Vojna spremeni vse. Običajen poklon življenju v trenutku muhe jezno in morate se čim prej najti v neznanem do danes in celo izjemno nevarnih okoliščinah. Ne samo zato, da bi pobegnili, zaščitili svojce, ampak tudi nudili in nudili vso možno pomoč vojski in državi, da bi čim prej prinesli zmago. Obstajajo primeri izjemnega herojizma, vendar še vedno prevladuje precej običajno vedenje. Vendar pa vojna zahteva, da vsi spremenijo uveljavljene vloge.
Strinjam se, da do nedavnega večina ljudi, razen tistih, ki so jo preživeli leta 2014, sploh ni mislila, da bi lahko hišo bombardirali, sorodniki pobili, civilni moški in ženske pa bi morali vzeti orožje za boj. Večina tudi v strašnih sanjah ni poskusila vloge beguncev. Begunci, ki bodo več tisoč kilometrov oddaljeni od svojih domov in jih bodo meje ločili od mož in sinova. To bo izgubilo službo in trajne vire dohodka. Da bodo tisti, ki so imeli srečo, da so čim bolj daleč od fronte, bistveno zmanjšali zaslužek in povečali porabo. Da moraš pritisniti in sprejeti prisilne ubežnike. Težko je bilo verjeti, da bo tradicionalna ukrajinska vas na zahodu Ukrajine, ki je že začela umirati, napolnjena z novimi mladimi družinami. Tisti, ki so uspeli izgubiti celo stik z oddaljenimi sorodniki, ki so kljub težkemu in negotovemu času sprejeli vse in na vse načine poskušali podpreti.
V pred vojni Ukrajini so se strokovnjaki pogosto pritoževali nad pomanjkanjem komunikacije med regijami. Dejstvo, da regije pogosto “razmišljajo” z negativnimi stereotipi drug o drugem. Od tega so brezobvezni politiki pogosto imeli koristi. Ki so se v desetletjih navadili mobilizirati svoje volivce na antagonizem in nasprotovanje. Celo ena najmočnejših strank je v svojem imenu izbrala besedo “regije”. Dejstvo, da je ta stranka stopnjeval antizahodno histerijo, je še vedno polovica težav. Najslabše od vsega je, da so njihovi “nacionalistični” kolegi v zahodni Ukrajini prispevali čim več. Nediskriminatorno so obtožili “vzhodnjakov” njihovega napačnega izvora, brez podlage se obdajajo z vlogo mesija, ki bi premagal “unso”, jih prisilil, da priznajo svojo ničvrednost in uboganje.
Podlaga za takšno prevlado je bila praviloma oddaljena in protislovno interpretirana zgodovina, uporaba ukrajinskega jezika in dodelitev izključnih pravic na podlagi ukrajinskega etničnega porekla s porazom v pravicah drugih. Tisti, ki niso imeli tako “čistega” rodovnika. Jasno je, da takšno stališče ni prispevalo k utrjevanju ukrajinske družbe, ampak nasprotno, povzročilo je močne centrifugalne sile. Zdelo se je, da je to začazen krog, saj revoluciji ne moreta povsem premagati razcepa. Niso mogli, saj regionalne elite, ki so se borile za oblast v Kijevu, niso ponudile skupnega pozitivnega programa delovanja. Izognili so se prav pogovoru o gospodarstvu, reformah, socialni politiki. Namesto tega so trke in soočenja pehali na podlagi razlik v zgodovinskih parcelah in jezikovnih praksah.
Povedati moram, da se je med zadnjimi predsedniškimi volitvami zgodilo nekakšno razodevanje med državljani Ukrajine. Ko se je 73 % državljanov odločilo, da se umakne od običajne matrice in poskušalo izvoliti za predsednika nekoga, ki je poskušal govoriti o nujnih težavah in kako spremeniti državo, tako da je postalo udobno živeti v njej. Pravzaprav o tem, kako se oddaljeti od rusko-sovjetskega modela ne življenja, ampak nenehnega trpljenja in “boja”. To so želeli Ukrajinci, nahranjeni s patetično in patetično propagando, preneti. In ko so čutili in videli, da najvišje oblasti ne morejo krasti, ne zavajati z melaso besed, ampak pred tem zgraditi ceste, mostove in šole. Za pravi boj proti oligarhiji in glavna stvar je biti odprt in pregleden z državljani, nato pa se je prvič pojavilo zaupanje med oblastmi in državljani. To je Ukrajino naredilo nepremagljivo tudi ob groznem in nemoralnem sovražniku.
Sodobna vojna kot litmusov test “pokazala za avtentičnost” ukrajinske stranke, politiki, državenci, ljudje s področja kulture, in celo tisti, ki so veljali za javne intelektualce in moralne oblasti. Večina starih elit se je najprej prestrašila in skrila, nato pa odšla rešiti svoje mesto v sistemu. Namesto, da bi opravili revizijo, so šli opravičiti vse svoje neumne izjave in napovedi. Čeprav je življenje pokazalo, da je predsednik Zelensky pravi domoljub Ukrajine, pripravljen braniti Domovino za ceno svojega življenja, so ti posamezniki spet potegnili plesnive od tistih, ki so Ukrajino pripeljali na robu brezna in niso mogli sprejeti strtega poraza na volitvah.
Ogabno zavajanje sedanjih ukrajinskih oblasti v razmerah strašne vojne je mogoče pojasniti le z dejstvom, da se vsi ti upravičenci starega klansko-oligarhskega sistema bojijo ne le izgube virov za običajni razkošni obstoj, ampak tudi za spreminjanje v socialne stečaje. O marginalcih in poražencih v obnovljeni Ukrajini. Na žalost, med temi potencialnimi bankirjine samo posamezniki, ampak tudi celotne družbene skupine. To so politiki, ki so vajeni biti ponosni na zgodovino, v resnici pa navadni tatovi, ki se skrivajo za zgodovinskimi junaki. Kljub dejstvu, da če bi bili junaki vstali, bi jih obesili na prve svetilke, ki so naletele.
“Nacionalisti”, ki so se s spodbujanjem postulata primarnosti etničnega nacionalizma poskušali obdelati s širšimi pravicami, kot jih imajo drugi državljani države. Kdo je želel omejiti pravice drugih, da bi “porezal” tisto, kar je bilo vzeti zase. Da bi druge spravili v neenake pogoje s seboj, ne da bi imeli za to kakršnekoli intelektualne ali moralne razloge. Njihovo vedenje kaže, da se preprosto bojijo konkurence. Da jih v svobodni demokratični družbi čakajo vloge tretje vrste. Njihov napihnjen ego ni v skladu z njihovimi potenciali in kvalifikacijami.
So tudi kulturne osebnosti sovjetsko-domoljubne vrste. Nikjer kulturni menedžerji, pisatelji, ki jih nihče ne bere. Analitiki, ki si zaradi lastne intelektualne šibkosti niso mogli pomagati, da ne bi zažgali svojih analiz in napovedi. Upravičujejo se za lažno in neustrezno napoved pred svojimi nedavnimi kupci, so se pripravljene braniti celo skupne tes in izjave z Rusi. Ne sram jih je dejstva, da pogosto pojejo v istem glasu s sovražnikom in žal zasledovati isti cilj. In sicer si želijo poraza od Zelenskyja in njegove ekipe. Pretvarjanje, da ne razumeš, da je poraz predsednika Zelenskyyja v razmerah vojne smrt ukrajinske države.
Spet so se kulturne osebnosti in osebnosti, ki skušajo ohraniti svoje mesto v sistemu s pomočjo svojih običajnih prepovedi in zakonodajnih omejitev, povzpele na beli svet. Ki si zaradi domoljubnih razlogov in zaradi politične “korektnosti” spet želi prepovedati nekoga in nekaj v kulturi. Prevzamejo promocijo brez talentov srednjih mož, ki se skrivajo za “desno” politično-patriotsko črto. Niti ne dojemajo, da so tudi taki kot boljševiške cenzorje, ki so delovali po načelu »partizanstva« v literaturi.
Brezsmiselno poskrbijo za lov na čarovnice, ki je pravzaprav poskus premikanja konkurentov in zavarovati vplivne položaje na domačem trgu. In kar je najhujše, poskušajo z nekakšno »kulturo prepovedi« vstopiti v zahodni svet. Ne da bi razmišljali o tem, kako divje je videti, da poskušajo tam nekaj prepovedati, še manj pa kažejo, ali umetniki in umetniška dela ali ne. V zahodnem svetu je običajno predlagati in izzivati, ne prepovedati. Zato taki ukrepi škodujejo samo Ukrajini, interesu, v katerem je zdaj izredno.
Zato je zelo pomembno razumeti, da neupravičljiva dejavnost predstavnikov starih elit, o katerih o bankrotu priča ta krvava vojna, ni nič drugega kot poskus, da bi ostali na poteh. To so stari mikrofoni, ki upajo, da jih bo nekdo spet napolnil z mladim vinom. Na srečo to ni več tako.
