Intelektualci, neodvisni novinarji, aktivisti, demokratična opozicija, številni umetniki in navadni državljani že dolgo niso imeli iluzij o tem, kaj je Putinove Rusije. Da pa ne bi prignali iluzij in videli Vladimirja Putina, kako v središču Evrope izganja redno vojno proti »bratom« je, kot pravijo, »dve veliki razliki«.
Nemočno nasprotovanje manjšini
Od prvega dne invazije, 24. februarja, so v Rusiji vsak dan potekali proti vojni protesti. Po ruskem medijskem projektu za človekove pravice OBC-Info je bilo do 27. februarja po vsej državi pridržanih skoraj šest tisoč ljudi. Vendar razpoložljivi dokazi kažejo, da so protesti zanemarljivi. Prvi se je zbral v Moskvi le okoli dva tisoč ljudi.
Vendar pa ne smemo pozabiti, kakšen pogum potrebujemo danes v Rusiji, da bi na ulice izpeljale protivladne slogane. Leta 2020 so bili sprejemani težki zakoni o javnem zboru, ki so de facto odpravili ustavno svobodo zbiranja v Rusiji. Danes se celo picketi, v katere je vpletena ena oseba, vidijo kot “nezakonite pristojbine”, njihovi udeleženci pa so skoraj takoj pridržani in globa. Za večkratne kršitve zakona o zbiranjih (vključno z razširjanjem informacij o nepooblaščenih dejanjih, ki se štejejo za “nagovarjanje na nezakonit protest”), se kazenska odgovornost zagotovi do zapora.
Tudi posledice preganjanja brez primere, ki jih je leta 2021 utrpela civilna družba, so se občutile. Varnostne sile redno uporabljajo nasilje nad miroljubnimi demonstratorji. Nova in izdajalska taktika je bila uporaba digitalnih sistemov za prepoznavanje obrazov, nameščenih na uličnih kamerah s represivnim aparatom. Ta praksa ni zakonsko urejena na noben način, omogoča pa aretacijo »storilcev« tudi z več mesecev zamudo, katere namen je demoralizirati in ustrahovati državljane. Zakonodaja se prav tako vse bolj uporablja za boj proti ekstremizmu – njegove opredelitve so izredno nejasne, kar lahko zajema vsako kritiko oblasti.
Rusi so veliko bolj pripravljeni uporabiti manj “demonstracijske” oblike protesta kot ulične akcije, kot so spletne peticije. Proti vojni spletni peticiji, ki jo je objavila Demokratična stranka Yabloko, je do 27. februarja podpisalo skoraj 75 tisoč ljudi. Peticija, ki zahteva takojšnjo prekinitev ognja s strani ruske vojske in njen umik z ozemlja Ukrajine, ki so ga na spletni strani objavili zagovorniki človekovih pravic Change.org, do 27. februarja je zbrala skoraj milijon podpisov, čeprav ni jasno, koliko podpisov je Rusov.
Poleg tega zvezdniki, predstavniki sveta kulture, športa, znanosti, strokovnjakov in novinarjev, zdravniki izražajo zavračanje vojne na družbenih omrežjih. Med njimi sta tako znana imena, kot sta pisatelja Dmitry Glukhovsky in Boris Akunin. Glavni urednik Novoy Gazete in dobitnik lanske Nobelove nagrade za mir Dmitrij Muratov je kritiziral Kremlja. Protiojne pritožbe so objavile tudi neodvisne uredniške pisarne, vključno s tv-kanalom Dozhd. Skoraj dva tisoč ruskih umetnikov in kulturnih osebnosti v odprtem pismu pozval k takojšnji prekinitvi vojne. Podobno je podobno kot Putin opravilo več kot 530 ruskih nevladnih in 10 tisoč študentov in učiteljev. Na državljane Ruske federacije se je pritožilo tudi več kot 250 občinskih poslancev. To so le nekateri primeri dejavnosti – vsak dan se pojavljajo nove pobude in nova imena.
Proti vojni so začeli previdno govoriti tudi največji oligarhi (Mikhail Fridman, Oleg Deripaska), namestniki Državne dume (trije iz komunistične partije, eden iz pro kremljanske liberalne Nove ljudstva) in družinski člani več visokih ruskih uradnikov in poslovneži(brez neposrednega kritiziranja Kremlja). Med njimi so hči Borisa Jelcina Tatyana Yumasheva (njena hči Maria je sodelovala na proti vojnem protestu v Londonu), hči in bivša žena tiskovnega sekretarja Kremlja Dmitrija Peskova – Lisa Peskova in Ekaterina Solonitskaya, hčerka milijarderja Romana Abramoviča Sofije in sin rosteški šefa Sergeja Chemezova tudi Sergeja.
Obstajajo znaki, da je veliko vladajoče elite Rusije osuplo zaradi odločitve o vdiho in njenih posledicah za gospodarske interese. Razumevanje, da so tveganja in izgube zaradi sodelovanja v Putinovem sistemu začele odtehtati koristi, ki so jih prejeli doslej, postaja vse bolj jasno. To ne pomeni, da anti-Putinovska pena že zori v eliti: te ljudi še vedno ustrahuje in zanje je značilno globoko medsebojno nezaupanja.
V tem ozadju je ruska družba en masse Zdi se mirujoč – čeprav v resnici ne vemo, kaj o vojni mislijo množice navadnih Rusov.
Brezdušna večina?
Večina razpoložljivih raziskav javnega mnenja z dne 24. februarja je pokazala štiri prevladujoče pojave. Prvič, strah pred vojna in pomanjkanje njene podpore ter hkrati skeptičen odnos do možnosti rusko-ukrajinskega konflikta (“Zakaj bi napadli Ukrajino?”). Maja 2021 se je med anketo centra Levada postavilo vprašanje o vplivu morebitne “polne” vojne z Ukrajino na odnos prebivalstva do Vladimirja Putina. 42 % vprašanih je dejalo, da se nič ne bo spremenilo, 16 % jih je dejalo, da bo vojna okrepila moč predsednika, 31 % pa je dejalo, da bo povzročila nesoglasje.
Drugič, bila je utrujenost od zunanje politike, zlasti ukrajinske teme. Posledica tega je, da Rusi precej pasivno zaužijejo propagandna sporočila, ne prizadevajo si za dosego neodvisnih informacij. Osredotočajo se na vsakodnevne težave, od katerih so mnoge povezane s poslabšanjem finančnega položaja družbe.
Tretjič, obtožba Zahoda obvladuje stopnjevanje napetosti z Rusijo, kar kaže na dovzetnost družbe za propagando, vsaj na področju deklariranih stališč. Rezultati raziskav se ne sklanjajo nujno z resničnimi stališči, saj se v primeru tem, povezanih z nacionalno varnostjo, Rusi morda bojijo iskreno izraziti svoja mnenja. Vendar pa je po raziskavi, objavljeni 23. Cnn Od 7. do 15. februarja je na spletu polovica Rusov verjela, da bi bila uporaba vojaške sile za preprečitev vstopa Ukrajine v Nato prava odločitev. Nasprotno mnenje je imelo 25 %.
Četrtič, ni opaziti vpliva protizahodne in protiukrajinsko propagandne kampanje na podporo Rusov oblastem, tudi sam Putin. Od začetka leta 2022 se je ocena predsednika na anketah državnih socioloških centrov VTsVGD in FOM povečala s 60 % na 64 %, v anketah neodvisnega Centra Levada pa s 65 % na 71 %. To niso nihanja, ki bi nam omogočila, da govorimo o jasni krepitvi legitimnosti režima s hranjenjem sindroma “oblegane trdnjave”.
Obenem je bilo jasno, da se to razpoloženje lahko jasno spremeni (čeprav je težko napovedati v katero smer), če se konflikt iz hipotetičnega spremeni v pravo. Najpomembnejše vprašanje je bilo: če bodo bombe začele padati na Ukrajino, bo Kremlju uspelo dezinformiranje lastnih ljudi ali se bo obrnilo na zanesljivejši vir (vključno s stiki z družino in prijatelji v Ukrajini) in aktivno nasprotoval prelivanju krvi? Bo uporabil mehanizem psihološke obrambe in zatrl neprijetno znanje – kot v primeru, ko večina ni verjela, da je Alekseja Navalnyja zastrupila FSB, kljub dejstvu, da je politik predložil dokaze, ki jih je težko ovrči?
Zdaj je enako pomembno vprašanje: kako bodo posledice gospodarskih sankcij zahoda brez primere vplivale na javno mnenje? Nekaj dni so znaki panike na maloprodajnem trgu. 28. februarja je stopnja ameriških dolarjev dosegla rekordno visoko 110 v Rusiji (30 % več kot nekaj dni prej). Skoraj takoj so se dogajale težave pri dvigu valute z bančnih računov, državljani pa so hiteli na bankomate, da bi umaknili rublje. Napoved ZDA o embargu na dobavo visokotehnološkega blaga Rusiji, vključno s polprevodniki, je povzročila razcvetek nakupov v trgovinah s potrošniško elektroniko/aparati in takojšnje zvišanje njihovih cen. Centralna banka (Centralna banka Ruske federacije) je zaradi umiritve razmer več kot podvojila osnovno obrestno mero na 20 %, kar prebivalstvu praktično odvzame možnost za posojila. Še pomembnejše pa je, da bo embargo, ki ga je napovedal Zahod o operacijah s Centralno banko Ruske federacije, močno omejil svoje nadaljnje zmogljivosti za stabilizacijo sistema.
Drug dejavnik, ki lahko mobilizira Ruse za aktivno protest proti vojni, je dolgotrajni konflikt in pojav poročil o hudih izgubah v Rusiji v Rusiji, še posebej, če se nanašajo na naročnine. Organizacija “Odbor mater vojakov” prejme informacije o primerih prisiljenih, in zato nezakonito, pošiljanje naročnikov v Ukrajino (so obveščeni, da bodo študirali, ali pa so prisiljeni podpisati pogodbe).
V tem trenutku imamo le delne, nereprezentativne podatke o razpoloženju med navadnimi Rusi. V intelektualno-liberalnih krogih lahko slišimo mnenje, da je »ljudem oprana pamet televizija« in da »večina noče vojne, večina je proti vojni«. Kako je v resnici? Del odgovora na to vprašanje lahko damo le z zanesljivo sociološko študijo – pod pogojem, da se ljudje v tem vprašanju ne bojijo sodelovati.
Vendar se je vredno bati, da takšnih študij ne bomo videli. Na koncu dneva govorimo o vprašanjih nacionalne varnosti. Informacije so eno ključnih orodij v boju proti notranjim in zunanjim sovražnikom. Režimu je mar za lepo sliko: narod je treba prepričati, da večina brezpogojno podpira oblasti, ki v Ukrajini ne naredijo nič narobe. (Raziskava o v začetku marca vse-ruski center za raziskave javnega mnenja pod nadzorom Kremlja kaže, da 71 % Rusov podpira vojno Rusije v Ukrajini, 21 % jih ne podpira, 8 % ni mogel odgovoriti.
Na poti k totalitarizmu
Ruska propaganda je v zadnjih dneh postala absolutna kopija Orwella. Vojna je mir. Agresor je žrtev. Napad je obramba. Vojne ni, obstaja le »posebna vojaška operacija« za »reševanje« prebivalstva okupiranega dela Donbasa pred »genocidom«, da bi »kijevska hunta« prisilila k miru. Hkrati pa agresivni Nato grozi Rusiji in želi uničiti rusko državnost. Po navedbah predstavnikov Kremlja mora biti Ukrajina “demilitarizirana” in “denazificirana”.
Ta pripoved predvideva, da Rusija resno razmišlja o fizičnem zatiranje visokih ukrajinskih uradnikov, tudi v obliki “razsodišča”, ki bi jih obsodilo domnevnih »zločinov«.
Če Ukrajina ne bo “denazificirana”, potem bo prej ali slej sprejeta v Nato, “nacisti” pa se bodo odločili za vojaško vrnitev Krima, nato pa bo Nato vpleten v vojno z Rusijo. Pa vendar Rusija želi mir. Podobna logika je bila uporabljena za upravičevanje prisvajanje Krima (preprečujemo morebitni genocid in napotitev natovskih baz na Krimu) in po protivladnih demonstracijah leta 2019 v Moskvi. Nato je Putin pojasnil, zakaj se demonstrator, ki je vrgel prazno plastično skodelico v smeri ruske garde, sooča z več leti zapora: “Danes je vrgel skodelico, jutri bo vrgel steklenico, nato pa bo začel streljati in ropati trgovine.”
Nič manj zaskrbljujoče ni dejstvo, da v senci vojne Kremlj očitno želi dokončno zatreti rusko civilno družbo. Grožnje odletijo iz ust Dimitrija Medvedeva, namestnika predsednika Varnostnega sveta, pa tudi iz tožilstva in Roskomnadzorja (agencija za nadzor medijev). Medvedjev je 26. februarja dejal, da je bila prekinitev članstva Rusije v tej organizaciji dan prej “dobra priložnost za ponovno vzpostavitev številnih pomembnih institucij, ki so služile preprečevanju posebej hudih zločinov, kot je smrtna kazen za najnevarnejše kriminalce”.
V Rusiji od leta 1997 obstaja moratorij na usmrtitev, ki pa ni bil izključen iz kazenskega zakonika. Decembra 2021 predsednik ustavnega sodišča Valery Zorkin ni zanikal možnosti odprave moratorija na usmrtitev (čeprav se mu je to zdel malo verjetno). Po njegovem mnenju je bila to enkrat »koncesija sistemu vrednot, ki niso neločjiva v ruskem razumevanju prava« (sic!).
Izjava Medvedjeva, če na to ne gre le za izraz nezadovoljstva z dejstvom, da je bil podvržen zahodnim sankcijam, je verjetno predvsem element psihološkega pritiska na Zahod. Cilj je kljub vojaški agresiji povrniti polno članstvo Moskve v SE. Do zdaj se je kremljansko ravnanje z državljani Ruske federacije kot dejanskih talcev režima izkazalo za učinkovitega na Zahodu. Glavna trditev, ki se v Evropi že leta izlaga v korist ne izgnanja Rusije iz organizacije – države, ki nenehno krši človekove pravice in si prizadeva za politiko ozemeljske priloge – je v korist njenih državljanov, ki bodo v tem primeru izgubili zaščito Evropskega sodišča za človekove pravice.
Vendar pa ni mogoče zanikati, da je izjava nekdanjega predsednika vlade tudi del ustrahovanja tistih krogov v Rusiji, ki aktivno nasprotujejo vojni z Ukrajino in ki jim propaganda začne očitati “izdajo države”. Gre za eno najresnejših kaznivih dejanj v kazenskem zakoniku, ki se kaznuje z zaporom do 20 let. Po logiki režima bi to lahko predstavljalo nov, veliko resnejši val represije, vključno z uničenjem drugih svobodnih medijev v Rusiji, ki – kljub naraščajoči cenzuri – predstavljajo najvišjo raven novinarstva na svetu in temeljito obveščajo o dogodkih v Ukrajini. Drug cilj bodo nevladne organizacije in vse druge oblike organizacij civilne družbe.
Roskomnadzor je 24. februarja medije opozoril, da so dolžni pri pripravi gradiv o “posebni operaciji” v Ukrajini uporabljati le uradne državne vire. To dejansko pomeni prepoved uporabe besede “vojna” in objavljanje dejstev o njej. Mediji, ki ne ubogajo tega izsiljevanja, tvegajo resne sankcije, zlasti finančne. Mesta nekaterih od njih so že blokirana v Rusiji. Generalno tožilstvo je 27. februarja napovedalo, da bo raziskalo vsak primer pomoči tuji državi v škodo varnosti Ruske federacije v okviru “posebne operacije” v Ukrajini. Ta pomoč je lahko finančna, materialna, tehnična, pa tudi “svetovalna in druga”, to pomeni, da lahko celo vsebuje stike s sorodniki, ki živijo v Ukrajini, da bi dobili zanesljive informacije. Rusija se spreminja v režim vojaške diktature. Končno zatiranje civilne družbe in “nelojalnih elementov” bo potekalo v spremstvu obstreljevanja ukrajinskih mest. Svet, zasedajda – in prav – odrešitev Ukrajine, ne smejo opaziti. Kot navadni Rusi, ki so zaposleni z vsakodnevnim preživetjem v najgloblji krizi, ki jim jo je Kremlj dal od začetka 21. stoletja.
Prevod iz poljščine
Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.
Prejšnji članki projekta: Ukrajina – EU: vroč konec pogajanj, – pobeci od izbor, Eastern partnership after Arab revolutions, In the crooked mirror, Preziran, Lukashenko u rata sa Putinom, Izmedu Moskve i Kijeva, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluostrana straha, Ukrajina izmislila na Eisu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali razpravljati o zgodovini, Minska brezhižna.
Prvotni naslov članka: Wojenna dyktatura w Rosji. Kreml kontra społeczeństwo
