Ukrajinci so začeli prejemati SMS sporočila: “Povejte svojo zgodbo o vojni – svet mora vedeti resnico! #МояВійна”. Na ministrstvu za kulturo Ukrajine so pojasnili, da to ni neželena, temveč povabilo k pridružitvi projektu #моявійна, katerega namen je zbrati čim več dokazov o cinični vojni, ki jo Rusija v Ukrajini poteče.
“Moja vojna” – spletno stran, kjer lahko vsak Ukrajinec objavi svojo zgodovino vojne. Na platformi lahko govorite o dejstvih ruske agresije v Ukrajini, izrazite svoja čustva, misli, izkušnje. Zgodbe lahko po potrebi objavimo anonimno.
Ukrajinci so objavili že več kot 1000 zgodb in več jih je objavljenih tudi nam.
***
Nastya Kaminska, stara 12 let, regija Kyiv: “Oče je zadrževal solze, a takoj, ko me je začel objemati, je začel jokati in me praskati, čutil sem bolečino, a ne fizično, ampak moralno”
Stara sem 12 let, sanjala sem o potovanju po svetu, sanjala sem o domu, v katerem sem bila mirna, a nekega dne je vse spremenilo. Zbudil sem se ob šestih zjutraj, slišal sem nekakšno gooey. Najprej sem mislil, da bosta oče in mama delala, a ko sem prišla k njim, sem spoznala, da se je, kot se je izkazalo, vojna začela. Oče je šel na bencinsko črpalko, mama je zbirala stvari, babica je rekla, da ne bo šla z nami, da bova šla sama (šla bova v regijo Vinnytsia k drugim babicam in babicam).
Moja mlajša sestra je spala, okna so se lomila, kot se je izkazalo, bombardirali so ga Boryspil (sami smo iz kyivskega območja). Začel sem zbirati stvari, ki bi mi v prvi vrsti koristile. Oče je klical in rekel, da nikjer ni bencina. Ko je prišel, je rekel, da moramo biti doma, potem pa se bomo odločili, kaj in kako. Bil sem zelo prestrašen, saj prvič vidim pravo vojno, prvi dan vojne smo ostali doma, saj nismo imeli drugega izhoda.
Vsa štiri dni vojne, z družino sva živela kot navadni dnevi, v našem mestu nista bombardirali, zato sva bila malo mirna. Ob 1. uri popoldne mi je pisal prijatelj iz Kijeva, odšli so v svojo kočo, ki se je nahajala v naši vasi. Potem je prijateljica napisala, da je v njihovi podeželski hiši hladneje kot v kleti, zato je prišla prenočiti v naši hiši. Ona in jaz sva se podpirala, kolikor sva lahko. Toda na prvi dan, ko so nas bombardirali, je moj oče, ne da bi karkoli rekel, odšel na teren. Obramba. Mama je jokala, babica tudi, oče je zadrževal solze, a takoj, ko me je začel objemati, je začel jokati in praskati, čutil sem bolečino, a ne fizično, ampak moralno. V objemu z očetom sem stal 5-10 minut, potem pa sem šel jokati v svojo sobo. Od takrat moj oče brani naše mesto.
Nedelja je bila, potem ko moj prijatelj prenoči pri meni in oče v obrambi. Nisem se zbudil zaradi eksplozij, ampak zaradi dejstva, da je moja mama pakirala svoje torbe. Izvedela sem, da sva z očetom hotela za nekaj časa poslati mamo, mlajšo sestro in naju v mirno mesto v bližini, nato pa na Poljsko. Odpeljali so nas njegovi kolegi iz Tera. obramba, odšli smo, babica je ostala:( Ko smo prispeli na kraj zločina, nas je odpeljal prostovoljec, kot se je izkazalo, to je mati moje bivše prijateljice, ona naju je ljubeče sprejela, potem sem spet srečala njenega sina. Nekje v nedeljo smo bili v njihovi hiši, na koncu smo lahko slišali celo strele, skrivali smo se v hodniku.
Na dan odhoda iz Ukrajine nas je zapustil sin prostovoljca. Cesta je bila neverjetno dolga, na naš vlak smo čakali 4 ure, nato pa so jo zavlačevali za približno 7 ur:( Potem je bila groza! Vsi so pritiskali, neka ženska, ki je govorila rusko, je pljuvala, hvala bogu, da smo sedli na vlak, nekateri niso mogli priti noter in ostati:( Potem je bilo vse v redu, želim vsem dobro, vse bo, Ukrajina!
Zlatoslava Malinovska, 21 let, Mariupol: «Nehal sem se bati, da bi mi projektil prišel naravnost v glavo, ker je hiter.”
02/24/2022 je datum, ki nikoli ne bo pozabljen, to je datum, ki je spremenil življenje milijonov v trenutku, to je datum, od katerega je kri začela teči na naši zemlji. Tega ne bomo nikoli odpustil. Sem študent mariupolske državne univerze, vse življenje živim v Mariupolu, občudujem svoje mesto in njegove prebivalce. Od tega krvavega zmenka sem začel držati svoj osebni dnevnik. Dnevnik mariupolske ženske, ki je z lastnimi očmi videla vse grozote vojne in genocida. naših ljudi.
Prvi dnevi vojne so minili precej zlahka, a vznemirljivo, srce mi je bolj strlo od novice o Karkovu ali Kijevu. Vedeli smo, kakšna je vojna po zgledu leta 2014, vsi so se bali, vsi so bili prestrašeni, vendar smo bili prepričani, da če se bo kaj začelo na območju našega mesta, potem školjke ne bodo letele v stanovanjske stavbe. Rekli smo: “To so stanovanjske stavbe, tu so ljudje.” Koliko sva se zmotila. »V politiki ni ljudi, obstajajo pa ideje; Nobenih občutkov ni, so pa interesi. V politiki človeka ne ubijejo, temveč odstranijo oviro, le vse” – to je citat iz knjige »Grof Monte Cristo« Aleksandra Dumasa – knjige, ki mi je pomagala skriti pred temo zunaj in mi nadeti »oklep« pred vnemo zaradi zvokov padajočih školjk in zračnih bomb pred oknom.
Prvi pomladni dan smo izgubili svetlobo, kar je pomenilo kmalu izginjanje vode. Ugasnjenje svetlobe je pomenilo popolno odsotnost sirene, vendar smo izvedeli za zračni alarm z interneta. 2. marca smo po izklopu mobilnih komunikacij izvedeli o zračnih napadih le z zvokom padajočih bomb in z zvokom letala, ki je letelo nad nami. Prvi dnevi brez komunikacije so bili najtežji, saj popolno nevednost tega, kar se dogaja, preprosto vodi iz sebe. Potem je bilo še huje, ker se je upanje na odrešitev vsak dan zniželo. Po kuriku je bilo slišati streljanje, kar je pomenilo odpravo saboterjev, to ni bilo mogoče, ampak se je veselilo.
Ko se je voda ugasnila, se je izklopil plin, kar je bilo res strašljivo, a smo se navadili. Tehnično vodo smo zbirali iz olebov po dežju ali zbirali sneg, na kocki pa kuhali hrano. Ko ni bilo načina, da bi sekli drva, smo razdrli stole. Na prvi dan požarov v našem mestu je bil čuden občutek, če ne bi bilo nenehnih krikov: “Letalo, skrij se!” in piščali školjk, potem bi pomislili, da je zdaj prvi maj in so vsi prišli ven na kebabe 🙂.
Vsak dan je bilo vse manj hrane, ni bilo niti ene trgovine, kjer bi ostala hrana. Potem sem ponovno preučiti bistvo smrti, ali bolje, njen vzrok. Nehal sem se bati prihoda izgona direktno v glavo, ker je hiter. Toda umreti od lakote v obleganem mestu je druga stvar. Še huje bi bilo dolgo umreti pod ruševinami ali zaradi poškodb. Poskušal sem ne razmišljati o smrti, ampak v takšni situaciji pride v mojo glavo sama in se je ne moreš znebiti. Vsak dan razmišljaš o tem, ali je to tvoj zadnji dan ali ne.
Spanje je ločena tema pogovora. Ne moreš normalno spati, ko se zbudiš iz vsakega rja in vsakič, ko se počutiš, kot da je lupina padla nekje v bližini. Najhujša stvar se je zgodila naši družini v noči na 11. marec. Bil je miren večer, ne glede na to, kako čudno se je slišalo – tako tiho, da je bilo strašljivo. Odspali smo, ko smo ob 23.00 slišali hrup letala, nato zahulili, razstrelili in zbežali na hodnik. Nekaj sekund kasneje, v bližnji hiši, ki je neposredno ob naši, prispe zračna bomba, imamo okenske podokne izbil skupaj s okvirjem in leteti v stanovanje, skupaj z notranjimi vrati. To je neverjeten strah, pomešan z zmedo. Zdi se, da veste, da morate teči v klet, vendar zvonjenje v ušesih in nezmožnost nadzora telesa preprosto preprečuje, da bi se ustrezno odzvali na situacijo.
Vsako noč smo eksplodirali iz huma letala, in najbolj grozna stvar o tem je čakala. Ko ga slišiš, se zavedaš, da leti nekam v bližini, ali pa celo nad teboj in samo počakaš in šteješ lupine, ki so padle. Kot smo razumeli (sploh ne vem, ali je res ali ne), ima eno letalo 4 bombe. Prešteli smo jih in molili.
Včasih bi rekli: “Takrat je vojne konec, mi…”, in v tem trenutku pomislite, ali se bo končala? In če se konča, za kakšno ceno? Kaj se bo zgodilo z nami? In milijon drugih vprašanj, odgovorov, na katere preprosto ne obstaja. Kakorkoli že, bilo je zelo nenavadno govoriti o tej situaciji “vojne”, saj je dolgo časa obstajalo dozorevanje, da je v 21. stoletju obstajal prostor za to sramoto. In vse to je preprosto zaradi enega norega starca in njegovega enako norega tropa psov.
15. marca sem zapustil Mariupol. Bilo je strašljivo, zelo strašljivo. Voziš se po mestu, samo vidiš opustošenje, vidiš požgane hiše in mrtve ljudi, ki so jih sosedje prekrivali s cunjami ali jaknami. Pogledaš na to in postane težko dihati, težko je razmišljati, na to se je težko kakorkoli odzvati. Razmišljaš o družini, o prijateljih, o vseh, ki so ti bili pomembni in razumeš, da ne moreš storiti ničesar glede tega in ne veš, kako pomagati.
Mykhailo, Kherson: “Kri se ni ustavila, začel sem izgubljati zavest, a se nisem nehal šaliti”
24. februar sem vozil. delati iz majhne vasi v bližini mesta do Kherson sam, kot ponavadi. Toda zjutraj so se slišale eksplozije v daljavi. Medtem ko sva se s prijatelji vozila na vlaku na dolge razdalje, vsa navdušena, saj nismo vedeli, kaj se dogaja, smo videli plamene s strani že znanega Chornobaivka: letališče je gorelo.
Ko sem prišel v službo, sem spoznal, da se nekaj groznega svari in se je poskušalo obrniti na vojaško registrsko pisarno in vpisno pisarno, vendar se ni obnelo. Zunaj je bila zmešnjava, nesreče na vsakem koraku, kilometre dolge čakalne vrstice v vseh trgovinah, lekarnah in atomih. Poklicala sem svojega srčka (čeprav še nisva bila skupaj) in mi rekla, naj spakiram stvari. Poskušali smo zapustiti mesto v vasi, ki se nahaja med Kherson in Mykolaiv. Mislil sem, da bo tam varneje, a avtobusov in vlakov ni bilo.
Pet ur smo iskali pot domov, toda vse je bilo zaman, potem pa sva se odločila za štopanje. In začeli smo uspeti: večina ljudi je že odšla in mesto je bilo skoraj prazno. Pomagali so nam moški, ki so se vrnili domov v Chornobaivka, bilo je skoraj polovica naše poti. Potem sva šla peš, dokler nisva spoznala še enega dobrega človeka. Prišli smo do vasi in čakali, kaj se bo zgodilo naprej, saj smo mislili, da bo v tej vasi (Blagodatne) varneje, a sem se zmotil.
Prva kolona ruske tekhnike se je pojavila v 4 dneh od začetka vojne. Premagale so jih naše čete, preostale tri avtomobile pa so zažgali lokalni prebivalci z molotovimi koktajli. Trije ruski vojaki so se predali lokalni skupnosti in z učiteljem sva šla na to opremo in poskušala dobiti vse, kar bi naša vojska potrebovala od tam. Izvlekli smo komplete prve pomoči, vojaške dokumente, mitraljez in granate. Vse to, skupaj z ujetniki, so premestili v našo vojsko v Nikolajev, mi pa smo ostali, da počakamo naprej in patruljiramo našo rodno vas.
Toda orki so prišli hitreje, kot smo si predstavljali, in v tem trenutku se je ob nas odprla majhna veja pekla. Kopali so po vasi in uredili opremo, da se nihče ne bi mogel izvleci. Poskušali smo njihovo lokacijo predati našim vojakom, mnogi, tudi jaz, pa so po telefonu začeli prejemati SMS z grožnjami ruske “vojske”.
Ugasnila sta nam luči in vodo, in zaradi nenehnega obstreljevanja smo se skrivali kjerkoli smo lahko. Ko pa je pitje vode in hrane začelo zmanjkati, sva z ljubljeno odšla k znancim, ki so imeli generator za vodo in polnili naše telefone. V enem od teh dni, 03/15/2022, se je vse dramatično spremenilo na slabše. Orki so začeli streljati na minomete na podeželskih domovih. Zjutraj, ko sem šel k prijateljem napolnit telefon, so me prosili, naj pomagam zbrati trupla in jih pokopati. Seveda sva se z učiteljico strinjala in, ko sva zbrala več mož, sva jih šla pokopati.
Pokopališče se nahaja za vasjo v bližini položaja orkov, bilo je potrebno kopati grobe in pokopati tiste, ki so umrli zaradi njihovega obstreljevanja pod pištolo svojih mitraljez sran. Kasneje zvečer, ko sva se z ljubljeno sprehajala domov od prijateljev, sem spoznala, da želim izrezati vse Ruse in vse to, ker so nas začeli obstreljevat z minometi točno na ulici. Potem sem videl pekel, zlomljene hiše in ljubimca, ki je kričal v bolečinah.
Medtem ko je moj ljubimec ležal na tleh, krvavel, sem ležal na njej, pokrival ušesa in upal, da se bo ta groza kmalu končala. Po nabiranju moči sem se obrnil naokrog in videl samo prah in kri. Obstreljevanje se je nadaljevalo, školjke, ki so nas prizadele, so padle 15 metrov od nas in porušle hišo. Vstal sem, pregledal ljubljenega svojega in videl njene rane, kosti in kri. Lepo sem jo vzela v naročje (bila je pri zavesti) in jo z vpiji na pomoč začela čim prej nositi v najbližjo hišo, to je bila hiša mojega učitelja.
Na moj krik je iz hiše prišel moški, ki je pravkar eksplodiral in ji pomagal pripeljati na dvorišče. Potem je bila groza. Na zvok obstreljenega in njenega joka, sem poskušal ustaviti krvavitev na nogi, ni bilo dela kože, ni ostalo ničesar od podgane, vendar smo zagotovili prvo pomoč, kolikor smo lahko. Na naš jok so iz kleti prišli moj učitelj in njegova sestra in oče.
Obstreljevanje se je nadaljevalo, ranjeno pa smo spustili v klet, kjer so bili otroci in ženske. V ušesih sem slišal skoraj nič drugega kot štik. Našli smo vse njene rane in začeli zagotavljati zdravstveno oskrbo, bila je pri zavesti. Obstreljevanje je postajalo vse manj, a so še vedno delali.
Po uri in pol v kleti sem začutil, da komaj stojim na nogah in se mi je začelo temneti v očeh. Kot se je izkazalo, sem stal v luži lastne krvi. Učiteljica mi je pomagala najti rane: noge so mi krvavele po ritnici, raztrgali so me šrapneli, medenica ni bila del moje kože, noge so mi pretepli in vse telo je bilo pretepeno. Kri se ni ustavila, začel sem izgubljati zavest, a se nisem nehal šaliti.
Potem so prišli ruski orki in sem jih začela prositi, naj jo odpeljejo v bolnišnico, a so nam dali povoj in morfij in rekli, da ne morejo storiti ničesar.
Moja družina je prišla in ko je obstreljevanje ponehalo, smo se preselili domov in začelo se je dolgo časa.In noč v mojem življenju…[на цьому історія Михайла обривається].
