“Galičani so vedeli vse”, “Lviv regija zagotavlja in pomaga vsem”, “če bi izbrali Chornovil, potom se to ne bi ni zbilo”, “Bandera je postala nacionalni heroj”, “postali smo prava nacija, o cijem se u Galiciji govorilo 1939.”, “Vesterna Ukrajina je u zavoju sa Rusijom od 1939.”, “mi smo ljudi tu kultura, a ne da smo imigranti”, “da su dosli do Lviva, pokazali bi im”…
Na desetine znanih ljudi, na stotine sporočil in izjav v tem slogu se je začelo pojavljati iz drugega tedna druge ruske agresije. Pričajo o eni stvari: nekatere politične, kulturne, izobraževalne elite in galicijanski intelektualci ne razumejo, kaj se dogaja in iščejo vzporednke tam, kjer niso, želijo dati vojni z Rusijo “galicijanski okus” in pokazati nekaj svojih regionalnih posebnosti.
Vendar pa bi ti ljudje morali razumeti, da zdaj bolj pomagajo razcepiti družbo, ne pa se združiti. In treh raketnih napadov na Lviv ni mogoče niti malo primerjati s tem, kar ljudje v Mariupolu zdaj doživljajo. Nemogoče je primerjati “težko življenje” v zadaj s tem, kar so ljudje doživeli v Bucha, Gostomel, Irpen, Chernihiv, Kharkov.
Veliko hvala vsem, ki so ostali v težkih časih in pomagajo državi. Vendar zdaj ni leto 2014 in ne Maidan. Treba je razumeti, kdo je prevzel breme in ohranil napredovanje Rusov, zdaj pa jih zavrača “za obremenitev”. Motivacija teh zagovornikov ni bila nečija pravičnost, ideologija ali želja po dokazovanju nečesa, ampak življenje – svoje, sorodnike, prijatelje, državo.
Dajanje življenja za Ukrajino je neprecenljiva žrtev. Ne bi ga smel primerjati z ničemer in ga privezati na svojo, še vedno živo, zastopanost sveta in življenja. Ljudje počnejo svojo dolžnost in želijo rešiti druge, ne pa dokazati, da je nekdo leta 1991 imel prav ali nepravično izgubil volitve leta 1994.
Ni in ni mesija med ljudstvom lviv / Galicijan, in ne bo. To je treba razumeti in ne poskušati “potegniti škornje na globus”. Stavek, da če bi Galicijci poslušali in izvolili Chornovila predsednika, vojne ne bi bilo – to je manipulacija in samoobmane. Enako kot “ne pristop k Natu bo ustavil rusko agresijo”.
Zdaj ni več pomembno, kaj se je zgodilo. Glavno je, da je Ukrajina enotna. Zdaj smer razvoja države določa domačin Kryvyi Rih, in domačin Zhytomyr regiji se ukvarja z obrambo, Galičani zagotavljajo zadaj, prebivalci vzhoda države so udarili, in fantje in dekleta iz vse Ukrajine so presenetljivo in zadaj škodo sovražniku. Ne smemo imeti nobenega regionalnega blešča in posebnosti v politiki, izobraževanju in nacionalnem mitu in ideji. Donjeck je državi že poskušal vsiliti svoj pogled na svet, zanje in državo pa se ni dobro končala.
Zdaj je aktivna faza vojne za celotno Ukrajino in ne samo za posamezne regije. Rusija ubija Ukrajince, ne “Galicijce” ali “Donetske”. Umorjenih Ukrajincev ne delimo po regionalnem načelu. Zato tega ni treba narediti v običajnem življenju in ne deliti zmag in težav med regijami. Imamo vojno za obstoj države. Preživeti moramo, zmagati, začeti graditi novo državo. In ne med vojno, da bi rekli, kdo je komu in kaj je kriv.
Lviv in Galicijanci bodo končno morali nehati govoriti o svoji posebnosti in piemontizmu. Razmišljati o tem, kaj se dogaja v državi, in ne poskušati zgraditi slave za rešitelje države, sedeti v zelo globokem zadnju in povedati, kdo in kako naj brani državo. In vsi poskusi, da bi pred stoletjem vsilili neko ideologijo sedanji vojni ali dvignili zasluge posameznikov ali regij na podstavku, niso nič drugega kot pomoč sovražniku pri razoroženju Ukrajincev.
Prav tako ni treba zdaj vsiliti nobene ideologije in nacionalnega mita za celotno Ukrajino. Nismo totalitarna država, ampak demokratična, vse bo oblikovano skozi čas, brez pritiska in prisile. Za državo je glavno, da določi okvir, ki se bo od ruskih pristopov razlikujel.
Ne bi smeli biti zadovoljni z dejstvom, da vsi govorijo o Stepanu Banderi in končno tudi Galičani imajo prav v nečem. Ta lik je izvzet iz konteksta zgodbe. Njegovo dojemanje pogosto ne nalaga razumevanje vloge politika, temveč škakljiva reakcija Rusov na Bandero. Ni bil in ni narodni junak, vodja naroda ali pomembna zgodovinska osebnost. To ni nič drugega kot vojaška mima in odgovor Rusom na njihove izjave o nacistih. Je na enaki ravni kot besedna zvezo z naslovom, kamor bi morala iti ruska ladja. Dlje od vojne, več ljudi jo bo pozabilo.
Enako velja za zaoskovanje Kubana, o katerem zdaj govorijo nekateri voditelji mnenj. Žal pa vsi ne razumejo, da Kuban že dolgo ni Ukrajina, ampak problemska regija. Iz nekega razloga menijo, da je od Karpatov do Kavkaza cilj Ukrajine. Za tiste, ki sedite v Lvivu ali Ternopilu, si prizadevate ustvariti »ukrajinsko cesarstvo«, lahko ponudim le, da grem na fronto. Že osem let smo zasedli Krim in del regije Donjeck in Luhansk, vi pa se truditeNa dnevni red moraš upeliti vojno v ruskem slogu.
Fraze, kot so “Galičani so vse vedeli in vse razumeli” so ogabna in prerana želja, da bi se razlocili kot pametnejši in bolj posebni. Želja, da pokažemo, da smo desetletja v vojni z Rusi in zato vemo, kdo so. Ukrajina je preživela holodomor in izgone v taborišča, množično uničenje tako Rusov kot nacistov. Zato, če rečemo, da so samo Galičani preživeli grozote, je izčistila laž. Poskuša pokazati, da je nekdo več trpel, in nekdo sodeloval, je povsem manipulacija, ki pomaga sovražniku širiti mite o različnih sortah Ukrajincev.
Za vsakega prebivalca Ukrajine je treba zdaj opredeliti kot ukrajinsko normo. Prej smo zelo močno pokazali regionalno pripadnost, se opredelili s prebivališčem, kot skupnostjo in skupnostjo. In zdaj, da se imenuješ Ukrajinec, je čast. Imamo dobro situacijo, ko se ljudje počutijo odgovorni za skupnost in jasno kažejo, da so Ukrajinci. In manj artikuliranje regionalne pripadnosti.
In v prvih dneh vojne je sovražnik pritiskal na regionalne razlike in poskušal izzvati sovraštvo med ljudmi. In nekateri naši mediji so dejavno pomagali, saj so govorili, da so ljudje brez kulture prihajali z vzhoda države, ki jih je treba pripeljati sem. In Lviv “pravi Bandera” bo to storil.
Zmaga v vojni z Rusijo bo zmaga ukrajine in njenih ljudi, enakovredna vsem. Zdaj imamo posebno državo, ki je v nasprotju z vsem pokazala enotnost, moč, dostojanstvo, željo po svobodi in odgovornosti.
Nehamo vnašati vizijo določene regije ali njeno željo. Zdaj se bo začela tvorba združene in nedeljive Ukrajine, ker je postala resnično dragocena – Domovina, za katero so pripravljeni umreti in uničiti zavojevače. Zdaj so Ukrajina in njeni problemi v čelu, ne Donbas, Galicija ali Kijev.
Zdaj sta pomembna zgodovinski spomin in razumevanje vzročnih odnosov. Do česa vodijo dogodki in zgodovinski liki, izvzeti iz konteksta – zdaj lahko vidimo v mestih in vaseh Ukrajine. Najprej smo začeli govoriti o razvoju, in to med vojno. Za nas je postalo pomembnejše, da pokažemo, da smo demokratična država svobodnih ljudi z vrednotami in željo po ustvarjanju, ne uničenju. Sami smo končno začeli govoriti o državi kot ločenem subjektu in ne o dodatku k Rusiji. Zdaj vedno manj slišimo, kaj bi bilo treba storiti drugače kot v Rusiji, vse več pa moramo razmišljati o tem, kako se razviti, kaj storiti in česa stremiti.
Zaradi vse uvedbe ideologije agresije, kopirane v Rusiji, smo videti kot oni. Nacionalni mit naj ne bi bil oblikovan o soočenju z Rusijo, temveč o potrebam Ukrajine in Ukrajincev. Posebnosti regij so lahko kulturne in običajne, ne pa politične ali ideološke. Poveličanje enega nad drugim ne bo pripeljalo do razumevanja. In zdaj imamo priložnost za vseukrajinski dialog in razpravo o težavah.
