Vojna, ki se je začela v Ukrajini 24. februarja, in propaganda, ki je bila izjemna v njeni moči in aroganci, je dala ogromno področje za aluzije in primerjave z zgodovinarji in analitiki. Strokovnjaki tretji teden rišejo vzporednice z zimsko vojno, napadom na Poljsko s strani Hitlerjeve Nemčije, vojno v Siriji itd. Tako kot je Sun Tzu nekoč v pogodbi o vojni zapisal, da se vojaški voditelji vedno pripravljajo na preteklo/prejšnjo vojno, tako sodobni avtorji poskušajo sedanjo vojno vklopiti v nekatere uveljavljene lanske ali celo lanske vzorce in meje prejšnjega stoletja. Ne bom se zavezal, da bom ocenil, kako velike so koristi takšnih intelektualnih vaj, vendar bi rad v prihodnje dejansko opozoril bralce na drugo, in sicer na drugo.
“Tisti, ki nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost. Tisti, ki obvladuje sedanjost, nadzoruje preteklost« – besede, ki pripadajo Georgeu Orwellu, najbolje ponazarjajo intelektualne manipulacije, ki se jim zgodovinarji lahko zatečejo v službo svoje države in družbe. In ne govorimo le o tako imenovanih borcih ideološke fronte, lahko gre za zgodovinarje “zdrave osebe” in javnih intelektualcev, ki so se v zadnjem času začeli pojavljati v Ukrajini.
Na Stran eden od top novic portalov v Kharkov objavil publikacijo pritožbeni dopis županu Kartuva Igorju Terekhovu s pozivom, naj očistijo toponimike mesta iz »ruskega sveta«, ki so ga podpisali znani strokovnjaki in javni aktivisti v mestu. Brez vznemirjanja, kako je zdaj tak poziv, ta pritožba ponovno vključuje probleme zgodovinske politike v Ukrajini in kulturo spomina. Procesi razkomunizacije so bili v obdobju 2014-2019 sekirani in jezni, vendar zaradi teh procesov ni bila predlagana, je bil oblikovan nov model politike spomina, ki bi se po vsebini kvalitativno razlikujel od prejšnje sovjetske. Pomemben vidik, ki ga je treba nenehno poudarjati (in sodobna vojna jo je razkrila), je, da sama lutkovna dekommunizacija s spremembo tablet ni dovolj. Gre za dekommunizacijo kot del širšega procesa dekolonizacije na ravni funkcionalnega spominskega modela. In ti procesi v nobenem primeru ne bi smeli privesti do opičje in slepo zamenjavo bele s črno in obratno. Avtorji omenjenega poziva med drugim predlagajo, da se na nekatere ulice vrnejo stara imena časov Ruskega cesarstva, zlasti za preimenovanje ulice. Pushkinskaya na ulici. Nemščina. In to ponazarja, da je treba v prihodnosti razpravljati o cesarski preteklosti in dekolonizaciji.
Morda ni skrivnost niti za povprečnega Ukrajinca, ki je vsaj nekoliko obvladal šolski tečaj o zgodovini ocen 8-9, da se je na ukrajinskem ozemlju pojavilo veliko ozemelj in mest prav zaradi agresivne zunanje politike Ruskega cesarstva. Reševanje tako imenovanega “vzhodnega vprašanja”, začenša z vladanjem Catherine II, so bile dežele sodobneGa Donječka, Dnipropetrovska, Zaporozhyeja, Nikolajeva, Odese in Krima priložene v drugi polovici XVIII stoletja. Mesta Odesa, Nikolajev, Kherson, Sevastopol, Simferopol, Zaporozhye (Alexandrovsk), Kropyvnytskyi (Elisavetgrad), Dnipro (Yekaterinoslav) in mnogi drugi so se pojavili prav pod cesarsko politiko. Karkiv kot središče Slobozhanshchine je bil v tem času tudi popolnoma organsko vgrajen v cesarski prostor in se razvil v istih pogojih. Po porazu ukrajinskega nacionalnega projekta v letih 1917-1921 so urbane prostore prenovili sovjetske oblasti, ki so poskušale vzpostaviti svojo pripoved in izbrisati prejšnjo. Večina mest v Ukrajini so palimpsests, ki imajo več plasti lastne zgodovine in imena istih ulic in kvadratov. Vprašanje je, kako bodo različni agenti zgodovinske politike v prihodnosti delovali s temi pripovedmi? Kakšna bo politika spomina in na čem bo (ne)temeljila, (ne)temeljila?
Ponovno preučiti nas v prihodnosti bi se moralo začeti s preučitvami naše sedanjosti in dogodki, ki se dogajajo tukaj in zdaj?
Vojna za neodvisnost?
Predsednik Volodymyr Zelenskyy je častne nazive na herojskih mestih prenesel na več mest, ki so trpela in še vedno trpijo zaradi množičnega obstreljevanja in bombardiranja. To je vsekakor pomemben korak k ohranjanju morale prebivalstva teh mest in lokalnih elit. A ne prenemarno računamo sovjetske pripovedi o drugi svetovni vojni o sodobnih dogodkih? Ali ne poskušamo zliti mladega vina v stare micahe in ali to res potrebujemo kot narod in družba tukaj in zdaj? Razmislek o prihodnji zgodovinski politiki bi se moral začeti s tem, kar imenujemo to vojno in s kakšnim mestom v nacionalni pripovedi bo dodeljena?
Rada bi opozorila javne intelektualce in humanitarec, ki so lahko nosilci zgodovinske politike, na koncept spomina na vojno za neodvisnost v Združenih državah Amerike in, po možnosti, nasmzačeti razpravo o tem, koliko bi bil tak koncept bolj produktiven za sodobno Ukrajino. Kakšna je vojna v Ukrajini? Domače? Naroden? Osvobajajoče? Vsi ti pridevniki pozivajo k določeni analogiji s preteklostjo Ukrajine, zato kopičijo določen nabor simbolov in pomenov, ki so že delovali in niso dosegli pozitivnega rezultata na poti do konsolidacije naroda. Za ta področja ne ponujajo bistveno novega modela spomina. Pojem “Vojna neodvisnosti” predlaga, brez uporabe starih, cesarskih, sovjetskih, diasporskih ali drugih zgodovinskih in ideoloških konstruktivov, da bi opisali bistvo dogodkov, ki se bodo dogodki. Poleg tega lahko ta koncept služi kot temelj za oblikovanje sodobnega političnega naroda, ki ne bo zgrajen na načelih primordializma. Spopadi so pokazali kohezijo državljanov sodobne Ukrajine, ki govorijo različne jezike in izpovedujejo različne vere, pripadajo različnim apoenom ali pa so ateisti.
Tako je paradoks sodobne zgodovine Ukrajine bil, da se je vojna za neodvisnost začela 31 let po razglasitvi te neodvisnosti. Izkazalo se je, da je razglasiti neodvisnost in jo izkoristiti, jo lastiti v XXI stoletju. – problem je tako nujen kot v zadnjem dvajsetem stoletju, ko so se pojavile mlade nacionalne države vzhodne Evrope. Ta paradoks leži v dejstvu, da so ukrajinske elite iz 90. let, pa tudi ukrajinska družba kot celota, padle v terminološko in politično zablodo. Boris Jeltsin, Stanislav Shushkevich in Leonid Kravchuk v Belovezhskaya Pushcha so beležili le dejstvo prenehanja obstoja ZSSR. In vprašanje resničnega političnega, ne deklarantnega, medsebojnega priznavanja suverenosti in neodvisnosti republika je bilo dejansko preloženo zaradi strukturnega, ideološkega in socialno-ekonomskega propada ZSSR. Politični in ideološki vakum v 90. in začetku 2000. let je bil napolnjen z idejami oligarhskega kapitalizma in družbi in narodu ni ponudil ničesar. Na ta izziv so odgovorile revolucije v nekaterih postsovjetskih državah, zlasti v Ukrajini in Gruziji, ter oblikovanje avtoritarizma v Belorusiji in Rusiji. Na koncu je dejstvo, da je ukrajinska država šla povsem drugačni poti, ločeni od belorusko-ruske, pripeljalo do vojne, ki se zdaj dogaja. Tako kot so britanske kolonije Severne Amerike želele zgraditi svojo pot v prihodnost ločeno od imperija, tako je Ukrajina želela zgraditi svojo pot od tega, kar se je začelo oživljati kot Ruski imperij od sredine 2000. Gospodarske in družbene vezi, ki so bile oblikovane v obeh zgodovinskih primerih, so pripeljale do razcepa v družbi, nastanek dveh taborov: pogojnih neodvisnih in zvestobe. Vendar so sovražnosti pripeljale do razumevanja neogibnosti boja za lastno neodvisnost.
Bo Ukrajina imela svoje očete ustanovitelje in kdo je lahko? Ali lahko Volodymyr Zelenskyy postane Ukrajinec George Washington? Ta vprašanja, morda, ni treba iskati odgovorov zdaj, da ne ape tujo zgodbo. Sama zgodovina bo vse postavila na svoje mesto, saj jo pišejo zmagovalci! In zdaj je najpomembnejše, da ukrajinska vojska in ukrajinska država zmagata. Kljub temu lahko več mest že postane simbol te vojne za neodvisnost, podobno Bostonu in Philadelphiji. Hkrati je zelo težka naloga za ukrajinsko družbo in javne intelektualce, da se zaščitijo pred ekskluzivno, medsebojno nesporno pripovedjo, pred panteonom junakov, ki kopičijo prakso “spominjanja” samo nekaterih regij in obdobij, “pozabljanja” na obstoj drugih. Glede na to sodobna po vojni pripoved ne bi smela biti zgrajena samo na desni nacionalistični ali sovjetsko-nostalgični diskurz. To bi moral biti temeljno nov diskurz, kjer bi morali kraji spomina, praznikov, toponimikov kot referenčnih točk združiti različne vernike, ateiste in govornike različnih jezikov, Galicijo in Donbas, Transkarpatijo in Slobozhanshchino, Siveršhyno in Južno Ukrajino. Ne izbira med nečim, ampak zdravo kombinacijo pozitivnih parcel, ki gradijo novo Ukrajino.
To skupno ozadje, kjer se bodo vsi državljani Ukrajine lahko našli in se počutili kot sodobni Ukrajinci, in ne starodavni Ukrajinci, so dogodki v 80.-20. Obletnica ustanovitve Narodnega gibanja Ukrajine za Perestrojko, akcija “živa veriga” od Lviva do Kijev v čast akta o združitvi, oblikovanja oboroženih sil Ukrajine, Dani odobravanja moderne ukrajinske zastave, inteme, trozuba, unošenja nacionalne valute, dani začetka i konca Narančne revolucije i Revolucije dostojanstva, obrani donjeckskog letališča, tragediji Ilovaiska, zaključku asocijacije s EU, uvoženju brezviznega režima, danu branioca i branioca Ukrajine i, Seveda, najbolj zakramentalni datumi sodobnega vojskovanja. Ta seznam nepozabnih datumov ni izčrpen in bi ga bilo treba splošno obravnavati v družbi.
To ne pomeni, da morate “pozabiti” na Kievana Rusa, princa Vladimirja in Hetmana Bogdana Khmelnitskega, o ukrajinski revoluciji leta 1917, pojditeLodomore, veliki teror in 2. svetovna vojna. Nikakor! Vendar pa vse to ne bi smelo biti konec samo po sebi in glavno jedro sodobne Ukrajine, ki gradi narod. Moderno, ki se zdaj rodi v krvi in vojni, do zvokov bombardiranja mest, v rokah ukrajinskih branilcev in prostovoljcev. Vse, kar je bilo poimenovano v naši zgodovini, je bilo predhodnica sodobne Ukrajine, ki se ustvarja tu in zdaj. In zato je treba v prihodnosti ohraniti ravnovesje med sedanjostjo in preteklostjo, ga premagati in ne dovoliti, da se spet potopi v drobne zgodovinske prepire.
Odličen domači?
Sodobna vojna bi se lahko upravičeno imenovala Velika domovinska vojna, vendar so brutalna izkrivljanja in politična spogledovanje s tem konceptom diskreditirali ta koncept, se zdi, nepreklicljivo. Žal je v naši družbi že precej razširjeno dojemanje, da je boljševik = sovjetski = ruski = sovražni. Tako kot pri cesarski dediščini raje pozabimo, da so Ukrajinci pomagali zgraditi imperij, pa tudi s sovjetsko zapuščino, raje pozabimo, da so mnogi Ukrajinci zgradili kariero in podprli delovanje tega režima. Seveda velika domovinska vojna za sodobno Ukrajino ni odražala vseh realitet vojne, ki je potekala na ukrajinskih ozemljih v obdobju 1939-1945. Treba je omeniti, da je sam koncept ločil samo Ukrajince, še posebej v 2000. Kljub temu, ne smemo pozabiti na drugo svetovno vojno in njegove lekcije. To je še posebej pomembno v ozadju številnih izjav ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki je povedal, da bi Rusija lahko zmagala v vojni brez Ukrajincev. To je še ena ponaredka in poskus, da se zgodovina prepiše. Tretji rajh je premagal protihi hitlerjevsko koalicijo, v kateri je bilo več držav, predstavniki vseh republika Unije pa so se v Rdeči armadi ZSSR borili ob bok.
2. svetovna vojna je postala dobro brez dna, ki mu je sledila s pomočjo sovražne propagande. “Večja laž, bolj bodo verjele množice.” Slogani o denazifikaciji in demilitarizaciji, pod katerimi se je začela invazija na Ukrajino, so imeli zakramentalni pomen za propagandno utemeljitev njene nujnosti. Danes lahko ves svet vidi propad sistema Ralta-Potsdam po vojni ureditve sveta in hkrati dosežke zmage nad nacizmom. Razpoka v tem sistemu se je pojavila leta 1991 z razpadom ZSSR, vendar je to končni zlom celotnega sistema, ki se pojavi tu in zdaj. Lekcije druge svetovne vojne po več generacijah so se izkazale za pozabljene ali povsem neiskane za sodobnike. Neslobodne elite in družbe, ki so pozabile na okus prahu vojne, so izgubile občutek za grožnjo. Kljub vojni v Jugoslaviji v 90. letu 20. let, za mnoge Ukrajince (do leta 2014) in Ruse, se je vojna zdel nekaj nerealnega in hipotetičnega ali herojskega hoje, kar pa ni odražalo vseh grozot.
Socialno-ekonomski zlom 90. let in preobrazba oligarhično-kapitalističnih klanov sta privedla do odloga v družbi. Poskusi preusmeritve pozornosti skupnosti z gospodarskih vprašanj na vprašanja jezika in narodnosti. Namesto oblikovanja srednjega razreda, razvoja države in izboljšanja dobrosrčnika državljanov je bila družba izpostavljena maku zgodovinske tabletke, ki bi zamotila pozornost. Nazadnje, leta 2004 se je pojavil nesoumni zemljevid Ukrajine, na katerem so se državljani, ki prej niso bili pozorni na to, izkazali za eno ali drugo sorto.
Lekcije iz 2. svetovne vojne glede vrednosti človeškega življenja, enakosti narodov in narodov, človeštva so bile pozabljene. Namesto tega so bili ujeti v ksenofobijo. Hkrati se je začelo tekmovanje med “osvobodilci” in “rokoborci”, iskanje junakov in sodelavcev. Vse to je bilo uporabljeno kot orodje za politično kopičenje volivcev na predsedniških in parlamentarnih volitvah. Ukrajina prihodnosti mora to končati. V resnici, s hladno glavo, je treba priznati, da med drugo svetovno vojno ni bilo sedanje Ukrajine, namesto tega je bilo več različnih Ukrajin. Nekateri od njih sploh niso obstajali na uradnem zemljevidu, namesto tega so obstajali le na papirju ali v glavah posameznih vojaških in političnih voditeljev. Na podlagi tega dejstva je sprava z izkušnjami druge svetovne vojne izjemno pomembna. Ker, čeprav sodobna Ukrajina takrat ni obstajala, ta boj, je bila ta nočna mora sovražnosti, in je bila tudi predhodnica današnje vojne. Ko lahko družba, agenti in nosilci zgodovinske politike prenehajo izdelovanje kulta iz druge svetovne vojne, bo ta opeka trdno osnova za temelj sodobnega ukrajinskega političnega naroda in demokratične evropske Ukrajine.
Sodobno vojno bomo dolgo primerjali z drugo svetovno vojno, pomembno pa je razviti nove priložnostne prakse. Vzdrži se uporabe starih vzorcev in priročnikov. Ukrajinci in ne samo oni, so bili priča, do česa lahko vodijo slepe reprodukcije nesmrtnega polka, nesmiselno, nenavadano polaganje rož v grobe brezimenih vojakov. Pomembno je, da občutite in razumete subtiokus metafor nesmrtnosti in brezimenosti. Delajo, da bi dehumanizirali vojno zgodovino, jo odstranili, izgubili stik s kruto resničnostjo sovražnosti. V središču gradnje pripovedi o vojni bi morala biti ideja o vrednosti človeškega življenja, ki je bila podana ali ohranjena. Ne smemo dovoliti brezimnih grobov in brezimenih vojakov. Tehnologije sodobnega sveta zagotavljajo velike priložnosti za priložnost za priložnostno prakso in določitev imen žrtev in herojev-zagovornikov. Te prakse bi morale pokazati, da se po vojni družba spominja in pozna vsakega pokojnika, njegovo usodo pred in med vojno. Vsaka vojna je vojna nekaterih ljudi proti drugim. Ne moreš se izogibati politike. Nekdo pritisne sprožilce, gumbe, nekdo podpiše ukaze, glasove, proteste in nekdo podpiše skladišča in prostovoljce. In vse to počnejo ljudje, ki jih vodijo le politični režimi. Absolutizacija vpliva, demonizacija podobe sovražnega političnega režima daje popuščanje družbi, ki jo je povzročila, in odstranjuje odgovornost navadnih udeležencev in nastopajočega.
Ukrajina prihodnosti se mora zavedati, da je imel boj in herojstvo v vojni ogromno ceno, stroške življenja tisoče vojaških in civilistov, ki nikoli ne bodo vstali iz mrtvih. Prav “nesmrtni polk”, ki se lahko pojavi in “ponovi znova”, in družba, ki se je naučila vojne lekcije in resnično brani vrednoto in svobodo človeškega življenja, bo vodila slogan “nikoli več”. In ko govorimo o dekommunizaciji, moramo ta vidik upoštevati na enak način. Za zgodovinsko politiko prihodnje Ukrajine bo pomembno tudi ponovno preučiti holokavst. Treba je ustaviti konkurenco za število žrtev med holodomorja in holokavstom, saj je zakramentalna za oba dogodka nepravična smrt človeških skupnosti zaradi kriminalne politike režima.
Dodajanje tega besedila kononadi topniških eksplozij na obrobju Kartuva iz nekega razloga kljub vsemu ostaja zdrav optimizem, ki meji na slepi fatalizem, da bo Ukrajina zmagala sedanjost, v Ukrajini pa bom v prihodnosti, po vojni, poučevati zgodovino novih študentov, analizirali politiko spomina v različnih državah, tako da slogan “nikoli več” in vrednote človeškega življenja še naprej obstajajo v naši družbi.
