V zadnjih dneh sem večkrat naletel na tezo, da je razširjanje informacij o resničnih ali verjetno zločinih Oboroženih sil Ruske federacije nad civilisti ali vojnimi ujetniki morda namenjeno zastrašitvi in širjenju panike.
Če je tako, potem je bilo orodje izbrano precej neushvaljivo, saj ga racionalni premisleki ne podpirajo.
Dejstvo je, da je vojska, ki prakticira takšno nasilje, vedno manj borbeno pripravljena sila kot vojska, ki tega ne prakticira. To tezo lahko podprejo ne le dolgočasni logični argumenti, ampak tudi zgodovinski primeri.
Ni naključje, da je višje politično in vojaško poveljstvo nacistične Nemčije bistveno omejilo prvotno precej množično sodelovanje wehrmachtskih bojnih enot pri neposrednem poboju civilistov na vzhodni fronti, katerih pomemben del je prizadel ozemlje sodobne Ukrajine.
Še pred napadom na ZSSR z nemško pedanto so bili ustvarjeni ločeni ločili, razvit je bil poseben postopek množičnih usmrtitev. Večino “holokavsta z naboji” je izvedla Einsatzgruppen, sestavljena predvsem iz ideološko motiviranih nacistov, kjer je bilo mogoče in primerno, so bile vpletene zavezniška vojska ali lokalne policijske enote. To je verjetno v veliki meri določilo oblikovanje podob te vojne, zlasti podobo “zlo romunske” v nasprotju s »plemenitim nemškim vojakom«: nemško poveljstvo je na fronti hotelo uporabiti nemškega vojaka.
Zakaj je to? Izkazalo se je, da so vojaške enote, ki so sodelovale pri pokolih civilistov ali vojaških ujetnikov, izgubile svoje bojne lastnosti. Med borci takšnih oddaj se je odstotek samomorov povečal, širjenje apatije, disciplina, motivacija in pobuda so padli, povečali so se primeri uporabe alkohola in drog itd. Poleg tega je tudi v primerih z odkritimi psihopati delovalo pravilo: kdo je navajen, da ubije osebo brez orožja, postane strahopetec pred oboroženim človekom.
Sodobna vojska ni le množica z orožjem. Boj za disciplino in moralo vojaka je eno od področij dela poveljnikov, častnikov in narednikov, kaplanov, komisarjev, političnih delavcev itd. (odvisno od vojske). Ustaviti bi morali vojake, tudi v največjem peklu, pleniti, posiljevati in ubijati civiliste in vojne ujetnike ter preprečiti, da bi vojska postala množica. Ko vrhovno vojaško in politično vodstvo Ukrajine poziva k vzdrženju pred nasiljem nad ujetimi protiporoki, se to ne dela samo zaradi mednarodne podobe in splošnega humanizma, temveč tudi zaradi povsem praktičnih namenov.
Zgodovina pozna primere, ko je bilo treba nekatere oddajnike popolnoma razvezati, borce pa – prerazporediti med druge, tako šibke so bile bojne lastnosti enote, ki je svojo zastavo pokrivala z vojaško sramoto. To je pravilno tudi v primerih, ko ni soglasnega dogovora o nedopustnosti ukrepanja med samimi vojaki.
Na primer, umik ruske vojske leta 1915 je spremljala vrsta pogromov judovskega prebivalstva dežel sodobne Belorusije, Litve, Poljske in Ukrajine. Očitno je dejavnik verskega antisemitizma določil vektor nasilja vojakov, demoraliziranih z umikom, zato pomemben del vojakov, vpletenih v nasilje, ni menil, da so njihova dejanja nedopustna. Kljub temu so bile bojne lastnosti te vojske v naslednjih mesecih veliko slabše kot leta 1914, ko je uspešno napadla v določenih kinih operacij. Podobno se je kljub omenjenim omejitvami nasilje Wehrmachta nad civilisti nadaljevalo skozi celotno vojno. Ne najmanjša vloga, v kateri niso igrali verski, ampak rasistični predsodki (predvsem proti Slovanom) in ignoriranje celo takratnih pravil vojskovanja s strani vojaškega poveljstva.
Deluje celo na individualni ravni. Naloga vojaka je, da se ne pusti ubiti in da izpolni ukaz. Za vsa prizadevanja in misli vojaka, njegova oblačila, vedenje itd. bi morala biti predmet te naloge. Ko vojak začne razmišljati, kje ukrasti prenosnik in kako ga prenesti domov, ali pa je med posilstvom tolpe ujel venerealno bolezen, ali pa se bo eden od drugih vojakov “razcepio” o svojih zločinih, to ni več borec. In če iz neprebojnega jopiča izvleče tudi krožnik, da bi tam skril tisti ukradeni prenosnik, če namesto dodatnega streliva nosi kilograme “plena”, potem… Ti ga dobiš.
Na neki ravni obstaja razumevanje te škode za moralo v ruski vojski. Idiotski ukaz, da se izkopljejo jarki v sevanju onesnaženih tleh černobilske izključitvene cone, je preostala metoda ohranjanja določene moralne ravni borcev enote: zavzeti te borce z vsaj nekaterimi posli, niti jim dovoliti, da se razgledajo naokoli in nekaj idiotskega, da bi ga ubili brez ukaza.
Glede na zgoraj navedeno so bili vojni zločini oboroženih sil Ruske federacije, zabeleženi na ozemlju, osvobojenem od njih Ukrajina, priča o popolni izgubi bojne sposobnosti v nekem trenutku v smislu morale. Lahko celo domnevamo, da je bila odločitev o umiku severne skupine oboroženih sil RF prisiljena, saj so zlasti enote, ki se nahajajo tukaj, dejansko prenehale biti vojska in iz vseh ukazov lahko le izpolnile ukaz o umiku. Informacije o težavah z vračanje vojakov te skupine v sovražnosti v drugih kinih.
Zato informacije o vojnih zločinih oboroženih sil RF ne morejo biti razlog za paniko v smislu njihovega soočenja z Ukrajinsko oboroženimi silami. Ja, lahko povzroči grozo zaradi prenamlevanja zla, ki lahko kali v človeški duši, lahko povzroči bolečino umorjenim mučenim civilistom in samo jezo.
Kljub temu so taka dejanja z vidika vojske dokaz moralnega razpada sovražnikove vojske, padca bojnih lastnosti sovražne vojske.
