Ruska polna vojna proti Ukrajini je svet razdelila na pred in po njej in prisilila številne Ukrajince, da so ponovno preučiti svoja življenja, vrednote in načela. Nihče ne ve, kdaj bo končana, ampak zagotovo ne bomo enaki kot prej.
Socialni psiholog Oleg Pokalchuk meni, da se vojna ni začela 24. februarja in se ne bo končala po koncu sovražnosti, saj je cilj Rusov uničiti Ukrajince kot narod in primerno njeno ozemlje. Kako lahko tu in tam živimo s tem, nam je povedal v intervjuju.
***
Skoraj dva meseca vojne Ukrajinci nikoli ne prenehajo biti presenečeni in prestrašeni nad grozodejstvi, ki jih je ruska vojska sposobna, kot tudi zato, ker jo mirni Rusi podpirajo. Zakaj se tako obnašajo? Prebral sem mnenje, da se Rusi niso razvijali civilizacijsko in še vedno živijo po pravilih pogojne jamske dobe: prišel je, ubil in vzel tisto, kar je videl.
Ta zaključek je blizu realnosti. Padec morale in etike v Rusiji se je začel po boljševiškem udaru leta 1917 in se hitro razvil. Putin preprosto zaključi ta proces v obliki ruskega nacizma in prikrajša svoje državljane vesti. V okviru njihovega trenutnega političnega vedenja so to sprejemljive stvari: če z Ukrajinci ne ravnate kot z ljudmi, potem ni razloga za dvom, da jih je mogoče ustrezno obravnavati. Lovci lovijo živali, jih ubijajo in jedo. Tukaj je država, ki pleni Ukrajince. To v smislu njihove degradabilnosti ni presenetljivo, vzporednosti s Tretjim rajhom pa so popolnoma očitne.
Ali to vedenje velja samo za Ukrajince? Rusi po drugi strani menijo, da je ves Zahod sovražnik.
Za Putina so Ukrajinci kot Židi za Hitlerja. Hitler je seveda sovražil ves svet, vendar so bili Židje zanj travma nepojasnjenega značaja. Vzemite kateri koli antiukrajinski manifest, zamenjajte besedo “Ukrajinci” z “Judi” – in dobili zgolj Hitlerjevo besedilo.
In kakšno poškodbo so Ukrajinci naneli Rusi?
Dejstvo njenega obstoja. Brez Ukrajine, brez Kijev – brez njih Rusija ne obstaja zgodovina. Ko je bila kultura in civilizacija, so še plezali po močvirju. Nujno morajo primerjati Ukrajino in vsaj na silo vključiti njeno ozemlje kot del njihovega imperija, saj brez tega ne obstajajo, ker “Kijev je mati ruskih mest”. In tukaj živijo ljudje, ki se vmešavajo v to. V Mein Kampf [теж] Govorimo o življenjskem prostoru Večje Nemčije – popolnoma enako, kot zdaj govorijo ruski propagandisti.
“Putin je ena soba psihiatrične klinike”
Mnogi pravijo, da je Rusija teroristična država. Zdi se mi, da se Rusija obnaša kot manijak.
Res je res. Terorizem je pojav zunaj države, katerega cilj je ustrahovanje večine s strani manjšine, ki “lahko ponovi”. Zato so prišli do tega koncepta “državne terorizma”, vendar to ni terorizem – to je v resnici obnašanje manijaka. Mania je super dragocena ideja, ki nima nič opraviti z realnostjo, ampak vsrka osebo in ga spremeni v paranoiko.
Ruski zgornji dosegi lahko dajo različne diagnoze, vendar je vse to zelo podobno Tretjemu Rajhu, kjer je bil Hitler čisti manijak, ostali nacisti pa so imeli različne diagnoze, gradacije. Znanstveno nepravilno je govoriti o družbi manijakov, saj ima manijak negativno karizmo. Diabolično podvrže voljo svojega notranjega kroga, še dodatno izžareva satanske signale preostali družbi, ki jemlje te signale samoumevno.
To pomeni, da je nemogoče govoriti o Rusih kot o narodu manijaka?
S političnega ali kulturnega vidika je mogoče, saj so vsi zboleli od manične psihoze. Če pa govorimo o uporabljenem trenutku, Ruse vodi glavni manijak, njegova obhodnja je en oddelek psihiatrične klinike, jaz pa bi govoril o Rusih kot družbi psihopatov, ki ji vlada manijak.
Psihopatija je družbeno normativno vedenje, psihopat pa nima empatije. Rekli bodo, naj jedo ljudi – no, to je tudi meso, kaj je s tem? Upravnici koncentracijskih taborišč v vsakdanjem življenju so bili tudi prijazni in izobraženi ljudje, dobro so ravnali s svojimi družinami, ljubili živali, Hitler je bil na splošno vegetarijanec. Zato je psihopatija v kontekstu Rusov natančnejši izraz, če govorimo o nekaterih kliničnih razsežnostih.
“Kataklizem naredi dobre ljudi boljše in slabe ljudi slabše”
Novinarka Lena Chichenina, ki se je evakuirala iz Bucha, Povedal o komunikaciji z rusko vojsko – pravi, da so bili v začetku precej luštni, prijazni in celo prijazni ljudje, ki so se v nekaj tednih ali celo dneh spremenili v morilce in posiljevalce – zaradi strahu, razočaranja nad Ukrajinci, ki jih ne srečajo z rožami, zaradi zamere na [свою] moč, ki jih je vrgel, ponižanje, ki so ga utrpeli. Kako je to mogoče združiti v eni osebi?
Pravilno ste na seznamu na seznamu dinamike tega upada. Človeška narava, kot drevo, zraste tako gor kot dol, korenine pa vidimo šele, ko se drevo izkorenini med nevihto. Poleg vojn je veliko dokazov, kako se ljudje v primeru kataklize hitro vrnejo v živalsko-kriminalno državo. Na primer, poplava v New Orleansu v ZDA po orkanu Katrina, in to so tudi ZDA – civilizacijsko in kulturno država št. 1.
To seveda ne velja za vse ljudi. Od padca ljudi so zadržani močni notranji odnosi – vera, morala, tradicije. Če to ni tako, potem se ljudje hitro odkotalijo.
Hotel sem samo vprašati, kakšni so zaščitni ukrepi za tak padec? Ker ko sem prebral to zgodbo, je postalo malo strašljivo, da se lahko vsak človek pod določenimi pogoji tako “ponovno rodi”.
Ne vsak. Kataklizem naredi dobre ljudi boljše in slabe ljudi slabše. V telesu vsakega od nas je veliko različnih bakterij, virusov. Ko imuniteta pade, nekateri zbolijo, ker se virusi aktivirajo. In človeška narava, mentalna, je enaka: v nas živijo vsi demoni in duhovi, če pa imamo moralno imuniteto, demonom preprečuje aktiviranje. To je podzavest, ne amputirate je na noben način. Zato je edina varovalka civilizacija.
Rekel bi, da je treba liberalni svet, ki je obstajal pred vojno, končati. Dovoliti vsem, tudi v okviru kazenskega zakonika, so prispevali k strpnosti slabega vedenja. Ne moremo uporabiti slabih besed, ker to vznemirja ljudi, in če z njimi nežno govorimo, jih bo to naredilo boljše. To ni res in velika napaka, ki jo zdaj plačujemo. Potrebujemo demokratično civilizacijo z močnimi zaščitnimi ukrepi pred notranjim zlom.
Če liberalni svet ostane v preteklosti, kaj naj bi bilo namesto tega?
Nisem političen znanstvenik, vidim pa znake spremembe obnašanja. To, kar smo prenašali v prejšnjih desetletjih, nas je oslabilo. Če bi od 90. let sledili vsaj poljski poti, bi bili tako močni, kot so bili oni. Bili smo prijatelji s komunisti, “rdeča” večina se je sestala v Radah, nato pa pokvarjena uradnika v vezenih majicah. Mi smo to držli in to je naša kolektivna krivda. Prenašali smo zlo, ki je govorilo: »No, nismo tako zlobni, dajmo nekako človeško.« To je rezultat.
“To je zgodovinska travma za življenje”
Od prijatelja sem slišal takšno mnenje, da se zahod Ukrajine dobro spomni, kateri Rusi so bili in opozarjali vzhod, vzhod pa bi se moral bolj in bolje spominjati, saj je dobil več, vendar je iz nekega razloga pozabil in dovolil, kaj se je zgodilo.
To mnenje je pravilno le v prvem delu. Vzhodna Ukrajina je bila uničena, večina ljudi, ki zdaj živijo tam, so bili pripeljani. In ne samo na vzhodu. V 50. letih sem se rodil v Lutsku, po vojni pa je bilo le nekaj starih lokalnih družin, ki so se bale obiskati drug drugega. Ko so stari znanci prišli k mojemu očetu, mi je mama rekla: »Če vprašajo, o čem so govorili, povej kaj o rožah.« Galicija je tvorena drugače, tam je ostalo več družin, ki se spominjajo. Vzhodna Ukrajina, ki se je začela iz državljanskih vojn, je bila zelo burna, tam je bil Kuban, ki je Anton Denikin veljal za večje središče ukrajinskega nacionalizma kot Kijev. Obstajale so številne vstaje, upori, potem pa so bila to zažgana ozemlja z vidika ukrajinske mentalitete.
Prihajam iz regije Sumy, Pam.‘Spomnim se te prevlade ruskih TV kanalov in odnosa do prijateljstva z Rusijo kot otroka. Toda odraščal sem v samostojni Ukrajini, moji starši in stari starši so živeli pod Sovjetsko zvezo, moja prababica in Holodomor so preživeli.‘Zaznamek. Ampak nihče ni ničesar rekel.
Ljudje so se bali, ker so vedeli, da lahko izgubijo življenje, če kaj rečejo. In to vidimo zdaj na ozemljih, ki jih zaseda Rusija. Vzhod Ukrajine je Petliur obdobje, in ljudje z močno mentaliteto, ki je preživela, emigrirali še pred drugo svetovno vojno. Obtožbe, ki bi jih morali ljudje tam vedeti in si zapomniti, so neprimerne: ne bi. Odraščale so v strahu in so jih zelo razredčili pripeljani Rusi, ki so bili na vodilnih položajih.
Nam grozi, da bomo to ponovili v prihodnosti – lažno prijateljstvo z Rusi, iskanje “dobrih Rusov”?
Menim, da je to zelo resna grožnja. O tem je težko konstruktivno govoriti, saj so ukrajinci pred vojno bili navključni k kompromisu, k temu pa bo prispevalo še veliko ljudi. Tudi Zahod nas bo prignal k temu in to bo že vprašanje politične volje ukrajinskega ljudstva, ki bi moral to voljo narekovati politikom in ne razpravljati z njimi.
Ko že govorimo o Zahodu. Veleposlanik Ukrajine v Nemčiji Andrii Melnyk je pred dvema tednoma intervju časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung, v katerem je dejal, da so zdaj vsi Rusi sovražniki za Ukrajince. Novinarka je odgovorila, da so jo te besede šokirale, ker ni vedela, kako se lahko vojna konča z njimi. Zakaj – po Mariupol, Bucha, Borodyanks – Zahod je še vedno šokiran s takšnimi našimi besedami in ne z dejanji Rusov, ki so pripeljala do teh besed?
Na to vprašanje novinarja bi rekel: pojdite v Izrael in vprašajte Judje, kaj čutijo do Nemcev 80 let po vojni. To je retorično vprašanje, na katerega je odgovor jasen vsem. To je zgodovinska travma za življenje in imamo isto situacijo. Z Zahodom je treba govoriti s temi primeri, zlasti z Nemci. Z Izraelom, z Judi je treba nenehno rišeti vzporednica z koncentracijami in drugimi stvarmi, ki jih je Zahod že obsodil, a pozabil. Ponavljati je treba, da so Ukrajinci Judje XXI stoletja. To je genocid, holokavst Ukrajincev in načrt Rusov, da uničijo Ukrajince kot narod.
S kakšnimi besedami lahko končaš vojno? Moramo nehati razmišljati o ruskih sovražnikih za to?
Vojna se ni začela 24. februarja in se ne bo končala po koncu sovražnosti. Ukrajinci bodo močan politični narod, ko ga bodo razumeli. Lastnost človeške psihe je potisniti grozne stvari na rob spomina do pozabo. Če pa govorimo o izobraženih in Ukrajincih je izobražen narod, potem ga moramo nekje gravuti, da ljudje nenehno vidijo, da je to vojna svetlobe in teme. Civilizacija, za katero se zdaj zalagamo, je zgrajena na idealih svetlobe, ideali, za katere je treba ubiti druge ljudi in uničiti druge narode, so čisto zlo.
V zgodnjih dneh vojne je ruska Nastoyashchaya Gazeta izvedla raziskavo med Rusi o vojni, ena ženska pa je rekla: “Da, voina – To je ploh, vendar bo trajnostno igrati, zato morate igrati.”
Če v možganih teh ljudi ni ničesar, razen Putinove cesarske ideje, potem je zanje poraz Rusije izguba identitete. To so podgane, ki so zapeljane v mentalni kot. Vse bodo upravicili, ker bo v nasprotnem primeru njihov svet razpadal. Bojijo se, da jih bodo preganjali – če ne kazensko, potem moralno zagotovo. In so že obsojeni.
“Politični narod Ukrajincev ne bi smel razmišljati kot en Ukrajinec – misliti bi moral na Ukrajino”
Vojna je izbrisala veliko razlik med različnimi območji, zdaj imamo vsi enega sovražnika, proti kom se borimo. Kako, da ne izgubimo te enotnosti kasneje?
Poenotenje v travmatični situaciji je res hitro in brezpogojno, vendar ne zagotavlja možnosti za rast. Ohraniti bomo morali določen pluralizem misli, katerih obale so Ukrajina in njene vrednote. Nismo moskali ali nacisti, ne moremo se tvoriti. ein Volk, ein Reich, ein Fuhrer -To je narobe in ne deluje. Politični narod Ukrajincev ne bi smel razmišljati tako kot en Ukrajinec – misliti bi moral na Ukrajino in ljudem omogočiti razvoj.
Mnogi se bojijo, da bomo vojno izgubili, ker se bomo prepirli in izgubili enotnost.
Vojne zagotovo ne izgubimo, ker se prepiremo. Vojna dvigne ljudi na zelo visoko raven zavesti, in vse te razjede so bodisi narejene kot človek ali zgolj Facebook, in dejansko majhno število ljudi skrbi zanje. To ne vpliva na vojno. Ko bo spopadov konec, se bo seveda vse pojavilo in se še intenzivneje, a ne bomo videli ničesar novega, vse smo prestali po 2014.
Po Bucha, Borodyanka, Kramatorsk, pogosto vidim in slišim vprašanje: kako bomo še naprej živeli, vedoč, da je Rusija v bližini? Ne bo povsem izginila. Kako živeti z njim?
Obstajajo ljudje, ki živijo visoko v gorah, nad prepadom ali na drugih nevarnih krajih. Ne gredo tja, kjer so lahko v stiski, ampak gredo v nasprotno smer. Naše življenje je bilo vedno civilizacijsko usmerjeno proti Zahodu, po drugi strani – brezno.
V zgodbi Jeroma Davida Salingerja “Lovec v ryeju” ima protagonist Golden Caulfield sanje: stoji sredi ražnega polja, za katerim je brezno, otroci tečejo čez polje, on pa širi roke in jih poskuša opozoriti, naj ne padejo v brezno. In pozivam vse, da si zapomnijo, da je mogoče za poljem brezno in za vse nas v drugo smer.
