Ne pozabite, še pred začetkom vojne, ko je njen vonj že visel v zraku, je bilo veliko optimističnih napovedi, da bo, pravijo, pet zadostovalo, no, največ deset tisoč trupel ruskih vojakov, da bi se vojna ustavila. Konec koncev bi bila stopnja umrljivosti v paru z afganistansko vojno, ki bi presegala čečensko. Matere vojakov bi organizirale proteste, v Rusiji bi se začeli izgredi, vojska bi množično zavrnila vojno. Na vrhu oblasti bi se začela legendarna “vojna v stolpu”, ki bi se končala z udarom. Navsezadnje je bila večina Ukrajincev prepričana, da v vojno ne bo prišla niti najmanj, da Rusija blefira.
Vendar pa se ni zgodilo vse, kar se je pričakovalo. Vojna je izžgala in ni bila omejena, ampak polna. In ruska družba, kot se je izkazalo, v celoti podpira agresivno politiko svojega vodenja. Če so raziskave javnega mnenja, opravljene konec februarja, torej na samem začetku vojaške kampanje, pokazale podporo ukrepom ruskega vodstva na ravni 71 %, potem sveža sociologija že daje 83 %. Matere vojakov, če jih žalosti smrt svojih sinova, to žalost nadomestijo s tolažbo prihajajoče milijonte nagrade tistim, ki so umrli v vojni (še vedno ne vedo, da jih bo država še enkrat prevarala, saj “vojne ni”). Politiki vseh parlamentarnih strank razglašajo protiukrajinsko Philippics in zagovarjajo zmago ruskega orožja.
Kaj pa povedati o Rusih, ki so bili bombardirali s kremljaško televizijo, če v svobodni in demokratični nemški družbi situacija z javnim mnenjem ni bila veliko bolj tolažna, vsaj za Ukrajince. Občutki krivde za drugo svetovno vojno, poskusi, da se odplaknejo grehi nacizma, želja, da bi bili prijatelji z Rusi (na vrh ZDA), so bili na koncu močno poslovni interes nemških podjetnikov v Rusiji bistveno vtisnjeni na sociologijo.
Rahlo upadanje navezanosti na Ruse se je zgodilo šele spomladi in poleti 2014. Priključitev Krima, agresija v Donbasu, zniževanje malezijskega Boeinga je nekoliko šokiralo povprečnega Nemca. A jeseni istega leta so sklenjeni prvi minska sporazuma, kar pomeni mir-prijateljstvo-žveči. Še enkrat, lahko ljubite Ruse tako, da pozabite na vse njihove nedavne grehe. In sociologija navezanosti na Rusijo in njene državljane se spet začenja plaziti navzgor. In s prihodom Donalda Trumpa v Belo hišo nemških sočutja do Rusije, želja po približevanje med državama začne jasno presegati sočutje do Američanov, kljub dejstvu, da je slednje tisto, ki zagotavlja njihovo varnost.
Raziskava javnega mnenja, ki jo je sociološki inštitut izvedla spomladi 2018 Civey ki jo je nalagala nemška izdaja Umri Welt., ugotovili, da je 58 % nemških državljanov naklonjeno približetvi med Moskvo in Berlinom. In samo 26 % vprašanih meni, da bi se morala Nemčija distanci od Rusije. Najmočnejša sočutja za Rusijo so bila seveda zabeležena v deželah nekdanjega GDR. Tam politiko približenosti med Berlinom in Moskvo podpira 72 %. Poleg tega jih je 43 % naklonjenih “znatni približenosti”. V zahodnih deželah je približevanje podprlo 54 % vprašanih.
Na teh občutkih je bila nesprejemnost Nemčije, da bi nam na predvečer rusko-ukrajinske vojne zagotovila orožje. Raziskava javnega mnenja, ki jo je konec januarja letos opravil sociološki center YouGov, je pokazala, da je 59 % Nemcev podprlo zavrnitev svoje vlade, da bi Kijevu dobavljala celo obrambno orožje za zaščito pred morebitnim ruskim vdorom. Le 20 % vprašanih meni, da je treba upoštevati pozive ukrajinskih organov, ki vztrajajo pri dobavi orožja s strani Nemčije.
Nemci v veliko pomoč niso verjeli, niti misli niso predvidevale, da se bo Rusija odločila za napad na Ukrajino. Vojna? V sami Evropi? V XXI stoletju? Ampak ne smej se. In bolje je, da ne dajemo orožja, da ne bi nagajali Rusiji, ne da bi izzival napetosti.
Kaj pa povedati o povprečnem Nemca, tudi sam zvezni predsednik Frank-Walter Steinmeier si ni mogel predstavljati tako groznega razvoja dogodkov. Sam je to priznal med nedavnim pogovorom z novinarji v njegovi rezidenci, v Bellevue Palace. “Moja ocena je bila, da Vladimir Putin za svojo cesarsko norost ne bi želel plačati popolne gospodarske, politične in moralne ruševine svoje države. Tako kot ostali sem se tudi jaz motil,” je naveličal Steinmeier. Oh, ta Steinmeier, je njegov priimek, ki povzroča idiosinkracijo pri večini Ukrajincev. Še dolgo se bomo spominjali zahudnjene “Steinmeier formule”, ki jo je Kremlju bilo tako všeč, ker je bil pravzaprav “trojanski konj”, s katerim je rusko vodstvo nameravalo ohromiti ukrajinsko zunanjo politiko.
No, čeprav se je zdaj nemški predsednik odločil, da se bo pokesnul, zlasti v zvezi z njegovo trdovratno podporo rusko-nemškemu plinovodu Nord Stream 2. “Moje oklenjenje nord streama 2 je bila očitno napaka. Držali smo se mostu.s, v katero Rusija ni več verjela in proti kateri so nas opozorili naši partnerji,” je dejal Steinmeier. Priznal je, da Nemčija ni uspela “ustvariti skupnega evropskega doma, v katerega bi bila vključena Tudi Rusija”. “Ni nam uspelo, ko smo poskušali vključiti Rusijo v splošno varnostno arhitekturo,” je dejal nemški predsednik.
No, bolje pozno kot nikoli. Skupaj z njegovim predsednikom večina Nemcev vidi skozi langsam aber sicher (počasi, a zagotovo – nemško.). Podpora Rusiji v Nemčiji, želja po približevanje z njo se zdaj približeva nič. Vendar podpora Ukrajini hitro narašča. In ne nekega efemernega, ampak povsem specifičnega.
Na primer glede zagotavljanja orožja Ukrajincem. Glede na sociologijo podjetja Statista, se je število pripornikov zagotavljanja orožja med Nemci povečalo na 67 %. Le 29 % jih je proti. To se nanaša na vojaško pomoč, ki jo Nemčija trenutno nudi. Malo slabše z idejo o krepitvi pomoči in zagotavljanju Ukrajine s težkim orožjem. Trenutno samo 31 % pomeni, 63 % proti. Toda langsam aber sicher To stališče se bo tudi spremenilo.
Optimizem postavi tudi pripravljenost Nemcev, da zapustijo ruske nosilce energije, za katere so pred kratkim stali na gori. Glede na svežo sociologijo ZDF-Politbarometer, 55 % Nemcev bi podprlo vladni embargo na rusko nafto in plin. Le 39 % jih je temu nasprotovalo.
V parlamentarnih strankah Nemčije se dogajajo revolucionarne spremembe. “Zeleni” in liberalci, ki so bili še vedno proti Rusiji in Ukrajini, so se na primer samo utelešavali v svojih prepričanjih. Glavni politični tekmeci – CDU/CSU in Socialni demokrati – so zdaj v krvavi razpravi o temi, v kateri so stranke bolj izdajalke, ki so služile Rusiji in blokirale pomoč Ukrajini.
Toda kaj naj rečem, tudi takšne pro-Kremlja, Putinfersteyer politične sile, kot sta Leva stranka in “Alternativa za Nemčijo” priznajo svoje napake, se pokejajo, čistijo svoje vrste tistih, ki nočejo zavrniti sodelovanja s Kremljem.
In taki procesi se ne odlašajo le v Nemčiji, ampak tudi v tako tradicionalno odločnih državah, kot so Italija, Grčija, Avstrija, Francija. Zdaj radikalno spreminjajo svojo retoriko.
Zahod si je končno opomogel in se spreminja. Ruski diplomati so izgnani iz evropskih držav v celem pakiranju. Kot je pravilno poudaril že omenjeni Steinmeier, se odnosi z Rusijo pod Putinovim vodstvom nikoli ne bodo mogli vrniti v pred vojni status quo.
