Imperij je agresivna, umetno sestavljena struktura, ki deluje tako, da širi ozemlja in prevladuje njihovo prebivalstvo. Glede na to, da imperij tvori praksa zajetja, ne more obstajati brez ideološke podlage. Jedro njene ideologije je potreba po kulturnem, družbenem in gospodarskem prilastitvi »tujca«, iz katere izhaja potreba po nenehni samoopravljanju, ki je utelešeno v cesarski mitologiji in propagandi.
Eden od obrazcev, ki jih informacije lahko sprejmejo, je metafora, to je, ko se znaki drugega prenesejo na en predmet. Ker je literarna naprava, zasnovana za naglas in privlačnost k čutnosti, se metafora uporablja v politični retoriki in propagandi. Prispodoba nikoli ne komunicira neposredno, ampak zahteva razlago dokazov, ki so v tem kodi. V primeru pomanjkanja informacij in zaradi tega napačnega branja lahko metaforo uporabimo daleč od prvotnega pomenu. Vladimir Putin je na novinarski konferenci s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, ki je potekala 7. februarja, manj kot 20 dni pred uradno invazijo ruskih vojakov v Ukrajino, izrekel eno od teh metafor. Pogovor je bil o sporazumih iz Minska in o tem, kako “nesoglasna” je Ukrajina pri njihovem izvajanju. Na novinarsko vprašanje, ali Putin meni, da je mogoče stopnjevanje rešiti diplomatsko, je ruski predsednik odgovoril: “[…] V Kijevu pravijo, da se bodo [Мінських угод, – ред.], pravijo, da bo uničila njihovo državo […], ampak “Kot, ne maram – vzdržljivosti, moja lepota.” Opraviti je treba [умови угоди, – ред.]». Seveda je večina svetovnih politikov, vključno s sogovorko Bele hiše Jen Psaki, te besede vzela kot prisostvovanje posilstvu. Nato se je Putin kljub temu odločil, da se bo držo diplomatskih konvencij in skušal pojasniti svoje stališče, saj je rekel, da gre le za izraz brez namigov osebnih trditev.
Nedvomno takšna politična nesramnost razkriva eno glavnih značilnosti ruske diplomatske politike, in sicer kratkoročnosti. Glede na izgovore, ki jih je Putin dal kasneje, je bila fraza o “lepoti” prva, ki je izstopila iz bolne domišljije svojega lastnika. Pesem »Like, don’t like – endure, my beauty« izhaja iz pesmi skupine »Krasnaya Plesen«, ustanovljene leta 1989. V nasprotju z aroganco, s katero je bil izrečen ta stavek, ga govornik ni mogel natančno citirati. Namesto glagola “tolerate”, bi moralo biti “spati”. Pesem govori o speči lepotici, ki jo je posilil junak pesmi. Poleg tega je linija, ki jo je izbral Putin, tako zrečna, da je Psaki, tudi brez poznanja konteksta izraza, uspel ujeti motiv za posilstvo. Iz primerjave izvirnega besedila sestave in konteksta pogovora, v katerem je bila besedna zvezo uporabljena, lahko zaključimo, da si je ruski predsednik predstavljal Ukrajino spalno dekle, lepotico iz katere se lahko uporabi pasivno stanje. Taka predpostavka bi se lahko imenovala stišanje, če putinski henchmeni tega ne bi začeli upravičiti na nenavaden način. Dmitry Peskov je trdil, da predsednik, kot se izkaže, sploh ni seznanjen z izvirnim besedilom pesmi, izraz pa dejansko prihaja iz ruske folklore. Morda je bil razlog za takšne izgovore, da se je Kremelj bal suma, da je ostal skrivnost še februarja 2022. Misel je mogoče razviti za nedoločen čas, vendar je tukaj vredno, da bivanje podrobneje in ob upoštevanju konteksta, začasno pozabiti na to. Zakaj je Putin izbral takšne besede in ne kakovost drugih? Zakaj je Ukrajina “lepotica”? Odgovore na ta vprašanja je treba poiskati v zgodovini, saj Putin ni edini, ki meni, da je Ukrajina “lepotica”, in morda bi bilo, če bi se naučil izkušenj iz preteklosti, vse povsem drugače. Leta 1919 je poveljnik boljševiške vojske, tema Leninovega »izumitelja Ukrajine«, napisal naslednje o Ukrajini: »Podobno je bil mirni češnjeviški sadovnjak, peisanska milost, tišina in spanec med mirnimi kočami, dekleta za wicker ograjami […] Vse je bila maskarada – nič več […] Rez in ročna granata sta bila skrita pod krilom ukrajinske lepotice.”
Ukrajinska literatura pozna več “klasičnih” podob ženske: kritje ženske (nerealizirana mati), žensko-hčer (realizirano mamo), nežno lepo dekle. Že v prvem romanu ukrajinske literature »Marusya« leta 1832 Grigorija Kvitka-Osnovyanenka je lik dekleta v središču zgodbe. Kot literarni kritik in glavni ideolog ukrajinskega integralnega nacionalizma je Dmytro Dontsov Imenoval Marusyo “Malo Rusko” in jo obtožil šibkosti in dovzetnosti za družbene okoliščine. Dontsov je bil Bolj všeč Shevchenkovo žensko, katere močne želje so bile bolj očitne. Pomembno je omeniti, da je bila Shevchenko ena od tistih, ki je prispevala k utelešenju Ukrajine v podobi ženske, in sicer zgoraj omenjene ženske matere. Poleg tega ta podoba ni bila glavna pri njegovem delu. Odpoklic lIsh Catherine, dekle, ki se je zaljubila v “moskal”, je končalo svoje življenje kot krinka, to je nerealizirana mati. Drug primer so vrstice iz pesmi “Moje misli…” 1840:
Živjo, mala moja!
Moja Ukrajina!
Moji otroci so neumni.
Kot vaš otrok
V “Dumasu…” Šenčenko ne namiguje, ampak Ukrajino neposredno imenuje “hčerko”, realizirano mamo, ki je prisiljena vzgajati “neumne” ukrajinske otroke. Domneva se, da jih je avtor imenoval “neumni”, ker niso bili spočeti od nikogar, ampak od Ruskega imperija. Seveda je Ševčenko daleč od edini, ki uporablja tehniko identifikacije ženske z Ukrajino.
Po mojem mnenju je bila metaforizacija Ukrajine-ženska eden najbolj trajajoč motiv v ukrajinski literaturi. Kljub prehodu časa, spremembi sociopolitičnih konvencij, se je podoba Ukrajine-ženske preoblikovala, vendar ni izginila. Že v prvem nadstropju. XX stoletje. pesnik Eugene Malanyuk opisuje Ukrajino ne kot dekle brez “venca”, ampak kot prostitutko. Okoliščine življenja samih žensk so se spremenile, zato je kritje »Jevčenko« do neke mere postalo anakronizem. V Devica-Obid, Malaniuk piše:
Kdo te je posilil? Nemočni
Nemočni, pijani in neumni
Neplodno meso, bedno telo
Vsem sem ga dal sam.
Še bolj jasen je ta inovativen način biti ženska tako kot ženska kot ženska in kako je mogoče izslediti Ukrajino v Valerian Pidmohylnyi in njegov roman “Malo drame”. Njen glavni značaj, Martha, je nekdanja kmetica, zaposlena, neodvisna od vseh, ženska, ki se zaljubi v moškega, ki personifisa sovjetsko socialistično ideologijo. Ljubezen do Marte se lahko razlaga kot začasna navezanost sovjetske vlade na ukrajinsko SSR, ki je šla v zgodovino kot “ukrajinizacija” iz 20. let, torej konsolidacija uporabe ukrajinskega jezika in kulture na republiški ravni. Vrhutek zgodbe skupaj s koncem odnosov med liki simbolizira upad kulturne Ukrajine, začetek množičnih represij, od katerih je kasneje umrl sam Pidmohylnyi in generacija ukrajinskih umetnikov z njim.
Vsa omenjena proza in poetična dela povezuje en samtrop »Ukrajine-ženske«, katere izvor je bil skrit v obdobju, ki nam je znano kot Razsvetljensko. Ker je bila bogata z geografskimi odkritji, je manjkala tudi nasilje in zaodloženost. Ko že govorimo o teh pojavih, mislim na proces kolonizacije, ki se je dogajal s pomočjo velike imperije in njihovih neposrednih vladarjev. Odnosi med metropolo in kolonijo(-i) so bili izjemno enostranski, saj so prevzeli podrejenost slednjega (-ix). V patriarhalnem svetu je to dejstvo služilo kot osnova za metaforiko njihovega odnosa v obliki moškega para – ženske s lastnostmi, ki jim jih je razsvetljensko deloma pripisano. Običajno je bila ženska povezana s čustvenostjo in splošneje – z naravo, in moškim – s kulturo, racionalnostjo, torej s specifičnimi izrazi »človeštva« in njene neločljivostne »civilizacije«. Tako kot ženska je kolonija veljala za nemočno, ne da bi pripadala imperiju, njenemu možu. Ženska/kolonija je vedno simbol kaosa, ki povabi moškega na red. Tukaj se lahko za trenutek še enkrat spomnite besed samoobjavlenega novega »cesarja« Putina: »Nisi nam pustil izbire […]». Z drugimi besedami, bili ste tako kaotični, da vas je od zdaj naprej naša naloga racionalizacija s silo. Putin nedvomno sledi logiki posiljevalca in domačih tiranih. Metafora odnosov med Rusijo in Ukrajino kot posiljevalec je postala tako razširjena, da so jo pred kratkim začeli uporabljati politični strokovnjaki in drugi analitiki. To je na primer odgovoril Vitaliy Portnikov na trditve Alekseja Arestoviča v zvezi z evroatlantsko usmeritev razvoja Ukrajine, ki je bila določena v ustavi, ki je po mnenju slednjega postala podlaga za invazijo: “Morda je ona [жертва – Україна, – ред.] Bila je nepravilno oblečena, mogoče je bila preveč za njega. [маніяку – Росії, – ред.] nasmejala ali pa je bila preveč agresivna? In resnica je, da je manijak napadel, ker je hotel napasti in uničiti, ne zato, ker je žrtev izbrala napačen slog oblačil.«.
Če se vrnemo k zgodovinskemu vidiku zgoraj navedenega pojava, ženske osebnosti v eni ali drugi vlogi nikoli nismo razlagali nedvoumno. Tako kot je bil Ševčenko navključen, da žensko opiše tako kot realizirano mamo kot nerealizirano, je Malaniuk romantikiziral Ukrajinko in jo sovražil zaradi svoje šibkosti in malleabilnosti. V konceptualnem smislu je “ženska” tako Eva kot Marija, torej tako največji grešnik človeške rase kot tudi njena največji pravičnost. Ker je notranjost ženske sestavljena iz protislovja, prav tako ne preseneča, da je Ukrajina tudi ženska. V svoji komediji iz leta 1883 “Za dva zajca” je Mikhail Staritsky utelešal Ukrajino v dveh ženskih figurah hkrati: Pronya in Galya, kjer eden pripada russificirani ukrajinski borgeoisie, druga pa je revna lepotica. Staritsky dokazuje paradoks Ukrajine, ki ni njegova posebnost, ampak odlivobstaja iz škodljivih učinkov v obliki Russification, ki ga ima imperij. To pomeni, da Ukrajina vsebuje feminizem le zato, ker ga ruski imperij vsili.
Nacionalizem vsebuje moško in ženstveno načelo, kjer lahko prevlada eden od temeljev. Poskus zvezanja državljanstvo z žensko kaže na podcenjevanje ali kompromis njenih “klasično-moško” značilnosti: pogum, neodvisnost, načelo, in v nekaterih primerih – civilizacija, racionalnost itd. Sodobna ukrajinska pop kultura še naprej uporablja metaforo Ukrajine-ženske: pesmi, umetnost, tik-toki itd. v tokratnem izboru za Evrovizijo je Alina Pash predstavila pesem “Sence pozabljenih prednikov”, v kateri je pela:
Moja domovina, kot mlado dekle,
Kalila bo kot pšeničnega zlata.
Kot vidite, to metaforo uporabljajo predstavniki obeh strani sedanjega vojaškega konflikta: od Putina do Portnikova in Paša. Vprašanje je le: zakaj? Zgodovina je pokazala, da je takšna zamisel o Ukrajini zlasti naložena, vendar se ne naveličamo, da bi se nanjo vedno znova naveličali. Moj odgovor na to je na eni strani banalni, po drugi strani pa celo nezadosten, saj se mi zdi, da je metafora Ukrajine-ženske dovolj preprosta, da je lahko jedla v zavest, čeprav resnično zanesljivo ponazarja našo vizijo našega lastnega stanja. Do nedavnega Ukrajina res ni mogla popolnoma prekiniti odnosov z Rusijo, vojaški napad slednjega leta 2014 in stopnjevanje leta 2022 pa sta tako nesmisli kot pretep moškega ženske, povezanega z njim v zakonu. V nobenem primeru ne trdim, da so ženske stvari in identifikacija z njimi slabe ali da zahtevajo takojšnjo revizijo, nasprotno, ta podoba se mi zdi izjemno izrazna. Vendar si upam domnevati, da ko se enkrat ne bomo več videli v zvezi z moško Rusijo, Ukrajina ne bo več mogla biti ženska.
