Tajski državljan Plumir Yannapas, ki že 12 let živi v Ukrajini in dela kot maserka v kijevski salon, je preživel 40 dni vojne v Rusko zasedeni Buči. Ves ta čas je 55-letna ženska preživela eno stanovanje z dvema mačkama v petem nadstropju apartmajskih stavb. Brez normalne hrane, komunikacije, elektrike, plina in razumevanja, kaj se dogaja. Taika je jedla le surova jajca, ki jih je našla v hladilniku in v stanovanjih sosedov. Ženski je uspelo preživeti le zaradi dejstva, da ni Ukrajinka.
Pogovarjali smo se s tujcem v Lvivu, kjer je prišla po Bučini izpustitvi in povedala svojo zgodbo.
“Rekel sem: če umrem, bom umrl doma”
V noči na 24. februar se je prebivalka Bucha Plumir Yannapas, kot pomemben del Ukrajincev, v njenem stanovanju zbudila iz glasnih eksplozij – Rusi so bombardirali letališče v bližnjem Gostomelu. Ženska je v Ukrajini živela 12 let, zadnja dva – v Bucha, od koder je vsako jutro hodila v Kyiv delat v masažni studio.
“Bombni napadi so se nadaljevali do jutra, potem pa je novica povedala, da je ruska vojska napadla in da gre v Hostomel in Černobil. Ves dan sem videl rakete, ki so letele na letališče z mojega okna. Moja hiša se nahaja 100 km od Černobilja in 30 km od Hostomela. Dim z letališča je bil viden z mojega okna, bombardirali so ga ves dan,” pravi Plumir.
Ženska je živela v zgornjem nadstropju 5-nadstropijne stavbe, sama v stanovanju s sedmimi mačkami. Ko se je začela vojna, so sosedje množično začeli zapuščati stanovanja in oditi, se spominja Plumir. Ostala je.
“Vodstvo mi je rekel: “Ne skrbi, lahko ostaneš doma.” Ostal sem, ker sem mislil, da bo enako kot leta 2014, ko se je začela vojna v Donbasu. Nisem pričakoval, da bo vojna dosegla Kyiv. No, niso dosegli Kyiva, ampak so prišli v Bucha,” pravi ženska.
Ko je Plumir spoznal, da je bivanje v Buči smrtno nevarno, ni bilo več mogoče oditi.
“Naše veleposlaništvo je sporočilo, da je za evakuacijo potrebno priti v Lviv. Ampak nisem mogel priti. 25. februarja je bila Bucha obkrožena z rusko vojsko. Moj fant ni mogel priti k meni, da bi me pobral. In nisem mogel oditi od tam,” pravi Plumir.
Zato Plumir ni imel druge izbire, kot da ostane v svojem stanovanju v Bucha. Do 4. marca so vsi njegovi sosedje zapustili svoja stanovanja, vsak dan pa je v Buči postajalo vse več ruske vojaške in vojaške opreme.
“4. marca je k meni prišel prijatelj mojega šefa Saše, živi tudi v Buči, 2 km od mene. Ponudil se je, da me odpelje v svoje zaklonišče za bombe, ker je bilo tam varneje. Med hojo smo videli bombardiranega supermarketa, veliko ustreljenih avtomobilov in dva trupla na ulici,” se spominja Plumir.
Rusi uničili veliko število stanovanjskih stavb v Buči (foto AFP)
Ko so prišli v zatočišče, je bilo tam že okoli 400 ljudi, se spominja Plumir.
“Ampak nisem vzel toplega oblačila, vode in hrane s 300000000000000000000000000000000000000000000000000 Nisem vedela, koliko dni bom ostala tam, mislila sem, da je 1-2 dni. Naslednji dan, 5. marca, sem prosil Sašo, naj me pripelje domov. Bil sem hladen, hotel sem jesti. Dovoljeno mi je bilo, da sem v tem zatočiščem, dokler je to potrebno, vendar ni bilo hrane zame, in nisem imel nobenih zdravil z mano. Rekel sem, če umrem, sem doma,” je dejal Plumir.
Moški se je strinjal, da bo peljal znanca domov. Na poti so, spominja Plumir, slišali številne eksplozije.
“Ko sem prišel domov, ni bilo svetlobe, vode, ogrevanja, plina. Vsi sosedje so odšli, jaz pa sem ostal sam. in živel tako do 5. aprila. Ves čas sem bil zelo hladen. Prvi dan sem odprl hladilnik, da vidim, kakšne zaloge imam. Jedla sem jajca, kruh in sladkarja ter vodo,” pravi Plumir.
“Cel mesec je vojska temeljila blizu mene, in prepričan sem bil, da je ukrajinska vojska”
Vsa hrana v Plumirju se je končala v enem tednu. Tri dni kasneje je morala pet mačk spustiti na cesto – preprosto ni bilo ničesar, kar bi jih lahko nahranil. Tako je ženska ostala sama z dvema mačkama, iz zaloge pa je imela le surova jajca, ki jih zaradi pomanjkanja plina in elektrike ni mogla kuhati.
“Vsak dan sem pojedel samo eno surovo jajce, mačkam pa sem dal še eno. Jedli smo samo enkrat na dan. In pili so tudi nekaj vode,” se spominja Plumir. Pravi, da ponoči ni spala.Dremla je 2-4 ure popoldne.
15. marca se je v bližini hiše Plumir ustavilo okoli 20 vojaških vozil. Od tam so prišli vojaki, ki so takoj začeli pregledati okolico.
“Ti možje so razdrli vsa stanovanja v sosednjih hišah, v moje pa niso šli. 20. marca so mi razdrli vhodno ključavnico v hiši in okoli 15 mož je vstopilo v moje peto nadstropje. Slišal sem jih odpreti sosednja stanovanja, zaprl sem vse ključavnice in se skril v stranišče. Nisem vedel, kaj naj naredim. Prišli so do mojega stanovanja, mi razdrli vse ključavnice, odprli vrata, prišli s svetilkami in me našli. Rekli so: “Pridi!” da pridem ven. Prišel sem dol in jih vprašal, ali govorijo angleško, a niso razumeli,” pravi Plumir.
Ženska ni razumela, kdo je bil pred njo: ukrajinska ali ruska vojska. Ker v mestu ni bilo elektrike, je Plumirjev telefon ležel odpuščen, ni imela dostopa niti do interneta niti televizije. Zato ni vedela za nobeno identifikacijsko oznako Ukrajincev in Rusov.
“Prosili so za moje dokumente, dal sem jim svoj tajski potni list, Ukrajinec ga ni dal. Potem je eden od njih začel zahtevati: “Telefon, telefon, telefon!”. Imela sem dva telefona in izdala sem le enega. Vojak je iz telefona izvlekel SIM kartico, jo zlomil in vrgel stran. Hotel sem jih vprašati, ali me bodo ubili. Odgovorili so: “Ne.” Z njimi je bilo veliko orožja. Eden od vojakov je govoril skozi walkie-talkie s šefom in mu povedal o meni,” pravi Plumir.
Požgani ruski tanki na ulici v Buči (foto AFP)
Po tem so vojaki odpeljali Plumirja na ulico, kjer so jo zasliševali drugi ruski vojaki.
»Poslali so me v velik avto z okoli 20 vojaki. Vzeli so mi telefon in potni list. Vprašali so me, kaj počnem tukaj, kjer delam v Kijevu. Pokazal sem svojo vizitko iz masažnega studia v Kijevu. Vprašali so me: “Delaš v Kijevu? Kaj delaš v Bucha?” Odgovoril sem, da živim tu in delam v Kyivu. Potem so me vprašali, koliko sem star, ko sem odgovoril, da sem star 55 let, jih je res presenetilo. Vprašal, če živim sam, sem odgovoril, da da. Rekli so mi, da se lahko vrnem v svoje stanovanje in ostanem tam, a ne morem po ulici,” pravi Plumir.
Po Plamirjevih besedah se je ruska vojska ukvarjala z kradjami – iz stanovanj so odnesli stvari in hrano, z ukradenim blagom natovarjali 5 velikih avtomobilov. Vendar pa vojska ni ničesar vzela iz njenega stanovanja.
“A nisem imel nič vrednostnega. Rekli so mi, da lahko poiskam hrano v drugih stanovanjih. Ampak to je bilo potem, ko so vse odnesli od tam. V teh stanovanjih sem našel samo surova jajca zase in za svoje mačke,” pravi Plumir.
V 20. marcu je ruska vojska v bližini hiše Plumir namestila veliko količino opreme. Rusi ves čas med stanovanjske stavbe postavijo vojaško opremo, da se pokrijejo s civilisti.
“Tanki so stali na vsakih 500 metrov, videl sem jih z okna. Na njih so imela črke V, jaz pa sem mislil, da je to znak ukrajinske vojske. Nisem imel interneta in zadnja stvar, ki sem jo vedel o ruski vojski, je bila, da so se označbali s črko Z. Cel mesec je vojska temeljila blizu mene in sem bil prepričan, da je ukrajinski in šele pred dvema dnevoma [9 квітня] prijatelj mi je razložil, da so Rusi,” pravi Plumir.
“In niso me ubili! Bil sem tako blizu ruske vojske in preživel. Verjamem, da sem se ponovno rodil pri 55 letih,” dodaja ženska.
“Kaj hočejo od Ukrajincev? Ne razumem. Nori so.
Plumir je v stanovanju preživela več kot mesec dni brez komunikacije, normalne hrane, vode in svetlobe. Le enkrat v vsem tem času je imela srečo, da je v bližnjem stanovanju našla elektrarno – njegova naboj je bila dovolj, da je na kratko poklicala prijateljico in rekla, da je živa.
“Več dni sem sedel pod odejo in poslušal, kako bombe letijo. [Озвучує свист ракет та звуки вибухів]. Moja hiša je bila varna, ker je bila vojska blizu. Od 24. marca do 30. marca je bilo veliko bombnih napadov v Gostomelu, Irpinu, Kijevu – vse to sem slišal. Vsak večer sem poslušal zvoke eksplozij, ki so se slišale ure in ure. Nikoli nisem šel dol. Pravkar sem pogledal skozi okno, ko je vojska vozila mimo moje hiše in poslušala, kako obstreljujemo mesta,” pravi Plumir.
Po Plumirjevih besedah je 30. marca slišala veliko eksplozij in s okna zagledala močan dim. In 31. marca je postalo tišje.
“Okoli 10.00 je vsa vojaška oprema nenadoma zapustila Bucha. Pogledal sem skozi okno in videl, da so [росіяни] odpeljati stran. Ampak nisem si drznil iti dol. 1. aprila zjutraj sem spet videl veliko vojaških vozil, zdaj pa so vsi imeli ukrajinske zastave. Okoli 60 avtomobilov se je zapeljalo v Bucha in veliko vojakov je prišlo ven – imeli so modre trakove za roke. Nisem vedel, kaj to pomeni,” pravi Plumir.
Na cesti od Bucha do Kyiva je bilo veliko požganih avtomobilov in trupel civilistov (foto LETA)
2. aprila se je v Plumirjevo hišo vrnil starejši sosed Ivan. Potrkal je na Plamirja in ji razložil, da je ruska vojska zapustila mesto.
“In 4. aprila me je poklical sašin prijatelj in rekel, da me bo naslednji dan pobral. 5. aprila je prišel k meni, me predstavil ukrajinski vojaški Katji in odpeljali so me v Kijev. Na poti smo videli grozne stvari: veliko zažganih avtomobilov, vse je bilo bombardno, veliko hiš je bilo uničenih. Vozili smo zelo počasi, ker se je bilo težko premikati po takšni cesti,” pravi Plumir.
V Kyivu je dala dve mački v dobre roke, od tam pa je odšla v Lviv. Na varnem mestu za skodelico kakava ženska navdušeno govori o doživetih grozotah in o peklu, ki ga je ruska vojska uredila v Buči.
“Veliko ljudi v Buči je umrlo. Ne morem razumeti, zakaj Rusi ubijajo ljudi, zakaj ljudem ne bi smeli dovoliti, da živijo v miru. To niso ljudje, ampak demoni. Ne razumem, kaj ubijajo. Ukrajinci so dober narod, tu so mi dali dobro delo, zelo dobro so me zdravili ljudje, ki me sploh niso poznali. Ta vojaška Katja me ni poznala, ampak me je odpeljala iz Bucha v Kijev, mi zaželela vse najboljše, mi pomagala. Rusi počnejo zlo. Kaj hočejo od Ukrajincev? Ne razumem. Nori so,” je dejal Plumir.
Plumir Yannapas je že zapustil Ukrajino in je zdaj na varnem mestu. Ali se bo po koncu sovražnosti vrnila v Ukrajino, ni znano.
***
Zdaj Bucha, Hostomel, Irpin in sosednja naselja ostajajo nevarna – prebivalci teh Prikyevsky mest in vasi so prosili, da se ne vrnejo domov. Zdaj specialisti za SES razminiranje ozemelj mest, policija pa beleži vojne zločine, ki so jih zagrešili Rusi v regiji Kyiv.
