Prejšnji teden je avstrijski kancler Karl Nehammer obiskal Moskvo in se sestal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Kljub dejstvu, da so mnogi v Ukrajini in zahodu ta obisk poimenovali “sramotno”, je bil pravzaprav izjemno uporaben. Že vsaj zato, ker je ovrglo zadnje iluzije zahodne družbe o Rusiji in njenem vodstvu. Navsezadnje je avstrijski gost postal prvi zahodni voditelj, ki se je po vdoru Rusije v Ukrajino 24. februarja sestal s Putinom.
Pomembno je, da je Nehammer pred potovanjem v Moskvo obiskal Ukrajino, obiskal Kijev in najpomembnejše – Bucha, je z lastnimi očmi videl, česa so ruski napadalci sposobni in kaj je vredno čvekanje Rusov o zaščiti miru, boju proti fašizmu in skrbi za varnost v regiji.
Bucha je bil tisti, ki je postal za svet tisti šok, točka brez vrnitve v dojemanje geopolitičnih ciljev Kremlja. Čeprav se mnogi na Zahodu še vedno niso želeli odreči določenim iluzijam o nekontrolabilnosti dejanj na terenu, presežku izvajalca, “strašni napaki”…
Nehammer torej, ko je šel v Moskvo, ni cenil veselih obetov, ni bil nastavljen za običajno prijateljsko vzdušje za avstrijsko-ruske odnose. “To ni bil prijateljski obisk. Pravkar sem prišel iz Ukrajine in z lastnimi očmi videl neizmerno trpljenje, ki ga je povzročila ruska agresivna vojna,” je priznal kanclerja sam. Vendar še ni izgubil upanja, da bo Putinu “odprl oči”, mislil je, da bi lahko skrival strašne informacije o pokolih na okupiranih ukrajinskih ozemljih, ropanju, ropu, mučenju, posilstvu. Hotel je, da bi vodja Kremlja razumel, da “nihče na svetu ne deli svojega položaja na noben način”.
Toda Putin nad vsem tem ni bil navdušen. Vse te vojne zločine je zelo dobro poznal, poleg tega jih je odobril in spodbujal. In ruski vodja tega sploh ni poskušal skriti. Jasno je povedal, da bo šel na vse, boril se bo do konca, torej dokler ne bo uničil Ukrajine ali pa ga je ustavila svetovna skupnost. Ni presenetljivo, kot je priznal Nehammer, pogovor »ni pustil pozitivnega vtisa nase«.
To pomeni, da je ta obisk namesto, da bi putinu odprl oči, odprl oči samega Nehammerja in celotnega civiliziranega sveta, ki so ga še vedno ojamele iluzije. Končno je postalo jasno, da nima smisla izvajati dialoga s Kremljem.
Splošna slika ruskega zunanjepolitičnega stališča se je po objavi v uradnem ustniku kremljaške propagande “RIA Novosti” še bolj jasno nagnala na članek ruskega političnega tehnologa Timofeja Sergeja pod zloženim naslovom »Kaj naj naredimo z Ukrajino?«. Če povzameš vse to pisanje in odgovoriš na vprašanje, zastavljeno v naslovu v eni besedi, potem je vse preprosto: “Uniči!”. V vsakem primeru iz Ukrajine Ukrajine (opravičujem se za tavtologijo), po avtorjevem načrtu na kamnu ne sme več biti kamna. Po njegovem mnenju je ukrajincem mogoče odpustiti le tistim, ki bodo opustili ukrajinskost in se strinjali, da bodo postali Rusi. Za vse je ostalo dobro znana pot. Tukaj imate ideološki dodatek k misanthropic praksam.
Zanimivo je, da se je mesec dni prej na istem viru RIA Novosti pojavil enako fašistični članek kremeljski propagandist Peter Okopov “Ofenziva Rusije in novega sveta”. Vendar pa je bil hitro odstranjen iz mesta, vrata še vedno uspelo izvleči iz predpomnilnika. Dovolj je, da iz tega citiramo en stavek: “Vladimir Putin je prevzel zgodovinsko odgovornost in se odločil, da rešitve ukrajinskega vprašanja ne prepusti prihodnjim generacijam.” Iz besedila je jasno, da je to “končna rešitev”, saj je to edini način, da se bodoča generacija Rusov “zaščiti” pred soočenjem z “ukrajinskim vprašanjem”. In ni dvoma, kateri od zgodovinskih likov dvajsetega stoletja je ideološki oče ruskega diktatorja.
Zato artikuliranje sloganov in praks nedvomno ne pušča dvoma, da je Rusija napadla Ukrajino, da bi ukrajince iztrebila do nog. To pomeni, da dejansko zagrešil genocid. Prvi od svetovnih voditeljev, ki je uporabil ta grozen izraz v zvezi z dejanskimi dejanji Rusov, je bil vodja zahodnega sveta, predsednik ZDA Joe Biden. “Ja, temu sem rekel genocid. Vse bolj očitno je, da Putin poskuša izbrisati samo idejo ukrajinščine z obličja zemlje. Dokazi se kopičijo… Vse več je dokazov o groznih stvareh, ki so jih Rusi storili v Ukrajini,” je dejal.
Pravzaprav so Rusi, obtoževanje vseh okoli sebe za fašizem in nacizem, sami postali stanoviti nosilci misanthropic ideologije. Svetovno znani ruski pisatelji, komponorji, umetniki, veličastni balet niso rešili Rusije pred sesajo v šovinistični krater. Ali pa so k temu prispevali tudi oni?
Spomnil sem se incidenta s slavnim sovjetskim in ruskim igralecem Olegom Tabakovom, ki se je zgodil spomladi 2014. Vsi v nekdanji Sovjetski zvezi so ga tako spoštovali, da so imeli njegovi liki tako radi – od Nikolaja Rostova v vojni in miru Kot Matroskin v Prostokvashin. In kdo bi si lahko v groznih sanjah predstavljal, da je ta milijonski idol tako enostaven, kot da bi pripravljal naslednjo vlogo, bo o Ukrajincih povedal naslednje: “Žal mi jih je. V smislu so bedni. Rekel bom hlodljivo misel. V vseh časih so bili njihovi najboljši časi, njihovi najsvetlejši predstavniki inteligentnosti nekje na drugem in tretjem položaju za Rusi. Nerodno mi je zaradi njih. Ne moreš popraviti situacije.”
Tabakov ni bil niti politik, niti propagandist, niti javni aktivist iz kulture. Bil je prevladujoči predstavnik ruske kulturne inteligentnosti. In zanj so Ukrajinci po lastni izpovedi pravzaprav untermensch, ki se ni niti približal predstavnikom “velike ruskega naroda”. In kaj je, če ne nacizem? In kjer se rodi nacizem, se bo prej ali slej nanel genocid, saj kaj škodi “revni”.
In tako veliki in majhni tabakov v zadnjih osmih letih se ukvarjajo z metodično dehumanizacijo Ukrajincev. V glavah ruskih prebivalcev so bili zadovoljni, da so Ukrajince brez kesanja lahko ubili, oropali in posilili. In Rusi se v resnici niso upirali. Nasprotno, vsa ta navodila so prejeli z veseljem in ponosom. Zato se glasovi mater in žensk okupatorjev tako mimogrede slišijo v prestreženih telefonskih pogovorih, da mi, pravijo, sin/spremljevalka, prinesejo različne koristne stvari iz Ukrajine, posilijo Ukrajinke, vendar se varno, ubijejo, vendar poskrbijo zase. Ni usmiljenja za žrtve, kot bi bil navaden lov na divje živali.
In potem so izginili vsi dvomi, da je bila to “Putinova vojna”. Velika večina Rusov podpira to vojno, mnogi od njih pa si prizadevajo, da bi v manifestacijah togosti prehiteli svoje voditelje.
Leta 1944 je svetovno znani odvetnik, naš rojak, nekdanji prebivalec Lviva Rafael Lemkin uporabil besedo “genocid”, ki opisuje zločine holokavsta v drugi svetovni vojni. Nato je skrbno opisal in strukturiral vse znake genocida, ta izraz je vpeljel v splošno pravno prakso. Lemkinov dosežki so bili uporabljeni zlasti na nürnbergskih sojenjih nacističnih zločincev leta 1945/1946.
Ali bo zdaj mogoče obsoditi Ruse za zločin genocida? Najverjetneje se ne bomo mogli ujemati z dejanji okupatorjev v pismu “Konvencije o preprečevanju in kaznoobi zločina genocida”, ki jo je oblikoval Lemkin, v vsakem primeru pa je duh genocida zagotovo prisoten tukaj.
