Mojo babico je pri 14 letih posililo več sovjetskih vojakov. Druga, ko je izvedela, da bom delala v Rusiji, je vsak dan ob šestih odšla v cerkev in molila, da “ruski viperji” ne bodo škodili njenemu najstarejšem vnuku. Kljub temu sem v svojih 10 letih dela na člankih o našem vzhodnem sosedu poskušal razumeti Ruse in poljskim bralcem pokazati ruska čustva, fobije in obsedenosti, pa tudi njihove svetosti in razliko v naših stališčih. Moji nameni niso bili razsvetliti nikogar o ruskih argumentih v prid prisvajanja Krima, predstaviti pripovedi, da so Bili Rusi ubiti v Donbasu, Putinove zgodovinske laži itd. – o tem se ni razpravljalo – vendar je bila rusinja blizu mojemu srcu. Vedno sem se počutil bolj izobražen s rusko literaturo kot v poljščini, raje ironično potopljena težnost ruskih misli in filmov nad lahko dobro naravo Poljakov. Interkontinentalni, holistični pogled rusov na svet se mi je z zdelo bolj privlačen kot poljska omejena zahodna centricity.
Nikoli se nisem pritoževal zaradi pomanjkanja dela. Ker su stereotipi o Rusima čvrsto ukorenjeni u poljskoj svesti, sodobna ruska umetnost i pop kultura su iz očitih razloga upotebljivi Poljaci, a družbene spremembe, na primer emancipacija ruskih žena, vesternizacija stanovalaca velikih mesta, aktivnosti interesnih nevladnih organizacija i mnogih nedržavnih medija i u Poljskoj su i ostale skoraj nevidljive.
Lahko bi šel naprej, vendar je neumno, ker je 24. februarja 2022 Vladimir Putin prečrtal desetletja mojega dela. In ne samo mojega. Na Poljskem dela vsaj nekaj ljudi, ki o Rusiji ne pišejo z vidika azijske stepe, ampak o Rusih kot otroci Genghis Khana. Vendar je to prenehalo veljati, ker je ruski predsednik preusmeril vse, kar smo razvili na tirih statističnega poljskega dojemanja: da je to država, iz katere ne prihaja nič, razen nasilja, posilstev in agresije. Da bi se Morala Rusija bati in preventivno pretepati Rusa s kladivom po glavi, sicer bodo k vam prišli “ruski vnuki” in odpeljali vašo državo, tepli in oropali vse na svoji poti.
In kaj imajo ljudje, kot sem jaz, zdaj povedati? Kaj to ni res? Žal smo za to izgubili mandat že več let. Kot tvoja lastna prepričanja.
Banalnost Miloša
Adam Michnik je skoraj vse življenje govoril, da je antisovjetsko rusofil. Skoraj vse življenje sem občutil grozno odmik do izraza, ker bi si lahko rekel tudi “proti Putinov rusofil”. Kaj pa pomeni, če Vladimir Putin ni padel na glave Rusov kot deus ex machina, ali je to produkt tega naroda in družbe? Do določene mere jih po osebah in je projekcija njihovih težnj, strahov in značaja. Konec koncev so Rusom všeč njegove naramne trakovi in moč. Všeč jim je njegov ciničen, brutalen smisel za humor in njegov ulični naivčnik v situacijah, ko je to prepovedano s političnim taktiko. Všeč jim je njegov pogum in pripravljenost tvegati v mednarodnih odnosih. Všeč jim je dejstvo, da je strašno ponosen na Rusijo in, kot pravi ruska ulica, »ni ponosen na domovino in sonaselce, za razliko od domačih liberalcev iz 90. let.«
Zato sem mislil, da ko mi je bila Rusija in Rusi všeč, kako sem lahko proti Putinu Rusofil, če volodijo iz njih ponaredijo? Naj jaz, tako kot večina poljskih intelektualcov,” sem se vprašal, “ljubiti samo ruske profesorje in umetnike, ki razmišljajo kot jaz, ki so kot jaz, ki so le del družbe? Naj, tako kot mnogi Polji, pogledam dol tako imenovanega ubogega Rusa: taksistko, prodajalko iz mesarne, pijanko in “babico” iz vasi, ki putina gleda kot ikono?
“Ne, kurva, ne,” si je odgovoril.
Nihče ne zahteva od poljskih strokovnjakov in novinarjev, ki delajo z Afganistanom, Kitajsko ali Turčijo – navsezadnje tudi ne zelo prijaznih držav – željo, da bi demokratizirali te države in zahodno demokratizirali svoje družbe ali celo tam spremenili režim ali na koncu bili prijatelji le z demokratičnimi pisatelji, da bi pogledali navzdol na nemočno, pogosto arhaično prebivalstvo. Zato sem vztrajal, da ne morem ločiti Putina od Rusov in ga ljubiti ali ne ljubiti, saj je sam projekcija in predstavnik interesov Rusov.
Czesław Miłosz je nekoč priznal, da je padel v tipično poljsko puhlo: rad ima Ruse, vendar ne mara ruskih oblasti. Želel sem se izogniti Miloševo banalnosti za vsako ceno. Toda po 24. februarju je to postalo nemogoče. Vsaka spodobna oseba, ki se ukvarja z Rusijo, nima druge izbire, kot da opusti nevtralno, zoološko opazovanje Putinove živali in pade v Miloševo banalnost. No, če bi vse to namočil, sem sredi svojega življenja postal anti-Putin Russophile in začel ruskim oblastem. Adam Michnik, ničesar se ne opravičuj!
Potem pa je bil še drugi problem. Na višku vojne je Miloševa banalnost prenehala biti banalna, saj je sočutje do Rusov, ki sem jih še vedno ljubil, prenehalo biti očitno. Zanesljivih podatkov o odnosu ruske družbe do vojne še nimamo, saj je kot takšne raziskave javnega mnenja, ki jih je izvedla državna institucija vse ruskega osrednjega izvršnega odbora, težko prepoznane, kar kaže, da več kot 70 % Rusov podpira “rusko vojaško operacijo”. Ampak nekaj že vemo. Neodvisni raziskovalni projekt “Želite ruske vojne?” poroča – na podlagi telefonskih intervjujev z anketiranci in raziskav na družbenih omrežjih – da 59 % odraslih Rusov podpira agresijo svoje države na Ukrajino.
V zvezi s tem si celo oseba, kot sem jaz, ki je seznanjena s široko rusko dušo – njeno temo, globino in briljantnostjo – ki je z Rusi doživela številne pogovore nad vodko, na vlakih in na potovanjih, v parkih in demonstracijah, v gostilnah in med intervjuji, si še vedno postavlja eno vprašanje. Kako se je zgodilo, da lahko Rusi leta 2022 z univerzalnim dostopom do interneta večinoma podprejo streljanje tankov na ljudi, s ki so živeli več sto let v eni državi in med njimi živi na milijone svojih sorodnikov? Da ne omenjam, da ukrajince imenujemo bratskim ljudstvom, ker zveni brutalno. V takih trenutkih se mnogi ljudje, tudi jaz, verjetno težko dvignejo celo na raven Miloševo “banalnost”. Kljub ponavljanju notranjih mantri, kot so “ne moreš kriviti celotnega ljudstva” ali “ne moreš vreči vseh Rusov v eno vrečo”.
Tudi če si povrnem ravnotežje, se bom počutil kot v anekdoti o človeku, ki je bil neupravičeno obtožen kraje – element je bil najden, a usedlina je ostala. Dolgo časa se ne bom znebil zamera do Rusov, čeprav se bom za vsako ceno izognil sovraštvu, ki je v obeh babicah. Njihovo kraljestvo je nebeški.
Kokain vas ne bo rešil depresije.
Tudi brez izgube sočutja, ali morda raje čustev do Rusov, nobena spodobna oseba ne more ravnati z njimi bolje kot s staršem, ki ga iz ljubezni do otroka narkomana vrže iz hiše in ga pošlje na rehabilitacijo. Žal imajo sankcije demokratičnih držav sveta in so dolžne udariti vsakega Rusa, tudi tiste, ki niso nič krivi. Prvič, da bi vzeli Rusom cesarski kokain, ki ga vohajo vsakih nekaj let. Po pridihu Krima so jo tako vlekli, da so jim nabreknil nosovi. Vohajo cesarsko zdravilo niti zato, da bi dobili užitek, ampak tako, da jim ni treba trezen pogled naokoli in postavljati vprašanja o sebi. In na koncu morajo to narediti brez kemije, ki teče v njihovi krvi. Sicer pa padejo v zanko iz dela Kukona in Julije Mikula:
Lubisz akty miłości z odrobiną agresji
Kokacin nie pomagati ci w depresji
Zasypiamy, popijam pigułę Pepsi
Obiecuję, że nowy dzień będzie lepszy.
(“Ljubiš dejanja ljubezni s pridihom agresije
Kokain vas ne bo rešil depresije.
Zaspim in pogoltnem pepsi tabletko.
Obljubim, da bo nov dan boljši”).
Drugič, gre za uničevanje območja udobne brezdušnosti Rusov, kar jim je vedno omogočalo, da pravijo: “Mi, navadni ljudje, stojimo tu in tam je močna vlada, na katero nimamo vpliva. Ona je ta, ki odloča za nas.” Nikoli nisem delil stališča, da so možgani Rusov oprani s propagando. Nikoli. V ZSSR so najboljše anekdote o prvih tajnicah, vključno s Stalinom, izumili in povedali navadni Rusi v vrsti za toaletni papir. Popolnoma dobro so razumeli, v kateri državi so živeli in kaj se je dogajalo okoli njih, preprosto niso želeli iti na rehabilitacijo. To so ljudje na Zahodu, ki so se prisilili, da rusi ne razumejo ničesar in da so jim oblasti sposobne zdrobiti kakršnekoli neumnosti. Rusi pa so se kar igrali! Nična odgovornost in čisto nebeški življenje, saj je Putin kriv za vse.
Medtem ko je Zahod verjel, da Rusi verjamejo v putinizme, duginizem, evrazijske in konervatizme, so si iz smeha iz smeha izcedli trebuhe, ker se še niso rodili kot oseba, ki bi jih lahko spremenila v neko ideologijo. Razum in brezdušnost Rusov sta jih oplodila proti vsem vrstam izmov. Njihov imunski sistem se tako uspešno brani pred liberalizmom, kot je iz Putinizma, pred tem pa – od stalinizma, komunizma, carizma in vseh drugih neumnosti. Putin, Hrushchev in drugi si lahko preberejo poročila zase, najavijo odtaje in perestrojke, ali pa nasprotno zategujejo orehe, kolektivizirajo, uvajajo petletne načrte, sami pa so na pameti.
Pisatelj Viktor Yerofeyev je temu rekel “poh-zm”, ki je, da oblasti nekaj klepetajo, ampak vseeno mi je. Toda patološko nasprotje “poh-zm” je bolj ali manj očitna nemoč pred oblastmi. To je tudictual, v epaulettes. Oblasti bombardirajo ukrajinska mesta, Rusom pa je vseeno na vse možne načine, saj tudi tako, kot trdi, ne morejo storiti ničesar. Sankcije, ki bodo prizadele vsakega Rusa in žensko, bi jih morale iz udobnega stanja izvleči iz listja, ki ga vodi veter, in jim dokazati, da so odgovorni za svojega vodjo, ki je vrh ruske ledene gore. Zaradi Evrope in Rusije bi morale sankcije končati načelo “nismo mi, potem naša moč”, ki je starodavna filozofija Rusov, njihova svoboda in svoboda pred. Njihova naslikana nedolžnost je, da Putin ali prvi tajnik vzame vse zločine, neumnosti in grehe nase, za katere mu Rusi dovolijo, da počne, kar hoče, tudi obstoječe v zakulisju moči, kolikor dolgo želi. Namesto “invazije v Ukrajini, in sem obešen..” Rus bi moral reči “invazija v Ukrajini je zelo x-yovo”. No, Putin je seveda “x-lo”.
Mrtve duše
Tako kot prej prej Yerofejev sem verjel in verjel, da je prvo desetletje Putinove vladavine Prineslo Rusom svobodo zasebnosti. V intervjuju z mano januarja 2015 je pisatelj dejal: “Zahodu sem razložil, da je Putin dobil podporo Rusov, saj je prvič v zgodovini Rusije dejal: moč zame, in za ograjo, naredite, kar želite. Zdaj skušajo oblasti omejiti svobodo zasebnosti (tak poskus je na primer ofenziva Ortodoksne cerkve), v osnovi pa je nihče ne krši. Poleg tega je bila dvigana na protestno zastavo. Ko je oseba prosta za ograjo, hoče biti svobodna in blizu svojega doma in nato na svoji ulici, v svojem mestu. Tako se je začel mehanizem tega, kar se je v francoistični Španiji imenovalo “sosedska demokracija”.
Jaz, Kuba B., sem mislil, da takoj, ko je Putin dovolil, da se ruska različica poljskega rek’ še naprej izvaja. wolnoć Tomku w swoim domku (“Tom, bodi svoboden v svojem domu”), potem bodo Rusi, ker so preživeli Stalinov totalitarizem in več desetletij komunistične diktature, končno svobodno zadihali. Tudi z omejitvami demokracije, oligarhov v zaporih, čekistskega ponosa in proti gejevske propagande – navsezadnje je v Južni Koreji na primer demokracijo in kapitalizem gradila vojska veliko bolj nasilno – vendar brez vojn, revolucij in nasilnih političnih preobrazb. Zato bodo za seboj pustili svojo kruto zgodovino, našli mir in relativno blaginjo, zato se bodo čez 30-40 let razvijali v svoji evro-ruski, a mirni smeri. Zavrnili bodo cesarske fetiše in netrpežnje, ljubezen do naramnic in setev strahu z vojaško silo. Konec koncev jim ni treba takoj privoliti v vlogo nevteredne Kanade; njihov jedrski potencial bo zadosten argument za težko igro v njihovem interesu. (Mimogrede, k temu mnenju so me porinili neumnost in zločini Zahoda: invazija na Irak, vzpostavitev neodvisnosti Kosova in podpora “arabski pomladi”. Demokratični izstrelek, ki pade na iraško bolnišnico, ubije kar toliko kot avtoritarnega, ki je prizadel bolnišnico v Kartuvu. Rusi pa so imeli prav glede Bližnjega vzhoda, zahodni posegi so pripeljali le do kaosa in smrti).
Toda napačno sem izračunal.
V drugem desetletju se je zgodilo nekaj, česar nisem predskak. Krim in vojna v Donbasu sta prišla in z njimi močan propagandni stroj, ki je zvijal mračne scenarije ruske zgodovine. Najprej militarizacija, mobilizacija televizije in pripravljenost za boj proti sovražniku, obrambo domovine oblegane od vsepovsod. In potem sem naredil še eno napako. Še večji. Vedel sem, da to vse bolj patologiziranje države in družbe, vendar sem to dojemal kot “preprosto” nadaljevanje legitimizacije in dvigovanje ocene podpore avtoritarni moči. Nisem verjel, da bi katerikoli drug voditelj – Navalny, Ivanov, Medvedev, kdorkoli – sicer branil nacionalne interese države, ki je v fantomskih bolečinah. Kot se je izkazalo, Nisem dobro prebral Putina, podcenjeval stopnjo njegove odločnosti, ki ga sili, da zagreši vse zločine v imenu ciljev velesil in zgodovinskih nalog, ki si jih je moral zastavili.
V najhujših nočnih morah nisem sanjal o popolni invaziji na Ukrajino, bombardiranju ukrajinskih mest, uničenju Kijevu in Kartuvu, ubijanju civilistov in lovu na ukrajinskega predsednika, ki so ga Rusi morda želeli usmrtiti na Maidanu. Nisem pa sanjal o vojaški diktaturi, ki je zdaj ustanovljena v Rusiji. Kar vidim zdaj in kar se bo samo še stopnjelo, se mi zdi zastrašujoca distopija podobna “Oprichnikovemu dnevu”: militarizacija vsakdanjega življenja, blokiranje Facebook, Cvrkutati in vse neodvisne medije, cinkarne krste, ki se vračajo v Rusijo s tisoči, množične represije, ki povzročajo odliv Rusov, kot po boljševiški revoluciji, in končno izoliranje države od zahodnega sveta.
Vedno sem bil blizu nemškemu pristopu k Rusiji. moskva mora govoriti z njo in z njo delati, da bi jo gospodarsko zvezala in z weimarskim kompleksom zravnala militantne reflekse jedrske države. Z dnem 24. februarja sem obrnil 180 stopinj. Menim, da bi bilo treba Vladimirja Putina in Rusijo premagati z vsemi možnimi sredstvi v korist Ukrajine, Evrope in Rusije. Rusija si mora zaslužiti gospodarske vezi z Evropo, saj je bila prej pod bolečo psihoterapijo in vivisekcijo ruske duše, ki jo bo ozdravila. Sicer pa naj moja Rusija in moji Rusi nepreklicno zmlejo svojo težo. Za Rusijo se je pravkar končal cesarski kokain, kot v gogoljski pesmi skupine “Leningrad”.
In mrtve duše so v naši divjini.
To je zadnji jok ruske duše!
Ne spomnim se več grehov. Obžalujem vse, Curva.
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, – pobeci od izbor, Eastern partnership after Arab revolutions, In the crooked mirror, Preziran, Lukashenko u rata sa Putinom, Izmedu Moskve i Kijeva, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluostrana straha, Ukrajina izmislila na Eisu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali razpravljati o zgodovini, Minsk brezmično
Prvotni naslov članka: “W najgorszych koszmarach nie przyśniła mi się inwazja na Ukrainę”. Spowiedź rusofila
