Ne pozabite, zmaga ima veliko staršev, poraz pa je sirota. Zjutraj 24. februarja je Ukrajina do nedavnega postala nekakšna sirota za svoje številne sorodnike. Izjave “opozicije” so se ustavile, patentirani rešitelji naroda so izginili z obzorja, celo tisti, ki so predsedniku Zelenskyju in njegovi ekipi očitali, da so nekje pro-ruski, so izginili. V čakanju na skorajšnje poraz Ukrajine so se zabeleženi domoljubi skrivali in razmišljali o možnostih za reševanje sebe in svojega kapitala. Ker je to zanje izredno pomembno. Grožnja z oboroženim napadom Ukrajine jim ni ugajala. Tveganja so bila velikanska. Ne bi se vsi strinjali s Putinom.
Čeprav so do nedavnega tesno sodelovali z njim in predsednika Zelenskyja podvrgali drobinju in neosnaženim kritikam. Pripravljali so udar in načrtovali odstranitev Zelenskyja z oblasti. A takoj, ko je postalo jasno, da bo Ukrajina preživela in odgnala sovražnika, so se tradicionalni “obtičali”, kritiki in kontrolori znova v vrsti v strihih vrstah in začeli napad na ukrajinske oblasti. Gre za to, kdo so ti ljudje, kakšen je njihov končni cilj in s kakšnimi sredstvi in metodami delujejo, o njih pa se bo razpravljalo v tem članku.
Od predsedniške volilne kampanje je Volodymyr Zelenskyy postal največji sovražnik tistih, ki so se kasneje začeli klicati “nacionalna opozicija”. Prisiljeni so bili temu pravimo, ker se je pro kremljinski OPFL tudi razglasil za nasprotovanje Zelenskyju. Treba je bilo ločiti vsaj formalno, saj je bila ideološka in strateška enotnost s sovražniki Ukrajine impresivna. Jasno je, da mono-večina predsedniških sil v parlamentu ni dovolila, da bi “opozicija” zelo škodila poteku Volodymyra Zelenskyyja. A dejstvo, da so se skoraj celotna kulturna in intelektualna elita Ukrajine, govorci civilne družbe, različni aktivisti in promovirani strokovnjaki našli v “opozicijskem” taboru, je ustvarilo pojav nezemeljnosti in časovnosti Zelenskyve moči. Prisilil ga je, da je nenehno gledal nazaj in se odrekal vsem vrstam namigovanj, skrbno ravnal s spremembami in reformami, da ne bi popolnoma uničil svojega krhkega položaja.
Krhkost Zelenskyjevega položaja je bila, da mu skoraj celoten upravni aparat ni bil zvest. Malo upanja je bilo za tožilstvo, sodišča, ministrstvo za notranje zadeve, nacionalno gardo, vojsko. Glavni medijski vir je bil v rokah oligarhov in neposredno na razpolago ruskim agentom. Zelensky je moral staviti na enega ali drugega oligarha. Moral je manevarirati z oligarhiškimi parlamentarnimi skupinami in se boriti proti oligarhovskim podkupodom namestnikov svoje sekcije. K vsemu je bila dodana stalna grožnja uličnih protestov, velikodušno navdihnjena z “opozicijo”.
Zelensky se je moral boriti v vse smeri. Da dokaže, da ni sovražnik ali izdajalec Ukrajine. Dokažite svoje domoljubje, da ne boste izgubili podpore volivcev na vzhodu in jugu države. In ves čas so proti njemu delali stranka Evropska solidarnost, opozicijska platforma za življenje in Rusija. Njihova retorika je bila nekakšen ping-pong na podanikih, da bi uničili Zelenskyjev rating, da bi mu odvzeli volilno bazo. Čeprav izjave PES, Porošenka in njegovih »nahranjenih« strokovnjakov in aktivistov o Zelenskyjevi izdaji še nikoli niso bile potrjene, ga isti ljudje še vedno neupravičeno napadajo. Če sestavite vse “izdajalsko” smeti, ki so jih proizvedli, bo postalo jasno, da govorijo le o maščevanju tako takrat kot zdaj.
Če so se prej takšni poskusi maščevanja, čeprav izvedeni z podlimi in nespodobnimi metodami, še vedno izvajali znotraj določenega političnega področja, potem v vojnih razmerah razkrivajo pravo bistvo in željo starih pokvarjenih elit. Ker kritizirajo Zelenskyja z istimi “specialitetami” na istih daleč pridelanih tleh. Iste politične sile želijo zniževanje ocene in zniževanje veljavnega predsednika. Gre pa za iste ljudi, nekateri so že aretirani, kot je medvedčuk, ki je lani jeseni pripravljal udar. Kdo je imel skrivna srečanja o organizaciji predčasnih parlamentarnih volitev in o tem, kako najbolj omejiti moč predsednika. Izkazalo se je, da so na predvečer napada Rusije na Ukrajino vztrajno pretresli razmere v državi. Kar implicitno vključuje državni zločin. Zato je treba preiskovati primer jesenskega udara, udeležence v uporu pa je treba kaznovati.
Med tistimi, ki so delali za neogibnost vojne, je veliko tistih, ki so, če niso usklajevali svojih dejanj z Rusijo, vsaj prepričali Putina o katastrofalnem padcu bonitetne ocene Zelenskyja. Pokazal je slabost ukrajinskih oblasti in nemožnost organiziranja odpora. Širil je govorice, da Zelenskyja v Oboroženih silah Ukrajine vsaj niso spoštovali. Da Zelensky ni enak zahodnim politikom in da se nihče noče ukvarjati z njim. Rekli so, da oborožene sile Ukrajine niso bile modernizirane. Govorili so tudi o pomanjkanju motivacije med ukrajinskimi vojaki za obrambo “takšne Ukrajine”no.”
Vsi ti posamezniki imajo svoje specifične priimke. Znana je tudi njihova vloga, funkcije in naloge. Znana je tudi tehtnica škode, ki so jo povzročili oni. Med drugim dejstvo, da se je Putin odločil za popolno vojno proti Ukrajini. Večina jih je navadnih uslužbencev in uslužbencev. Mnogi so ujeli nečimrnost. Obstajajo pa tudi zavestni agenti z naslovi in naramnicami. S sodobno digitalno fiksacijo informacij je precej enostavno reproduciranje njihovih subverzivnih dejavnosti. Ti ljudje bi morali biti kaznovani, vsaj prikrajšani za pravico do dela v medijih po enakem načelu, kot je bila prepovedana vsaka dejavnost propagandistov iz oddelka Göbels. In ne bo lov na čarovnice.
Sprejeti bo treba tudi nove zakone, ki bodo preprečili ponovitev uničujočih vplivov na nadaljnjo zgodovinsko politiko in spominsko prakso politikov, kot je poslanec PES Volodymyr Viatrovych in predani gospod te politične sile Vitaliy Haidukevych. Kot novinar Vakhtang Kipiani. Podrobno je treba analizirati »ustvarjalnost« Vitalija Portnikova, Tarasa Berezovetsa, Tarasa Chornovila, Sofie Fedine, Aleksandra Briginetsa. Za nazaj pokaži njihove “napovedi”, “analize” in “grozljive zgodbe” in jih primerjaj s tem, kar se je dejansko zgodilo.
Čas je, da končamo strankaško televizijo, ki pod krinko informacijskega pluralizma zahaja skozi svojo neumno propagando, ki se pogosto sploh ne prepleta z realnostjo. Nadaljevati je treba delo za počistitev informacijskega prostora zabavne televizije. In da bi to storili tako, kot so storili z Medvedchukovimi sovražnimi kanali: ZiK, NoviceOne in 112 Ukrajina. Ker čeprav učinek strankaske propagande na kanale »ne-Porošenka« ni pomemben, mora družba prenesti, da ta kritika ni zaradi prevlade demokracije in pluralizma mnenj v Ukrajini. In da so to šibki strankini poskusi, da se zaslišijo nad uspehom in odgriznejo vsaj nekaj zase. Da gre za kritiko s posebnimi strankami.
Porošenkovemu služabniku bi bilo mogoče dati mir. Prepusti to tistim, ki ji slepo verjamejo in tega ne bodo nehali. Pusti jih v eni zaprti prehranjevalne verigi. Verjetno bo. Vendar morajo ljudje že razložiti, da ta kritika nima nobene zveze z demokracijo in svobodo govora. Da je bogoklicno “navijanje” Porošenkovega informacijskega umika za usodo blokiranih prebivalcev Mariupola, za umik civilistov, za prihodnost vojske na Azovstalu le izgovor za napad na Zelenskega. Napadi so neusmiljeni, saj si predsednikova ekipa veliko prizadeva, vključno z diplomatskimi, in eno, da ne bi motili razrešitve ljudi. Enako velja za zahteve po javnem poročanju o bojni pripravljenosti in vojaških porazih (!) naših oboroženih sil.
Enako velja za obtoževanje o domnevni korupciji ukrajinskih oblasti, o kraji orožja, ki so ga Ukrajini zagotovili zahodni zajci. Vse to, da bi skrili gigantsko korupcijo v časih svojih predhodnikov in nekako “razmazani” sodobniki. Pravzaprav je te kritike zelo enostavno pripeljati v čisto vodo. Glavna stvar je postaviti vprašanje, za kaj je ta kritika in kakšen je njen namen? Družba je že naveličanih poceni razlag in prikrivanja z bojem za demokracijo in nasprotovanju avtoritarnim težnjam v Zelenskyju. To je bilo do nedavnega v sostavu z ukrajinsko “opozicijo”, ki jo je pred kratkim pojela ruska propaganda. Pravzaprav kritiki za vse vrste cen poskušajo znižeti oceno Zelenskyja.
Z vidika obnašanja političnih konkurentov je to menda razumno. Ampak za kakšno ceno! Ukrajina je v grozni vojni. Nujno potrebuje mednarodno solidarnostno podporo, natančno orožje in finančno pomoč. Kako lahko torej kritiki, ki širijo ponaredke o kraji orožja, o izdaji Chongarja, o pomanjkanju medsebojnega razumevanja med Zelenskyjem in Zaluzhnyjem, pomagajo Ukrajini? Če pozorno pogledate, želi Rusija to “preneti” na Zahod. Želi pokazati, da Zelenskyjev položaj ni tako prepričan. Tega orožja ne bi smeli dati Ukrajini, ker bodo ukradena. Kot se morda zdi čudno, se tudi podpiralci “opozicije” trudijo skupaj z Rusijo.
Vendar je karavana že odšla. Zahod je verjel v Ukrajino. To se je zgodilo zahvaljujoč Zelenskyyjevi ekipi. Ukrajina je s svojim nesebičnim bojem, neustrašnim delovanjem oboroženih sil Ukrajine in kohezijo civilne družbe, svetu pokazala novo kakovost, ki bo postala nov vzor. In kritikom, predvsem tistim, ki upajo, da bodo spet kaj “marodeirali”, ne bo zavidal. Njihovi pokrovitelji so se spremenili v groteske like, ki se bodo kmalu soočile s sojenjem. Po sojenju, a pred ljudstvom bodo morali odgovarjati redni in prostovoljni propagandisti prejšnjega režima. Kot tudi samooglasni upravljavci, ki so obotavljali in kariero pri posnemanju nadzora nad oblastjo s strani civilne družbe. Odkrito se bomo morali pogovoriti o kritikih in kontrolorih, ki so klicali iz preteklosti.
Treba je povedati, da bo vprašanje nadzora nad oblastmi medijev, javnih organizacij in različnih aktivistov po zmagi eno najpomembnejših. Ker Natasha Vlaschenko, Dmitry Gordon, Vitaliy Portnikov in Matvey Ganapolsky ne morejo ostati vodilni medijski delavci v obnovljeni državi. Seveda še naprej načrtujejo zagotavljanje storitev oligarhom, bogatim politikom in lobistom. Prepričali jih bodo, da so sposobni narediti neverjetno stvar – svojim sponzorjem zagotoviti možnost, da ostanejo na oblasti. Čeprav je to neusmiljena zadeva, ker zdaj ni takšne sile, ki bi lahko konkurirala resničnim rešiteljem Ukrajine.
Ne morejo se še naprej pojavljati kot javni upravljavci oseb, ki skupaj z nekdanjimi organi niso reformale organov kazenskega pregona, sodišča in tožilstva. Nove protikorupcijske institucije so bile izničene. Že so se pokazali. Čas je za druge. In taki kontrolor moči bi morali biti tisti, ki so minili križanje vojne. Ta vojna bo končala lažne aktiviste, ki so se v resnici ukvarjali z loparjenjem. Zaznajte sleparije in jih odpeljite v čisto vodo. Pokazala bo intelektualno šibkost številnih javnih intelektualcov in pomanjkanje trdnih moralnih načel v tako imenovanih moralnih organih. Ena beseda: Ukrajina čaka na ogromne spremembe. In z njimi bodo pravi kritiki in kontrolori.
