Lahko pomlad postane črno-bela? Ali obstaja večni februar? Se zlate besede amortizacijo? Na žalost Ukrajina pozna odgovore na vsa ta vprašanja. Na žalost so ti odgovori da.
Vsako leto 8. maja skupaj s celotnim civiliziranim svetom počastimo vse, ki so branili planet pred nacizmom med drugo svetovno vojno. Milijoni izgubljenih življenj, pohabljene usode, mučeni duše in milijoni razlogov, da rečemo zlo: nikoli več!
Vedeli smo ceno, ki so jo naši predniki plačali za to modrost. Vedeli so, kako pomembno je zaščititi ga in prenesti na potomce. Niso pa imeli pojma, da bo naša generacija priča zlorabi besed, kar, kot se je izkazalo, ne velja za vse.
Letos rečemo “Nikoli več” drugače. Drugače slišimo “Nikoli več”. Zveni boleče, kruto. Brez vkliska, ampak z znakom vprašanja. Praviš, nikoli več? Povej Ukrajini o tem.
24. februarja je bila beseda “nikoli” izbrisana. Ustrelili so jih in bombardirali. Stotine raket ob 4.00, ki so zbudila celotno Ukrajino. Slišali smo jezije eksplozije. Spet smo slišali!
Mesto Borodyanka je ena izmed številnih žrtev tega zločina! Za mano je ena od mnogih prič! Ne vojaški objekt, ne skrivna baza, temveč preprosta devetnasobna stavba. Lahko predstavlja varnostno grožnjo Ruski federaciji, 1/8 zemlje, drugi vojski sveta, jedrski državi? Bi lahko bilo kaj bolj neumnega od tega vprašanja? Moči.
250 kilogramov visoko eksplozivne bombe, s katerimi je velesila napolnila to majhno mesto. In bilo je otrplo. Danes ne more reči: nikoli več! Danes ne more nič reči. Ampak tukaj je vse jasno brez besed.
Samo poglej to hišo. Nekoč so bili zidovi. Nekoč so imeli fotografije. In na fotografiji so bili tisti, ki so nekoč šli skozi pekel vojne. 50 mož, ki so bili poslani v Nemčijo zaradi prisilnega dela. Tisti, ki so žive goreli, ko so nacisti požgali več kot 100 koči tukaj.
250 borcev, ki so umrli na frontah 2. svetovne vojne, in skupaj skoraj tisoč prebivalcev Borodyanke, ki so se borili in premagali nacizem. Da nikoli več. Borili so se za prihodnost otrok, za življenje, ki je bilo tu do 24. februarja.
Predstavljajte si, kako so ljudje hodili spat v vsakem od teh stanovanj. Želita si lahko noč. Ugasni luč. Objemi ljubljene. Zapri oči. Sanjajo o nečem. Popolna tišina je. Vsi zaspijo, ne vedoč, da se ne bodo vsi zbudila. Mirno spijo. Sanjajo o nečem prijetnem. Čez nekaj ur pa jih bodo prebudile raketne eksplozije. In nekdo se ne bo več zbudil. Nikoli več.
Beseda “nikoli” je bila vržena iz tega slogana. Amputirano med tako imenovano posebno operacijo. V srca so jim zataknil nož in jim, če pogledamo v oči, dejal: »To nismo mi!« mučeni z besedami »ni vse tako preprosto«. Ubili so “Nikoli več,” in rekli: “Mogoče bo ponovil.”
In tako se je zgodilo. In luknje so se začele ponavljati. In naša mesta, ki so preživela grozno okupacijo – toliko, da 80 let ni dovolj, da bi na to pozabili – so znova videla okupatorja. In prejeli so drugi datum okupacije v svoji zgodovini. In nekateri, kot je Mariupol, so tretji. V dveh letih okupacije so nacisti v tem pobili 10 tisoč civilistov. V dveh mesecih okupacije je Ruska federacija ubila 20 tisoč.
Desetletja po drugi svetovni vojni se je tema vrnila v Ukrajino. In spet je postala črno-bela. Spet! Zlo se je vrnilo. Spet! V drugačni obliki, pod drugimi slogani, vendar za isti namen. V Ukrajini je bila urejena krvava rekonstrukcija nacizma. Fanatična imitacija tega režima. Njegove ideje, dejanja, besede in simboli. Manic – do podrobnosti – razmnoževanje njegovih grozodejstev in “alibi”, ki očitno dajejo zla svet namen. Ponavljal je svoje zločine in celo poskušal premagati “učitelja” in ga premakniti s pedestala največjega zla v človeški zgodovini. Postavite nov svetovni rekord ksenofobiji, sovraštvu, rasizmu in številu žrtev, ki jih lahko pripeljejo.
Nikoli več! To je bila oda razumnem človeku! Pesem civiliziranega sveta! Ampak nekdo je ponaredil. Izkrivljal je “Nikoli več” z opombami dvoma. Utonil se je, ko je začel svojo smrtonosno arijo zla. In to je jasno vsem državam, ki so z lastnimi očmi videle grozote nacizma. In danes se počutijo grozno deja vu. Spet vidijo!
Vsi narodi, ki so bili ožigosani kot “tretji razred”, sužnji brez pravice do lastne države ali celo obstoja, slišijo izjave, ki povzdignejo en narod in druge zlahka prečrtajo. Pravijo, da v resnici ne obstajate, ste umetno ustvarjeni in zato diskrimirani. Vsi slišijo jezik zla. Spet!
In skupaj prepoznajo bolečo resnico: nismo zdržale niti stoletja. Nikoli več ni bilo dovolj za 77 let. Zgrešili smo zlo. Oživelo se je. Spet in zdaj. Spet in zdaj!
To razumejo vse države in vsa ljudstva, ki danes podpirajo Ukrajino. In kljub novi maski ga je zverina prepoznala. Ker se za razliko od nekaterih spominjajo, za kaj so se naši predniki borili in proti njim. Ne zamešajte prvega s prijateljem.Ni jih zamenjala, ni pozabila.
Polji niso pozabili, na katerih deželah so nacisti začeli pohod in streljali na prvi strel druge svetovne vojne. Ne pozabite, kako vas sprva zlo obtožuje, izziva, kliče vas agresor, nato pa napade ob 16:45 in pravi, da je to samoobramba. In videli so, da se je ponovilo na naši zemlji. Spominjajo se Varšave, ki so jo uničili nacisti. In vidijo, kaj so naredili Mariupolu.
Britanci niso pozabili, kako so nacisti iz obličja zemlje izbrisali Coventry, ki je bil bombardran 41-krat. Kako je luftwaffe’s “Moonlight Sonata” zvenela, ko so 11 ur nenehno brskali po mestu. Kako so uničili njegovo zgodovinsko središče, tovarne, katedralo sv. Videli so, kako so rakete zadele Kharkov. Kako je izkrivljalo njegovo zgodovinsko središče, tovarne in katedralo Svetega vnebohoda. Spominjajo se, kako so London bombardirali 57 noči zapored. Kako je Fau padel na Belfast, Portsmouth, Liverpool. In vidijo, kako prihajajo križarjenje rakete v Nikolajev, Kramatorsk, Chernihiv. Spominjajo se, kako so se vozili po Birminghamu. In vidijo, kako pride do dvojčka Zaporozhye.
Nizozemci se tega spomnijo. Kako je Rotterdam postal prvo mesto, ki je doživelo popolno uničenje, ko so nacisti nanje vrgli 97 ton bomb.
Francozi se tega spomnijo. Spominjajo se Oradour-sur-Glana, kjer je SS živo zažgal petsto žensk in otrok. Množična visenja v Tullu, pokol v vasi Ask. Na tisoče upornih ukrepov v zasedenem Lillu. Videli so, kaj so storili v Bucha, Irpen, Borodyanka, Volnovakha, Trostyanets. Vidijo, kako so zasedli Kherson, Melitopol, Berdyansk in naša druga mesta, kjer ljudje ne obupajo. In gredo na tisoče mirnih dejanj, ki so izven moči okupatorja, in vse kar lahko naredijo je, da streljajo samo na civiliste.
Čehi tega niso pozabili. V manj kot dnevu so nacisti uničili Liditso in iz vasi pustili trden jas. Videli so, kako so uničili Popasno. Niti od tega ni ostal nobenega. Grki, ki so preživeli pokole in usmrtitve na celotnem ozemlju, blokado in veliko utrujenost, niso pozabili.
To se spominjajo Američani, ki so se borili proti zlu na dveh frontah. Ki je šel mimo Pearl Harborja in Dunkirka skupaj z zamejci. In vsi skupaj gremo skozi nove, enako težke bitke.
To se spominjajo vsi preživeli holokavsta, kako lahko en narod zelo sovraži drugega.
Teh niso pozabili Litvanci, Latvijci, Estonci, Danci, Gruzijci, Armenci, Belgijci, Norvežani in mnogi drugi – vsi, ki so na svoji zemlji trpeli za nacizmom, in vsi, ki so ga premagali v okviru protihi hitlerjevske koalicije.
Na žalost so nekateri, ki so preživeli vse te zločine, izgubili milijone ljudi, ki so se borili za zmago in jo zmagali, danes okrnjali spomin nanje in njihov pododdelek.
Tisti, ki je dovolil obstreliti iz svoje dežele mesta Ukrajine, ki je poleg naših prednikov osvobodila svoje prednike.
Tisti, ki je pljunel v obraz svojemu “Nesmrtnem polku”, ki je poleg njega postavljal ražnje iz Buče.
In izzval je vse človeštvo. Ampak pozabil sem na glavno stvar: vsako zlo se vedno konča na enak način – konča se.
Dragi Ukrajinci!
Danes, na dan spomina in sprave, se priklanjamo vsem, ki so branili svojo domovino in svet pred nacizmom. Slavimo podvižje ukrajinskega ljudstva in njihov prispevek k zmagi protihi hitlerjeve koalicije.
Eksplozije, streli, jarki, rane, glina, bombardiranje, blokade, množični streli, kaznovalne operacije, okupacija, koncentracijska taborišča, plinske komore, rumene zvezde, geti, Babyn Yar, Khatyn, ujetništvo, prisilno delo. Umrli so, da bi vsak od nas vedel, kaj ti pojmi pomenijo iz knjig, ne pa iz lastnih izkušenj. Toda zgodilo se je drugače. To je nepravično do vseh. Toda resnica bo prevladala. In vse bomo premagali!
In dokaz temu se imenuje “Werewolf”. To je Hitlerjev nekdanji ribnik in bunker blizu Vinnitse. Od nje je ostalo le nekaj kamnov. Ruševine. Ruševine enega, ki se je smatral za veličastnega in nepremagljivega. To je vodnik za vse nas in prihodnje generacije. Za kaj so se borili naši predniki. In dokazali so: nobeno zlo ne bo ušlo odgovornosti. Ne bo se mogel skriti v bunkerju. Na kamnu ne bo več kamna. Torej bomo preboleli vse. In to zagotovo vemo, saj so naša vojska in vsi naši ljudje potomci tistih, ki so premagali nacizem. Torej bodo spet zmagali.
In spet bo mir. Končno spet!
Premagali bomo zimo, ki se je začela 24. februarja, traja 8. maja, vsekakor pa se bo končala, stopilo pa jo bo ukrajinsko sonce! In srečali se bomo z zoro po vsej državi. In sorodniki in bližnji, prijatelji in sorodniki bodo spet tam! Končno spet! In nad začasno zasedenim mesti in vasmi bo naša zastava spet letela. Končno spet! In midva se bova dobila. In tam bo mir! Končno spet! In nič več črno-belih sanj, ampak le modre in rumene sanje. Končno spet! Naši predniki so se borili za to.
Večna čast vsem, ki so nasprotovali nacizmu!
Večni spomin na vse, ki so umrli pod h2. svetovna vojna!
***
Ta Zdravljenje Predsednik Ukrajine Volodymyr Zelenskyy je posnel v Borodyanki, ki so jo uničili Rusi v kyivski regiji, ki jo je obiskal dan prej.
