Z drugo najdlažjo mejo z Rusijo je bila regija Sumy ena prvih, ki je trpela zaradi ruske invazije in je aktivno sodelovala v obrambi. Že 24. februarja so se začeli boji v Sumyju, Glukhovu, Konotopu, Okhtyrki, Velyki Pysarivki. V 40 dneh vojne so ruski tanki večkrat premikali skoraj celotno regijo. In na noč 4 aprila v Sumy OVA Poročalida je ruska oprema dejansko zapustila regijo Sumy – ostalo je le nekaj oboroženih skupin, ki so čistile ukrajinske oborožene sile in teritorialno obrambo.
Razložimo, kako so Živeli Sumy, Okhtyrka in ostali del regije od začetka vojne.
Vse v Kijev
Dmitry Tishchenko, soustavnik in upravitelj mestnega spletnega medija Sugar, se je 24. februarja ob 6. 00 zbudil s klica kolega, ki je dejal, da bombardirajo Krasnopillyo, vasico 10 km od meje z Rusijo in 40 km od Sumya. V eni uri je odšel v pisarno po opremo, ki bi bila potrebna za delo, in jo odnesel kolegom.
“Ko sem prišel domov, sem se vozil proti več kilometrski čakalni vrsti avtomobilov, ki so zapuščali mesto. Izgledalo je paradoksalno: ljudje so vreče vrželi na strehe avtomobilov – jaz pa grem samo domov. Od danes se ne bom mogel spomniti ničesar drugega. Tudi od tretjega ali sedmega dne se spomnim le odlomkov, včasih pa se ne spomnim, kaj se je zgodilo pred 3-4 dnevi,” pravi Dmytro.
Dmitry Tishchenko (fotografija s Facebooka)
Rusi so napadel Sumyja neposredno na prvi dan vojne: spopadi so se začeli blizu kadetskega korpusa na Kondratijevi ulici, zaradi tega pa so bili ubiti trije ukrajinski branilci. Zvečer se je ruska oprema premaknila po mestu, enote pa so se utaborili v vaseh in gozdnih pasih okrožja Sumy. Kontrolne točke so bile organizirane na obrobju mesta.
V naslednjih dneh so Rusi nadaljevali obstreljevati Sumyja in okolico, pa tudi naprej – skozi Nedrihailiv in Romny proti Kijevu. Podobno so vojaki z drugih strani iz Sumyja poskušali iti v smeri Kyiva – preko Buryna, Bilopillie in Konotopa, preko Krasnopillye, Trostyanetsa in Okhtyrka. Iz regije ni bilo varnih izhodov. Do danes regija Sumy ostaja ena od treh regij, s katerimi ni nobene železniške povezave (druga dva sta Luhansk in Kherson). Šele 8. marca so se v regiji dogovorili o humanitarnih koridorjih. V teh dneh je okoli 50 tisoč ljudi zapustilo Sumy za poltavsko regijo.
Stanje pod nadzorom
Dmytro Tishchenko se je odločil ostati v mestu in se spomnil svoje prostovoljske preteklosti. Tako ali drugače je sodeloval pri organizaciji procesov v mestu, zlasti dela prostovoljskega štaba, ki se je začel odpirati drugi dan vojne, ter teritorialni obrambi zagotavljal vse potrebno. Prav tako je v stalnem stiku z vojaško upravo regije, ki se imenuje v šali svetovalec svetovalcem.
“Oživili smo dejavnosti javnega sklada »Sumy«, ki je nastal ob ozadju vojne leta 2014 za podporo vojski. V mesecu polne vojne smo zbrali približno 6 milijonov UAH za teritorialno obrambo Sumyja in regije, vendar nismo porabili vsega, saj je zdaj težko najti tisto, kar je resnično potrebno. Delamo pa na tem,” pravi.
V mestu je več velikih humanitarnih štabov, eden od teh je bil odprt po ovce. Tam je takoj prišel velik obseg humanitarne pomoči. Za javni sklad Sumy je bil organiziran še en sedež, drugi deluje na podlagi urada služabnika stranke Ljudstvo. Poleg tega je v Sumyju veliko majhnih pobud podjetnikov in prostovoljcev. Obstajajo tudi nekateri ljudje, ki skrbijo, ki, na primer, prinašajo “L-tiroksin”, ki ga potrebujejo ljudje z odstranjeno ščitnico, in ga distribuirajo brezplačno. Potrebe po teh zdravilih, pravi Dmitry Tishchenko, niso mogli zapreti niti lekarn, bolnišnic ali sedeža.
Ker je bilo včasih težko dostaviti humanitarno pomoč iz Sumyja na druga področja, so organizirali svoj sedež v okrajnih središčih. Nekatera mesta so lažje prinesla humanitarno pomoč iz sosednjih regij, kot je Lebedyna iz poltavskih regij. Avtobusi, ki so prišli v Sumy, da bi se evakuirali iz poltavske regije, so bili tudi krcati s humanitarnim.
»Prvih 5-6 dni, ko so delali zeleni koridorji, je bilo še posebej stresno, saj mestne oblasti niso organizirale dovolj prevoza za evakuacijo. Avtobusi so šli iz Poltava s humanitarnim, in to je bilo veliko delo: raztovarjanje avtobusa, vkrcanje ljudi, spremstvo. V nekem trenutku smo začeli uživati v dnevih, ko ni bilo zelenih koridorjev, saj smo potem lahko varno razumeli razmere,” pravi Dmytro Tishchenko.
Kljub dejstvu, da je bil do zadnjega Sumya obkrožen s precejšnjo količino ruskihKhniki, obstajajo trgovine v mestu v omejenem načinu, glavni izdelki so bili pripeljali tja, vendar za nakup nekaj, morate braniti čakalno vrst. Humanitarna pomoč je zagotovljena tistim, ki sami ne morejo kupovati hrane ali zdravil, torej socialno ranljivim segmentom prebivalstva – to so velike družine, samohranljive matere, družinski člani vojske, teritorialna obramba, invalidi itd. Glede vojnega časa, pravi Dmitry Tishchenko, je situacija strpna.
Kraj rojstva legend
Od prvih dni vojne je regija Sumy postala legendarna zahvaljujoč civilistom, ki so bili goli proti sovražniku. Od tu prihajajo prvi memi o traktorjih, ki vlečejo tanke, in o čarovnicah, ki preklinjajo Ruse. Videoposnetki iz prvih dni vojne v regiji Sumy, ko navadni ljudje zajamejo sovražno opremo in ujamejo ruske vojake, so bili virusni in navdihujoči Ukrajince po vsej državi. Potem se je regija Sumy začela imenovala severna potočja Ukrajine.
Simbolično je, da so v regiji Sumy oborožene sile Ukrajine zaradi bayraktarskih dronov premagale prvo veliko kolono ruske opreme – 96 tankov, 20 gradskih instalacij in 8 tankerjev. Poleg tega so bili v regiji pogosto primeri, ko so se Rusi množično predali ali pobegnili, zamaskiirani v civiliste.
“Dva moja prijatelja z golimi rokami sta umaknila 2 ali 3 ujetih Rusov, preprosto z izvajanjem takšne psihološke posebne operacije. Našli so nekakšno ribiško palico, nanjo dali belo krpo, prišli do ruske vojske, ki je stala na obrobju mesta in jih prepričala, naj se predajo, nato pa jih dajo v avto in jih pripeljejo v teritorialno obrambo. Ko sem to slišala od osebe, ki je to storila, sem pomislila: “Torej bova zmagala v vojni? V redu, nimam nič proti,” pravi Dmytro Tishchenko.
“Prenos v živo s pi***tsa”
Vsi dnevi vojne niso bili navdihujoči in optimistični. Pozno zvečer 7. marca je v zračnem pohodu na stanovanjsko četrt na Ulici Romenskaya v Sumyju umrlo 21 ljudi, med njimi celotna družina 16-letnega ukrajinskega prvaka v sambu Artema Prysenka. Poleg samega Artema so Rusi ubili tudi njegove starše, babico in dva mlajša brata.
“Znan vojak 200 metrov od tega kraja je varoval predmet. In piše mi: “Dima, nekje blizu mene, sem ti povedal,” in začne spuščati fotografije in video posnetke. Vse skupaj pogledam – in kot da ga ni v nas, kot da gre za prenos v živo iz nekega pi***tega. Razumem, da je ne bom pokazal niti mami niti ženi – s tem sem ostal sam. To je bil trenutek, ko smo požvižgali dno in ugotovili, da nevarnosti še ni tako blizu, najhuje se je zgodilo. Po tem ne morem reči, da me je prestrašilo nekaj več,” se spominja Dmytro Tishchenko.
Najpogosteje se je “prenos v živo iz pi***tsa” dogajal iz Trostianets in Okhtyrka. V enem tednu so Rusi popolnoma zasedli Trostyanets, skoraj na vsakem dvorišču postavili tanke in mučili lokalne prebivalce. Mesto je bilo mogoče osvoboditi po treh tednih okupacije sil 93. brigade Kholodny Yar, s pomočjo teritorialne obrambe in lokalnih partizanov. Tam postopoma Obnoviti oskrbe z električno energijo in plinom ter načrt za obnovo uničenih stavb.
V Okhtyrki so Drugi dan vojne Rusi granatirali vrtec in skladišče z ljudmi, 1. marca bombardirali vojaško enoto, 3. marca uničili CHP, rem in železniško postajo, v dveh dneh pa še prehransko bazo. Obstreljevanje in bombardiranje mesta se je dejansko nadaljevalo do konca marca, zato je seveda Okhtyrka postala eno od 10 herojskih mest Ukrajine – blizu Mariupola, Irpina, Khersona in Bucha.
Elena Adamenko (ime se je spremenilo na prošnjo junakinje) z možem in starši je bila od prvega dne vojne v Okhtyrki. Pravi, da nikamor ne bodo šli, ker niso verjeli, da lahko traja dolgo. In potem ni bilo načina za to.
»Tu je ponoči najhujše: od časa do časa prispe letalo in odvrže bombe ali rakete ne samo na infrastrukturo, ampak tudi na stanovanjske stavbe. Vibracije se slišijo iz eksplozij po vsej hiši. Vsakič, ko se skriješ, samo moliš, ker ne veš, kako drugače lahko ukrepaš v tej situaciji. Težko je zadržeti drhtenje. Še zdaj pišem in drhtim,” pravi Olena.
Zdaj se mesto postopoma vrača v življenje, delajo nekatere trgovine in lekarne, vnašajo se humanitarna pomoč. Ljudje grejo na ulice, da bi počistili posledice ruskega “razvoja”. Vsi čakajo na zmago, pravi Elena: »Ko so se v mestu borili, je moja mati nato rekla: »Ja, divja je [полковник Денис Дикий, командир військової частини в Охтирці]Res je divje! Umrl bo, a ga ne bo dal Okhtyrki.” Ni čudno, da je dobil Ukrajinskega junaka. On in naši drugi so ponosni, lahko samo sanjate o takšnih branilcih. Niso predali mesta, mi smo Ukrajina!”
