Območna otroška bolnišnica Lviv “Okhmatdyt” zdravi deklico iz Kartuva, ki se je več kot mesec dni skupaj s sorodniki prisiljena skrivati pred vojno v podzemni. Lupina je zadela njihovo hišo, podzemna pa je postala njihov dom. Pomanjkanje sonca, toplote, normalna prehrana je začela prevzela in kmalu je otrok prenehal na noge. To je prisililo starše, da so zapustili svoj domači kraj in se evakuirali v Lviv, so 12. aprila povedali v bolnišnici.
V podzemni se je dekle skupaj s sorodniki 32 dni skrivalo pred obstreljenim in bombnim napadom.
6. marca je Alice dopolnila eno leto in sedem mesecev, njena družina pa se je zbrala za mizo, da bi se tradicionalno umaknila.
“Pili smo čaj in jedli torto, ko je letalski napad zadel našo hišo. In potem še eno in drugo. Skupaj so bili trije zapored. Ko sem pogledal uro, je bilo 18.25. Prepozno je bilo, da bi zbežala ven, ker je bila ura, zato sva se preselila na stranišče, da bi prenočila. Bilo je zelo mrzlo, sva se vprašala in hiša je drhtela pred močnimi eksplozijami. Poskušal sem prikriti hčerkina ušesa, da je ne bi slišala,” Zina je rekla, da je dekličina mama.
Zjutraj je družina odšla do podzemne in začela tam urediti svoje življenje. Zina je z namenom, da bi odvračala pozornost od težkih misli, tam uvedla tečaje angleščine za otroke in odrasle.
“Zahvaljujem se vsem prostovoljcem, vsem ljudem, ki so se skrivali z nami. Postali smo ena družina. Nikamor ne bi pobegnili, če ne bi bilo hčerinega zdravja. Njeno telo brez sonca, brez normalne hrane, normalnega življenja, z določenimi zdravstvenimi težavami, je začelo prevzelo in nekega dne je preprosto prenehala spet na noge. Potem smo se odločili, da odidemo čez 15 minut,” Zina je priznala.
Hiša, v kateri je Alice živela pred vojno, je uničena.
Na dan, ko je družina stala na železniški postaji Kharkiv in čakala na vlak za Lviv, so ruski okupatorji udarili na kramatorsko železniško postajo.
“Danes smo tukaj. Naše dekle se postopoma postavi na noge. In zahvaljujemo se vam za vse, najprej za to, da ste ostali živi. Prepričan sem, da bo naše mesto preživelo. Za hčerko pa si res želim mirne prihodnosti – brez eksplozij, saj drugič ne bo preživela,” pravi dekličina mama.
