Večkrat smo morali pripovedovati zgodbo o znamenitem avstrijskem pisatelju Saliju Zonntagu, katerega starši so bili iz Černovtsija. V knjigi Njegovo ime je bilo oče, je ga. Sonntag opisala osnovno moralno in etično načelo očetovega življenja. In sicer: naredite drugim dobro in takoj pozabite na to. Sicer pa je to zadovoljstvo lastnega ponosa in nečimrnosti. Tako je, ko ne zamerijo koščka kruha, danega lačnim, in ga ne razmnoževati. Ne potrebujejo hvaležnosti za zasužnjenje, ki je bilo dodeljeno sosedu, ko je hiša pogorela.
Zgodba g. Zonntaga je bila, da mu kot premožnega podjetnika skoraj ni bilo odrekano posojilo nikomur. Sposodil si je in praktično pozabil na to, kar si je sposodil. Kar ni pomagalo, da ne bi skrbelo njegove žene, ki je bila bolj zaskrbljena za svojo družino in otroke. Toda moral te zgodbe se je manifestiral, ko je g. Zonntag kupil cel ešelon krompirja, ponoči pred pošiljanjem na Dunaj pa se je zaletela razpokana zmrzal. Krompir je zmrznil in Zanntag je bankrotiral. Ni mogel preživeti take izgube, zbolel je in umrl. Toda kako presenečena je bila vdova, ko so po smrti moža vsi dolžniki segali po njej, da bi dala denar. Po družinski legendi je bil ta denar dovolj, da se je družina preselila in naselil na Dunaju.
Še več podobnih dejanj je mogoče videti v sodobni Ukrajini, ki ima obrambo brez primere pred groznim sovražnikom. Ko dobesedno ves svet hiti k reševanju in je s skupnimi prizadevanji mogoče ustaviti sovražnikovo invazijo. Ukrajinci niso le presenetili svet s svojo odpornostjo, pomagali so mu razumeti, da se je zaradi enotnosti mogoče upreti najmočnejšem sovražniku. To sebično-pragmatično načelo vodi v poraz. In enotnost, altruizem in skromnost lahko prekinejo celo damask.
Zdelo se je, da v tem težkem času za Ukrajino, ko vojaki oboroženih sil Ukrajine kažejo neverjetno herojstvo, politično in državno vodstvo delujeta skupaj s svojim ljudstvom, prostovoljci pa dokazujejo čudeže trmoglavosti in vzdržljivosti, ki uspešno zagotavljajo zadaj, ne bo ljudi, ki bi se pripravljeni piti, da bi ugajali svoji nečimrnosti. In še več – dobiček na račun dela ali slave nekoga drugega. Kljub temu to še zdaleč ni tako in o tem ne smete več molčati.
Začnimo s politiki. In prav od tistih, ki si po strtem porazu na predsedniških in parlamentarnih volitvah niso mogli opomogniti. Niso mogli premagati svojega strogega ega, da bi se združili in se ukvarjali s ključnimi težavami v dobro Ukrajine. Od začetka niso ponujali nobene alternative sedanji politični smeri, niti enega samega razvojnega programa. Največ, za kar so bili dovolj, je bilo napovedati popoln zlom ekipe predsednika Zelenskyyja, ovirati spremembe in reforme ter jih kritizirati na daleč pridelane izgovore. Njihovi programi so se vsaj in maksimalno nanašali na banalno vrnitev sebe na oblast.
Ko se je vojna začela, so bili skoraj vsi kritiki ponižani, raztreseni in pokopani. Nekateri, ki niso čakali na svoj prerokani poraz, so se našli daleč izven meja države. Niso verjeli le v politično vodstvo države, ampak tudi v sposobnost Ukrajincev, da se branijo. In ko sta pogum in predanost Ukrajincev dobesedno obrnila plimo dogodkov v njihovo korist, so se podjetni kritiki sedanje vlade spet začeli pojavljati iz njihovih udobnih zaklonišč. Ne, niso se pridružili programu državne obrambe, ki sta ga usklajevala predsednik in vlada. Niso zagotavljali pomembnih usmeritev in niso prevzeli odgovornosti za vzpostavitev materialne in socialne podpore milijonom tistih, ki so bili prisiljeni bežati iz bombardnih domov. To je preprečil njihov užalitvi ego.
Še huje, ko je postalo jasno, da bo Ukrajina preživela in zmagala, so spet prevzeli svoja najljubša mesta – nesosmiselno kritiko oblasti in samopospevanje. Predstavljajte si, da bi bilo treba v trenutku največje napetosti v boju proti sovražniku politično vodstvo in poveljstvo oboroženih sil Ukrajine omesti z omejevanju “izdaj”, ki jih je izumil Porošenkov štab. Da bi dokazali odsotnost razlik med Zelenskyjem in Zaluzhnyjem. Še enkrat odbil napade na Yermaka, ki ga obtožejo, da je delal za sovražnika. Edino, kar v tej zgodbi ugaja, je, da jim niti oblasti niti Oborožene sile Ukrajine ne posvečajo več resne pozornosti. Zavedajoč se, da bo takšna kritika odsota le v majhni peski zvestih priporcev teh bankrotiranih politikov. Ker si težko predstavljamo dolgočasno osebo, ki ne bo opazila gole cinični PR starih politikov o človeški nesreči in trpljenju.
Težko je najti nekoga, ki verjame v iskrenost samo ljubezni na Instagramu Arsena Avakova, PR Arsenija Yatsenyuka ob ozadju nekaterih škatel z neznano vsebino. Poleg tega ni jasno, iz katere države sveta je ta PR usmerjena. To kohorto lahko varno pripišemo skoraj volilni kampanji Volodymyra Groysmana in uprizoritvenim fotografijam pevke Ruslane z zaganjalnikom granat.
Nič drugega kot gnus lahko povzroči video posnetke in foto posnetke Petro Porošenko In Yulia Tymoshenko. Se strinjate, kako lahko z uprizoritveni fotografiranji Tymošenka in Porošenka ob ozadju uničenih mest pomagajo žrtvam v Buchah ali Hostomelu? Kaj to daje žrtvam? Konec koncev, kako natančno prispeva ukrajinska zmaga nad ruskim sovražnikom? Nasprotno, lepo urejeni obrazi in draga oblačila z lažnim rudnikom pretvarjanega sočutja med ljudmi, ki so tu izgubili sorodnike, lahko povzročijo stalen gnus do teh politikov. In potem se pojavi logično vprašanje, zakaj potem to počnejo? Ali ne čutijo neskladja in lastne bede v ozadju tega, kar zdaj počne Zelenskyjev tim?
Ne čutijo tega. Njihov napihnjen ego jim ne omogoča, da se ustrezno ocenijo in vidijo svojo nesoumnost z izzivi časa. Ne morejo se združiti in deliti celo nekaj z drugimi v težki uri. Izkazalo se je, da se nikoli niso našli v novem sistemu moralnih in etičnih koordinat. Naredijo, kar lahko. In le redki lahko. Tako se je zgodilo, da so mastaki razen v zadevi kradja v dobesednem in figurativnem pomenu besede. Najbolj se bojijo, da bodo v množici pozabljeni in izgubljeni. Zato se včasih spominjajo nase na neumen in včasih tudi na pomen. Vse njihove dejavnosti se zavrejo na ohranjanje določenega kroga svojih pridnih oseb, ki jim bo zagotovilo priložnost, da ostanejo v politiki in se izognejo odgovornosti za to, kar so storili v svojem času proti ukrajinskemu ljudstvu. Njihova dejanja so še en resen napačni izračun, ki ga povzroča brezmejni egoizem. Kar pomeni, da jih bodo po zmagi namesto tidbita, ki ga upajo po zmagi, počakale preiskava in sojenje.
