Pred vojno je bil Mariupol skoraj pol milijona mest, ki je po okupaciji Donječka postalo središče vzhoda. V zadnjih 8 letih se je Mariupol iz potrtega mesta začel spreminjati v proevropsko in je postal simbol omejedov Donbasa.
Vendar so ga Rusi v samo mesecu dni sovražnosti, čeprav niso mogli zasesti mesta, skoraj popolnoma uničili. Od prvih dni vojne so prebivalci na robu humanitarne katastrofe – v mestu ni komunikacije, vode, toplote, hrane in zdravil, okupatorji pa ne dovoljujejo humanitarnih konvojev.
Olha Pikula, namestnica mestnega sveta, je ena izmed tistih, ki jim je uspelo zapustiti oblegani Mariupol in se začasno naseliti v Lvivu. V intervjuju nam je povedala, kako je Mariupol živel pred vojno in kako ji je z družino uspelo zapustiti Mariupol pod obstreljenjem.
***
Priložnost za Mariupol
Potem ko smo leta 2014 izgubili Donjeck, bi lahko vsako veliko mesto, kot je Sloviansk ali Kramatorsk, postalo središče vzhoda, vendar ni, Mariupolu pa je uspelo.
Do leta 2014 je bil Mariupol pokvarjen in potrt mesto, iz katerega sem želel čim prej oditi. Tudi jaz sem hotela iti. Leta 2015 pa so me povabili na delo v ekipo takratnega župana Vadyma Boychenka. Od njega smo prejeli nalogo ne le za razvoj gospodarstva, ki je bilo že v mestu, ampak tudi za izgradnjo povsem novega evropskega mesta. V ta namen smo ustvarili Strategijo razvoja Mariupola, ki naj bi jo izvajali do leta 2021, dejansko pa smo jo izvajali že leta 2020.
V teh osmih letih je Mariupol postal pravi simbol razvoja Donbasa. Iz izkušenj smo se učili v različnih mestih Ukrajine in Evrope. Tako so se v vsakem okrožju mesta pojavili novi parki, posodobljen je bil javni prevoz, popravljene so bile bolnišnice in šole, ki bi lahko tekmovale z zasebnimi.
Začeli smo popravljati ne le mestne ceste, ampak tudi znotrajčetrtina dvorišča, ustvarili programe za podporo kondominijev, ki so jih prebivalci sprva kritično dojemali, kasneje pa smo na napravah pokazali, da je to priložnost za prebivalce, da se pridružijo prenovi svojega doma. To pomeni, da se je v Mariupolu začela tvoriti civilna družba.
V tem času je mesto postalo zelo domoljubno. Prebivalci Mariupola so morda imeli drugačne odnose do mesta ali državnih organov, vendar so vsi oboževali svoje mesto.
Konec decembra 2021 smo sprejeli novo strategijo razvoja mesta, katere glavni cilj je bil spremeniti Mariupol v najbolj udobno mesto za življenje v Ukrajini. Seveda se nismo mogli primerjati s Kijevom in velikimi gospodarskimi naložbami ali Lvivom s turističnim potencialom. Toda želeli smo, da bi Mariupolu vse življenje bilo udobno, da bi tu ustvarili Evropo in ne šli v to.
Nihče ni verjel v to vojno.
23. februarja smo imeli sejo mestnega sveta Mariupola, na kateri so se namestniki prepirali glede tega, kateri park naj bi popravili na prvem mestu, kam preusmeriti proračunski denar. To so bile težave, ki smo jih imeli takrat.
Resnično smo upali, da vojne ne bo, nismo verjeli, da je ta nadrealizem možen v XXI stoletju, da bi v središču Evrope ena država napadla drugo.
Zjutraj 24. februarja sem se zbudil kot v strašnih sanjah in od tega dne naprej se je začel povratek. Včeraj so se prebivalci Mariupola prepirale, ali naj na svojem dvorišču posadijo božično drevo, danes pa so začeli misliti, da bi morali jesti.
Sprva je bilo kot pekel. Toda pekel je bil pred nami.
Od prvih dni v Mariupolu je izginila komunikacija, voda, ogrevanje in elektrika, tretji dan pa so bile zaprte vse trgovine in lekarne. Ljudje so hranili vse zaloge hrane na balkonu. Vendar je bilo to mogoče le pri temperaturah pod ničlo.
Vsak dan smo mislili, da je že pekel, a se je še poslabšalo. Mesto je bilo brez pretiravanja pred 80 leti podobno Siriji ali Stalingradu. Zdaj za nas vojna in okupacija v 2014in se je zdelo kot “rože”, v primerjavi s tem, kar se zdaj počne z Mariupolom.
Ko lupina pade poleg vaše hiše, obstaja živalski strah in trepet, ne razumete, ali ste še vedno živi ali ne. Ne veš, ali ga boš vrgel ven, ko boš tekel do vodnega voda z belo zastavo v rokah. Pred vojno prebivalci Mariupola niti najmanj niso vedeli, da v mestu obstajajo dobrote. Zaradi pomanjkanja vode so ljudje talili sneg, zbirali vodo iz luž. Naučil sem se umiti v pol skodelice vode.
Edini način za komuniciranje je bil, da bi čakali v čakalni redu za vodo v bližini dramskega kina, kjer ste lahko spoznali nekdanje sodelavce ali sorodnike. Nekdo bi lahko ujel povezavo za 15 sekund nekje v visoko dviganem objektu, prebral novice, tako da smo ugotovili, kaj se dogaja.
Razdrle hiše Mariupola (foto “Azov”)
Dolga cesta iz pekla
V tej blokadi smo živeli več kot tri tedne. 15. marca sva šla z možem še enkrat v dramsko gledališče po vodo, toda naša hiša je bila močno obstreljevana, zato je bilo nevarno iti ven. Potem so prišli k nam prijatelji in nas obvestili, da samo-organizirana kolona zapušča mesto in odločitev za evakuacijo je bilo treba takoj.
Vzela sva mačko in nekaj stvari, sedla v avto in se vozila naključno. Zaradi popolnega pomanjkanja komunikacije nismo vedeli, ali obstajajo humanitarni koridorji za civiliste ali ne, samo vozili smo. Na poti iz okna avtomobila smo videli vso razsežnost katastrofe, mesto je izgledalo kot slika iz apokalipse: dimljeni zrak, črn iz obstreljevanja visokoraslih objektov, zvoki stalnih eksplozij, potepuhe živali, ki tečejo po ulicah, trupla ležijo, včasih niti pokrita, ljudje kuhajo hrano na domačih pečih blizu uničenih hiš.
Že naslednji dan, 16. marca, je bila na dramsko gledališče vržena bomba, kjer se je skrivalo okoli tisoč ljudi in kjer je bil nosilec vode. Torej, če ne bi odšli dan prej, verjetno tudi ne bi bili tam.
Uničena stavba dramskega kina
Imeli smo srečo, da smo najprej šli do zasedenega Berdyanska, nato v Zaporizhio, od tam pa proti zahodu. 20 km do Zaporozhyeja, naša kolona z avtomobili je bila obstreljena, lupina je odletela dobesedno za avtom iz našega. Tam je trpela cela družina z majhnim otrokom.
V Zaporišiji smo prvič po treh tednih dobili povezavo, prebrali smo, da se organizirajo humanitarni koridorji, vendar vsi tisti ljudje, ki nekaj dni ne zapustijo zatečenega zastavo in so v popolni informacijski izoliji preprosto ne morejo vedeti za evakuacijske hodnike.
Na poti v zahodno Ukrajino smo imeli srečo, da smo spoznali dobre ljudi, ki so se ponudili prenočiti in nas nahranili. V Khmelnytskyiju smo na primer prenočile v tovarni, kjer so nas zdravili z vročim čajem. Takrat se nisem mogel ogreti. V takih trenutkih gre za radikalno ponovno oceno vrednot.
Življenja so nam bila ukradena.
Brez izjeme je ta vojna vzela vse od vseh prebivalcev Mariupola. To je postala velika tragedija za vsakega prebivalca Mariupola brez izjeme, kajti če v tej vojni nekdo ni izgubil sorodnikov ali prijateljev, je nujno izgubil dom, avto, službo. Pred nami je zamujanje in popoln nesporazum, in kaj sledi. Prišli so k nam in nas “osvobodili” normalnega življenja. Ukradli so nam ga.
Pred vojno je imelo veliko število prebivalcev Mariupola večinoma nevtralen odnos do Rusije, saj imajo tam številni sorodniki. In zdaj je popolno sovraštvo, kljub dejstvu, da je mesto skoraj popolnoma rusko govoreče.
Mestni svet Mariupola fizično deluje iz Zaporižje in se ukvarja z evakuacijo prebivalstva in pomočjo tistim, ki so odšli. V Mariupolu so ostali prvi podžupan Mykhailo Kohut, vodje podjetij v skupnosti in nekateri namestniki. Prav tako čakam, da se obstreljevanje ustavi, da se vrnem in pomagam tistim, ki so ostali in evakuirali mojo mamo z rakom.
Ko odideš, se počutiš še bolj nemočno kot takrat, ko si tam, ker zdaj ne moreš pomagati tistim, ki ostanejo, in Pomagaš tistim, ki so tudi odšli.
Zdaj poskušam biti koristen tukaj: sestajam se z novinarji, da bi čim več ljudi lahko izvedelo za katastrofo v Mariupolu, pomagam tistim, ki so pobegnili iz mesta, in pišem mednarodnim organizacijam in fundacijam, saj bo treba po vojni Mariupola ponovno izobčiti. O tem že razmišljam.
Prebivalci Mariupola zdaj potrebujejo humanitarne koridorje in obnovo komunikacije, da bi lahko izvedeli o teh koridorjih.
***
Po grobih ocenah mestnega sveta Mariupola, od skoraj pol milijona ljudi, je zdaj v Mariupolu približno 160 tisoč ljudi. Prebivalcev. Vsi so na robu humanitarne katastrofe, saj Rusija blokira humanitarne tovore s hrano in zdravili v mesto, pa tudi kolone ljudi, ki poskušajo oditi.
Vsa urbana infrastruktura je bila praktično uničena, a Rusi še naprej obstreljujejo Mariupol.
