Pravkar bomo zmagali. Konec koncev je bila ruska vojska nemočna. Njihovi vojaki niso motivirani. Predajo se ujetništvu s strani celih bataljonov. Neumni so in so že več kot ducatkrat padli v Chornobajevo past. Z lahkoto sestrelimo njihova letala in helikopterje z ščetkami, njihove tanke in oklepnike pa spremenimo v ostanke kovine z javelini. Naš “Duh Kijev” nadzoruje nebo nad Ukrajino. Putin je v obupu in se bo kmalu ustrelil, če ga ne bodo zadavili lastni sodelavci. In kmalu bomo osvobodili Krim in Donbas, potem bomo zmagovito dosegli Moskvo in nad Kremljem namestili modro in rumeno zastavo.
Približno taka slika rusko-ukrajinske vojne se lahko oblikuje v glavi nekoga, ki bere le sporočila z zmagovitimi relacijami. Ni težko ustvariti informacijskega mehurčka zase in trajno uporabiti naboj optimizma iz socialnih omrežij.
Navsezadnje tudi uradna poročila ministrstva za obrambo, tiskovnih predstavnikov urada predsednika, vojaški strokovnjaki ne vsebujejo celotne resnice o vojni. Realnost je nekoliko olepšana, število žrtev je utišano, informacije o porazih cenzurirano.
In prav tako. Med drugim je informativna vojna. In naša stran želi preprečiti zmanjšanje stopnje optimizma v družbi. Ker vpliva na moralo in zato obrambno sposobnost.
Mnogi ljudje, predvsem iz generacije 50+ se spominjajo starih metod branja med vrsticami, ki so se uspešno uporabljale v sovjetskih časih. Za informacijsko natančno ljudi je očitno, da razmere na frontah niso tako vesele. Prav tako trpimo izgube v delovni sili in tehnologiji. Tudi naši vojaki so ujeti, in celo strašljivo si predstavljamo, kakšna usoda jih čaka. Ampak kdo bi to rad vedel?
Ruski okupatorji so ujeli več ikonskih mest na jugu Ukrajine. To so regijsko središče Khersona, pristaniških mest Berdyansk, Nova Kakhovka s svojim Severno krimski kanal, Energodar z Zaporizhzhia NPP, itd. Ruske enote pritiskajo še dlje na številnih področjih, nenehno napadajo, zlasti v regiji Luhansk in Donjeck. Regrougirajo se, kopičijo nove sile in se pripravljajo na še eno ofenzivo proti Kijevu. Ruske letalske in raketne sile terorizirajo praktično celotno ozemlje Ukrajine, uničujejo vojaške in infrastrukturne objekte.
Zato je, če je nekdo res upal na hitro predajo Rusije, nepopravljiv optimist. Predaja, žal, ne bo ne hitra ne počasna. Takšna možnost bi bila mogoča, če bi se enote držav Nata, vključno z Združenimi državami, pridružile boju na naši strani. Potem bi obstajala možnost uničiti Rusijo kot vojaško silo in jo prisiliti, da podpiše dejanje brezpogojne predaje.
Tudi če iz ukrajinskega ozemlja izgnamo okupatorja, bo to šele do leta 2014 ponovno stanje quo. Vendar bi potem tudi s Krimom obstajal problem, saj bi Rusija, glede na to, da je “njeno ozemlje ogroženo z okupacijo”, uporabila po lastni vojaški doktrini jedrsko orožje. Malo verjetno je, da se je de-okupacija Krima splačala dobiti jedrski napad nekje v Lvivu, Odesi ali dnjeparju.
Iz istega razloga ne smemo zlasti upati na povračila, kar je lahko le neposredna posledica predaje. Lahko seveda zahtevamo milijarde ruskih držav in oligarhov, ki jih je zamrznil Zahod. Ampak tudi tukaj ni vse tako preprosto. Nihče nam ne bo tako zlahka dal denarja. Tu morate še vedno zmagati na sodiščih, da bi služili zapletenem postopku, ki bo trajal več let. Izjemne razmere pa lahko mednarodno skupnost potisnejo k hitremu soglasju o tem vprašanju. Toda to je spet zelo hipotetično vprašanje.
Seveda verjamemo v naše oborožene sile, v pogum naših vojakov, v moč njihovega orožja, v sposobnost, da zasedajo zasedena ozemlja. Vendar pa vse to ni tako preprosto, kot si mnogi mislijo. Vse to zahteva neverjeten trud in številne žrtve. In kar je najpomembnejše – močno ofenzivno orožje, s katerim je bilo še vedno težav.
Informacije o uspehih našega vojaškega osebja nas ne bi smele ohladiti. Torej, dokazali smo, da »druga vojska sveta« ni tako nepremagljiva, njeno ofenzivo je mogoče ustaviti, jo je mogoče premagati, protinapadati, osvoboditi mesta in vasi, ki jih je zajela. Vendar je ruska vojska še vedno močna, ima ogromne vire, poleg vsega pa – jedrsko orožje. Naša obrambna sposobnost je odvisna od vojaške pomoči Zahoda.
Dejstvo je, da so ukrajinske oborožene sile uspele ustaviti napredovanje ruskih vojakov globoko na naše ozemlje. Vojna je postala poziciona. Rusi trenutno nimamo dovolj sredstev za premik naprej, nimamo dovolj sredstev, da bi jih potisnili na meje.
V tako razmeroma neusmiljenem položaju se je priporočljivo pogajati. Da bi se izognili nepotrebnim žrtvam med vojsko in civilisti, uničevali naše domove in infrastrukturo, na koncu porabili dodaten denar za vojno. Zelo bi radi bili glavni zahteve naše strani so bile: popoln umik ruskih vojakov z ukrajinskega ozemlja, vključno s Krimom in Donbasom, plačilo odškodnin in moralne škode, sojenje vojnim zločincem, skupaj s putinom osebno itd. Vendar pa bi se ruska stran smejala le našim “željam”. Rusi se še vedno imajo za stran, ki lahko sama nalaga nekatere zahteve. Konec koncev, do sedaj, na žalost, nadzorujejo del našega ozemlja, in ne nas svoje.
V takšni situaciji je ukrajinska stran prisiljena, stopila na vrat lastne pesmi, k kompromisu. Kot se je izkazalo med zadnjimi ukrajinsko-ruskimi pogovori v Istanbulu, bi lahko ta kompromis izgledal tako. Ukrajina se odveza prihodnjega članstva v Natu, zagotavlja neskladnost in status brez jedrskega orožja, namesto tega pa prejme varnostna jamstva garantnih držav. Med njimi Ukrajina zlasti vidi Združene države, Veliko Britanijo, Kitajsko, Francijo, Turčijo, Nemčijo, Kanado, Italijo, Poljsko, Izrael, pa tudi Rusijo. Ukrajina noče imeti tujih vojaških baz na svojem ozemlju. Poleg tega bo lahko svoje vojaške vaje izvajala le s soglasjem držav garantov. Kyiv obljublja, da vprašanja Krima ne bo rešil vojaško, temveč izključno z dvostranskim pogajalskim procesom, ki traja 15 let. Vprašanje ORDLO se rešuje ločeno na ravni srečanja predsednikov Ukrajine in Rusije. Za vse te koncesije si Ukrajina prizadeva iz Rusije vrniti svoje enote na položaje, ki so jih zasedli do 24. februarja 2022.
Jasno je, da je objava teh predlogov dvignila hipe v ukrajinskem sektorju socialnih omrežij. Glasno je zazvonil: “Izdaja!” Navsezadnje je bilo občinstvo nastavljeno za nekaj povsem drugega (preberi prvi odstavek tega besedila).
Čeprav, iskreno bom povedal, tudi sam nisem zadovoljen z veliko točkami v teh predlogih. Še vedno močno podpiram pristop Ukrajine k Natu. Težko si je predstavljati, da bi nam vse garantne države zagotovile enako varnost kot Severnoatlantsko zavezništvo. Še posebej, ko je med temi državami Rusija, ki prej ali slej želi izjaviti: “Morda se bo ponovilo.” Si bodo preostale države garantov potem drznele braniti Ukrajino ob bok našim vojakom? Ali bo mogoče v ustreznih dokumentih predpisati katero koli takšno obveznost? Vsaj doslej nihče ni nikomur dal takšnih trdnih jamstev. Celo isti Izrael, ki se ni zanašal na pokroviteljsko pokroviteljstvo ZDA, je sam branil svojo zemljo.
Vendar se lahko kot možni kompromis strinjamo s takšnim korakom. Glede na to, da lahko reši na tisoče ukrajinskih življenj, da v bližnji prihodnosti ne bomo zasijali polno članstvo v Natu, da se lahko čez nekaj let razmere korenito spremenijo in da se bo vse ponovno predvajalo.
To, kar imam, je to, da močno zavračam, to je, da je treba pridobiti dovoljenje za vojaške vaje od držav garantov, torej zlasti od Rusije. Na ta način Lahko Kremlin zlahka blokira povečanje ukrajinskih obrambnih zmogljivosti s preprosto ne dajanjem dovoljenj.
Zato ni povsem jasno, zakaj je morala ukrajinska stran to deklarirati vnaprej. Konec koncev, zdaj bo postalo veliko težje igrati. Je to, da ga obravnavamo kot element določene igre. Poskušal bom pojasniti takšne premisleke.
Znano je že, da so ukrajinski predlogi predstavili, še posebej pa dejstvo, da jih ruska stran ni takoj zavrnila, ampak se je zavedla, da jih bo preučila, je v ruskih družbenih omrežjih izzval neverjetne hype, kjer so glasovi vseh domoljubov-cesarjev »zdrsnila v dolgoročno vojno«. Poleg tega je veliko glasneje od vriska ukrajinskih izdajalcev. In to ni presenetljivo. V Ukrajini je kljub že omenjenim informacijskim omejitvami mogoče dobiti bolj ali manj realno idejo o razmerah na frontah, saj obstaja veliko alternativnih virov. Medtem pa so v Rusiji, če ni prostega tiska in v prisotnosti članka v Kazenskem zakoniku o “diskreditacijo oboroženih sil Ruske federacije”, ki predvideva 15 let zapora, glavni vir informacij televizijski kanali Kremlja. In vsem Rusom so zagotovili, da se “vojaška operacija” razvija po načrtu, da je bila Ukrajina pritisnjena, skoraj vsi “nacionalisti” so bili že likvidacijski, kmalu pa bo tudi zmaga. In tu je povpraševanje Ukrajincev povsem za porebrik. Torej so ljudje “v neosnaženih”.
Številni ruski politiki, novinarji-propagandisti, aktivisti domoljubnih organizacij itd. so že nasprotovali predlogom, ki jih je predložil Kyiv. Če bi Kremelj sprejel takšen kompromis, potem bi se razšla 83-odstotna podpora Putinu. Zato vse kaže, da bodo predlogi zavrnjeni.
Kaj je, vprašaš, kijevska igra? A prav to je: ponuditi resnične, celo boleče kompromise. Da bi vsemu svetu dokazali, da je Zaradi miru Ukrajina pripravljena celo na to. No, tisto, kar Moskva arogantno zavrača te kompromise, so njeni problemi.
In taka taktika daje svoje presenetljivo pozitivne rezultate. Spomnite se govora generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga na zadnjem vrhu zavezništva, v katerem naj bi bila podpora Ukrajina, a izjemno nejasno, brez posebnosti, brez izjave o resničnih korakih. In zdaj – voila – je govor po pogovorih v Istanbulu nenadoma postal nujna ostrina. “Dobro je, da potekajo pogajanja, vendar doslej nismo videli prave spremembe v glavnem ruskem cilju, ki je vojaško dobiti rezultat konflikta. Še naprej iščeta vojaško rešitev, zato moramo biti pripravljeni še naprej zagotavljati vojaško pomoč Ukrajini,” je zagotovil Stoltenberg.
In kar je najpomembnejše: ta veliko močnejša vojaška pomoč je že šla v Ukrajino. Združene države, Združeno kraljestvo in celo Nemčija nam pošiljajo težko ofenzivno orožje. Zmožen je ukrajinski vojski zagotoviti odločilno preokrenitev v vojni. Z njim lahko greš v protinapad in odganjaš prej zajeta mesta. Igra je bila torej uspešna.
