Tudi zdaj, ko skoraj ves svet občuduje podvajanje Ukrajincev in spodobno držo predsednika Ukrajine, kritika našega političnega vodstva ne poneha iz določenega segmenta. Do nedavnega se je zdelo, da gre za fantomsko bolečino zaradi povolitvah travme. Nezadovoljstvo s strmo izgubo na predsedniških in parlamentarnih volitvah. Vendar so še vedno obstajali upi, da bodo po tem, ko sta predsednik Zelenskyy in njegova ekipa potrdili resnično domoljubno stališče, mnogi odprli oči. Videli bodo in vsaj nehali napadati vodstvo Ukrajine na daleč potegnenih izgovorov v tem groznem času. Vendar se to v večini primerov žal ni zgodilo.
Izkazalo se je, da je bilo veliko ljudi, ki so bili pripravljeni zapeljati klin med sodobnim političnim vodstvom Ukrajine in oboroženimi silami Ukrajine, med vladajočo ekipo in Ukrajinci. Tak namen lahko razumejo neposredni sovražnik – Rusija in njeni sateliti. Toda zakaj ljudje, ki ne morejo biti osumljeni pomanjkanja domoljubja, to počnejo?
Žal moramo povedati, da vse to ni nič drugega kot nadaljevanje politike sramote Zelenskega, ki se je začela med volilno kampanjo. In narava ostaja nespremenjena. Zdaj gre za žvepanje in ohranjanje volilnega področja, ponižanje in ropanje najmočnejšega političnega konkurenta na prihajajočih volitvah.
Najhujše pri tem pojavu je, da niti grožnja fizičnega uničenja Ukrajine ne posega v politične nasprotnike Zelenskyja. Z mrtvim oprijemom se oklepajo kritikov podobe Zelenskega, ustvarjene v lastni propagandni domišljiji. Zato je vredno hoditi skozi zgodovino “groženj” in “izdaj”, ki naj bi bile iz izumljene Zelensky. Izsledite, kako so se končali in določite, katera od trenutnih lažnih napovedi ima stare korenine.
In zdaj o vsem po vrsti. V zadnjem času so ga nasprotniki Zelenskyja naredili za neposrednega Putina, ki spi in vidi, kako kapitultati in ukrajino dati ruski kormigi. Toda skoraj tri leta Zelenskyjevega mandata je pokazal nasprotno: ne samo, da ni kapitulator, ampak je spretno vodil obrambo države. Uspelo mu je vzpostaviti delovanje državnih organov v razmerah vojne in ustvaril močno mednarodno koalicijo v podporo Ukrajini. Kljub temu imajo trubaduri izdaje tudi tukaj svojo razlago. Pišejo, da v tem ni nič čudnega, še manj herojskega – preprosto izpolnjuje svoje uradne dolžnosti. In niti besede o tem, zakaj njegov predhodnik, ki je bil v veliko ugodnijših pogojih, v 2014-2019 ni storil vsaj dela tega?
Ali ko so poskušali pokazati, da ukrajinska vojska preprosto prezira Zelenskyja in je menda celo pripravljena iti v Kijev, da bi ga zbila. Poleg tega so molčali o tem, da je dobra polovica vojske na fronti glasovala za Zelenskega.
Se spomnite manipulacij z veterani in paradami? Kako so poskušali preprečiti vzpostavitev normalnih odnosov med predsednikom in vojsko. Da je v razmerah vojne grozila anarhija in popoln propad države. Kako so poskušali na vse možne načine zasmeho vsak obisk kontaktne linije z Zelensky. Če ste pozabljeni, vam svetujem, da obrnete strani “voditeljev javnega mnenja” in poskrbite, da bo njihov “yaneloch” po svoji drži do sedanjosti, brez pretiravanja, junak Ukrajine popolnoma enak. Pojavi se naravno vprašanje in kdo je koristil takšnemu posmehu predsednika Ukrajine? Samo Rusija, pravite? Ne, seveda ne.
Glavni upravičenec do takšnega draženja so bili tisti, ki še vedno poskušajo trditi, da Zelensky ni vpleten v uspeh ukrajinske herojske obrambe. Da je vse to posledica samo ukrajinskih oboroženih sil in herojskega ukrajinskega ljudstva. Poskušajo zapeljati klin med političnim vodstvom države in oboroženimi silami Ukrajine. Trdijo, da oborožene sile počnejo tisto, kar politično vodstvo ne počne. Da je vojska kot ločena enota in nima nič opraviti z vodenjem države, ki “ne bo dovolila” in “ne bo dovolila”. To, kar izzove vojaško poveljstvo, da ne uboga, sili k neuskladnosti z vojaškimi ukazi. Vedno znova in znova, sili vojaško poveljstvo, da odvrne pozornost od vojne in pokaže popolno harmonijo z Zelenskyjevo ekipo.
Ponekad lahko celo prebirate čustvene izjave vojske nižjega poveljstva z grožnjami, da bodo obrnili orožje proti državni “izdajalci”. Tisti, ki ponavljajo te res škodljive in kriminalne teze, bi morali vedeti, da v vsakem stanju politično vodstvo določa, kaj naj naredi vojska, ne obratno. Sicer pa je alternativa anarhija, poglavarstvo ali kratka vojaška diktatura in katastrofa. Spet tisti, ki pravijo, da vojska ne bo odpustila Ekipi Zelensky za izdajo, da se bodo uprli in jih odgnali, pozabili povedati, kaj se bo zgodilo po tem “proč”.
Prav tako velja spomniti na širjenje mnenj o zavrnitvi mednarodne skupnosti in voditeljev vodilnih zahodnih držav komedijanta kot predsednika. Preden sta govorila samo z resničnim in soliden politik, zdaj pa popoln polom čaka Ukrajino. Takšna je bila prerokba Zelenskijevih sovražilcev. In kaj zdaj vidimo? Zelenskyjevi govori so se srečali in pospremili v večini parlamentov po vsem svetu. Voditelji večine zahodnih demokracij se z njim pogovarjajo in mu izražajo podporo. Britanski vodja ga kliče samo prijatelj. Navadni ljudje to vidijo kot politika nove generacije in imajo velika upanja na spremembe nase. Obenem je v Ukrajini užalilo in odstranilo pravilo »svoje«: Zelensky je imel govor, on pa ga je samo izrekoval. Ja, dobro je nastopil, ker je bil igralec. Igra samo vlogo. In tisti, ki so bolj “usmiljeni”, z višine svoje intelektualne in moralne visokosti, izjavljajo, da je Zelensky odrasel. Spremenila. Pravzaprav se je spremenil. Ni se spremenila v smislu izvajanja psevdo patriotizma, najljubše okupacije patentiranih kritikov, temveč v učinkovitem vodstvu države, ki je v ognju vojne.
In o kritiki. Zdaj je spremenjena različica kritične »pesmi« naslednja: pravijo, da je treba zelenskega vsaj za nekaj kritizirati, saj jo zakoni demokracije zahtevajo, da bi preprečili diktaturo. Jasno je, da so do Zelenskega najbolj kritični prebivalci starih mehurčkov na družbenih omrežjih. Presenetljivo, brez niti najmanjšega razloga, poskušajo ustreči kolektivnem glasu ukrajinske družbe. Ukrajinskim oblastem skušajo iz navade priteči “rdeče črte” in jim groziti z nezaupanja v družbo. Agitatorji za vse dobro proti vsem slabim poskušajo oblastem vsiliti dragocene nasvete, in če jih ne upoštevajo, za to napovedujejo popoln polom.
En strokovnjak, ki je že dolgo zapustil Ukrajino in se naturaliziral v Varšavi, je nedavno zapisal: “Družba ima pravico izraziti svoje nezadovoljstvo, če vidi grožnjo državi v ukrepih oblasti. Dobro je, če predsednik razume razpoloženje družbe.” Menim, da je ta pripomba okvirna in na več nivojih. Prvič, strokovnjak a priori sumi izdajo v dejanjih organov. Brez dostopa do polnosti informacij, ne vedoči skoraj nič o določenem namenu, si omogoča, da bi take posplošitve. Zdi se, da je v takšnem položaju več iz generične stigme za izgubo “pravih” moči kot politične analize. Drugič, avtorica si privzeto daje pravico govoriti v imenu družbe in kritizirati oblasti, kljub dejstvu, da je bila ta oblast izvoljena na demokratičnih volitvah z glasovi večine državljanov.
Najbolj zanimivo je, da razume, da v »demokratični državi odloča politično vodstvo, a družba to ocenjuje«. Točno. Toda takšno oceno oblasti daje družba na splošno, demokratične volitve. In ne v socialnih omrežjih, anonimnih telegramskih kanalih ali v angažiranih medijih. Podobno izjava, da “slepo zaupanje v politično vodstvo predstavlja grožnje”, ne deluje v okviru borilnega prava. Zanima me le, zakaj misli, da je zaupanje Ukrajincev v sedanjega predsednika, ki se je izkazal najbolje v tej vojni, slepo? In ali takšne manipulacije niso podobne Zelenskyjevim obtožbam, da je bil s sklepom Sveta za nacionalno varnost in obrambo prepovedan iz Medvedčukovih propagandnih kanalov? Kanali, ki so verjeli, da so zasluženo kritizirali oblasti in izrazili alternativna stališča.
Bolje je molčati o medijskem bazenu enega bivšega predsednika. Omejimo se lahko na zaključek, da širjenje laži in manipulacij nima nobene zveze z pluralizmom misli. Čeprav med tem in sedanjimi kritikami obstajajo podobnosti, je Tako takrat kot zdaj Zelensky obtožen diktatorskih razmaz in omejevanja svobode govora. Za zaključek pa je treba reči, da kritike preprečujejo številne nesreče. Preprečuje avtoritarizem in diktature. Toda le kritika ima tako oteko moč na izobčenih podlagah.
P.S. Zakaj bi morali biti zmedeni in biti pozorni na pravzaprav že obrobna politična okolja, ki ne samo, da ne dosežejo ravni zelenskyjevega popularnosti in se niti ne zberejo v bližnji politični perspektivi? Tam nekaj rečejo za čaj, vzamejo selfieje, se prepirajo, posnemajo. Podpira jih majhno število ljudi, ki so izgubili družbeni vpliv, teža vsakega pa je enaka enemu glasu na voliščih. Vendar to še zdaleč ni tako. Britanski premier Boris Johnson je zelo lepo komentiral razmere z ukrajinsko-ruskimi pogovori. Poudaril je, da bi moral podpis ukrajinsko-ruskega sporazuma potekati šele takrat, ko so stališča Ukrajine v pogajanjih “čim močnejša”. Zlate besede. In Ukrajina lahko ta najmočnejša stališča doseže le zaradi usklajenih ukrepov političnega vodstva države, oboroženih sil Ukrajine, teritorialne obrambe in diplomatskega kora. Zato je res očitno, do kakšnega poskusa zagona in nasprotovanja političnim oblastem in oboroženim silam lahko vodi.
