Pred tremi tedni so se fotografije krvave ženske iz Chernihiva razširile po ukrajinskem Instagramu in zadele nekatere zahodne medije. Julija Matvienko, 33, je preživela prihod ruske rakete v svoje stanovanje, sama rešila tri deklice in nekaj tednov odkrito govorila na Instagramu o grozotah vojne v Černohivu.
Z Yulio Matvienko smo se pogovarjali o strašni vojni, neverjetnem odreševanju in odzivu družbe na odkritost v mreži.
“Otroci so ves čas molili”
Jutro 24. februarja v družini Julije Matvienko se ni veliko razlikolo od jutra milijonov drugih Ukrajincev. Julijo je poklical vojak in bil obveščen o začetku vojne. Julija je mati treh majhnih otrok, starih 7, 4 in 1 let. Zadnjih sedem let je družina živela v stanovanju v bližini središča Černohiva.
»Mož mi je rekel, naj zbiram svoje stvari in grem z otroki blizu Černihiva k materi, ker je hiša, tam je voda, hrana in tam bomo vsi skupaj. Zbrali smo se in odšli,” se spominja Julija Matvienko. V tej hiši je družina živela en teden, ves čas do zvokov eksplozij.
Ženske in otroci so se skrivali pred ruskimi raketami v kleti in v hodniku hiše. Vsak dan so eksplozije postajale vse bolj in bolj in so zvenele vse bližje in bližje. »Eksplozije so se tam zelo slišale, nekega dne je lupina letela zelo blizu nas – zadela je trgovino in zgorela. Bilo je zelo, zelo strašljivo, moji otroci so se naučili molitve “Oče naš” in nenehno molili med eksplozijami, ki se bojijo vsakega zvoka,” se spominja Julija.
Julija Matvienko, pri 33 letih, že drugič doživlja vojne grozote. Ženska izvira iz Severodonetska, ko pa je leta 2014 prišel “ruski svet”, je bila noseča. Skupaj z možem Julija Matvienko ji je uspelo pobegniti v Černohiv, kjer sta živela skoraj osem srečnih let in rodila tri hčerke.
Družina Yulie Matvienko pred začetkom polne vojne
Teden dni po začetku vojne se je Julija odločila, da se bo z otroki vrnila v Černihiv. V tem času so se razmere v bližini mesta začele slabšati, v središču Černohiva pa je bilo bolj ali manj mirno.
“Ruska vojska je odšla v Černohiv z obrobja, zato je postalo zelo nevarno ostati tukaj. V Chernihivu živimo v središču, zato sem mislil, da bo tam mirneje. Zjutraj sva prišla domov. Kupil sem otroke, jih prekril na hodniku, za dvema stenama. Bilo je mirneje tako za otroke kot za mene,” se spominja mati številnih otrok.
Proti poldnevu istega dne se je Julia odločila, da najmlajšo hčerko spravi v posteljo. Starejši otroci so se v tem trenutku igrali na hodniku – najvarnejšem mestu v stanovanju. Najmlajša hči ni nikoli zaspala in to ji je najverjetneje rešilo življenje.
“Res ni hotela v posteljo in pustil sem jo, da se igra s starejšimi hčerami na hodniku. Sledil sem ji, šel malo naprej po hodniku do kuhinje in… zgodilo se je tukaj,” se spominja Yulia in pravi, da se je vse zgodilo tako hitro, da ni takoj razumela, kaj točno se je zgodilo.
“Bila je tako oglušujoča tišina. In vse je padlo name. Okna, vrata, stene, hladilnik in štedilnik so bili nokavti, pohištvo. Otroci so začeli jokati, kričati. Najbolj jih je prestrašilo to, da sem bil ves v krvi. Uho mi je raztrgano, roka in globoke rane na obrazu. Pravzaprav sem z njim krvavela in obmagala otroke. Otroke sem moral izgrabiti pod razbitino zidu, ker so bili vsi trije preplavili. Ko sem jih izkopal, sem videl nekaj neverjetnega: na njih ni bilo niti ene praske,” pravi Julija.
Življenje Julije in njenih treh otrok je rešilo dejstvo, da so bili v času udarca za dvema stenama. Julio so ranili ostanki in izgubila je veliko krvi.
Ruska raketa je popolnoma uničila stanovanje, v katerem je živela Julijina družina. Vse je eksplodiralo in se v sekundi zrušilo. Krvava ženska je vzela tri prestrašene otroke in zunaj zbežala z njimi. Ona je – v pižami in copatih, otroci bosi – zbežala na mraz.
“Vojska je prišla k nam in nas odpeljala v otroško bolnišnico. Moj obraz, uho in rane na roki so bile prišite tam zgoraj. Potem so otroka odpeljali k njej sestra mojega moža, jaz pa sem bila premeščena v odraslo bolnišnico. En teden sem ležal tam. Bolnišnica je bila zelo dobro obdelana, nahranjena, vendar je bila tudi tam zelo strašljivo. Bili smo v drugem nadstropju – tam so bila velika okna in nenehno, predvsem ponoči, letala so se slišala leteti, kako so odvrgli bombe, stene in okna so se nenehno nihale. Nekega dne sem šel v zaklonišče za bombe v bolnišnici – tam je bilo veliko p ležatiorla ljudi,” pravi Julija Matvienko.
Rekli so mi, da imam barvo na obrazu, ne kri.
Takoj po udarcu v stanovanje ruske rakete je Julija začela fotografirati vse posledice tega napada na telefon. Objavila je v Instagram Tvoje krvave fotografije, tvoj uničen dom. Te fotografije so letele okoli ne le Instagrama, ampak tudi nekaterih zahodnih medijev.
“Nekako sem glede na svojo navado vse pokazal na Instagramu, takoj sem se fotografiral – prijateljem sem želel pokazati fotografije, da bi razumeli, kaj se dogaja. Po tem je moja fotografija letela okoli celotnega Instagrama. Začeli so mi nuditi pomoč, sočustvuje z mano. A žal so bili negativni komentarji. Mnogi so zapisali, da to ni kri na mojem obrazu, temveč barva in zamera, da ljudem v tako težkih okoliščinah ni mar za fotografije. A, saj veste, vsak človek na take stvari reagira na svoj način,” je dejala Julija Matvienko.
Julija Matvienko je v blogu na Instagramu govorila o strašnih dogodkih vojne
Sprva je Julia poskušala reagirati na vso negativnost, ki jo je prejela od tujcev. Toda njeno občinstvo je zrasel in odgovorilo na vse, razlaganje resnice vsem je postalo nerealno. Na koncu je Julija Matvienko prenehala posvečati pozornost sporočilom ruskih botov in je v černojevskih dneh še naprej v čim več podrobnostih opisival svoje prihodnje dni.
“Po enem tednu v bolnišnici sem šel k otrokom. V tem stanovanju smo ostali še nekaj dni. Spali so le na hodniku, saj so zelo močno bombardirali mesto, se je glasno slišalo. Doma nisva imela vode. Šla sva ven po vodo in hrano. V trgovinah ni ostalo nič, razen šamponov in gospodinjskih kemikalij. Nekako nam je uspelo najti nekaj hrane v neki podzemni trgovini,” se spominja Julija.
Kljub grozotam, ki so jih julia in njeni trije majhni otroci morali prežeti, je na svojem blogu ostala čim bolj pozitivna. “Danes nam je uspelo kupiti samo žemljice iz hrane… Ni bilo vode. No, nič, stisniva se,” “Končno mi je umila glavo! Škoda, da brez maske. V Julijinih publikacijah je bilo rečeno, da se življenje nadaljuje tudi pod najhujšimi pogoji.
Julija in njeni otroci so morali po nekaj časa spet spremeniti prebivališče – že četrtič. Vojska, zaposleni pri Yulinu, je družino odpeljala v stanovanje v središču mesta – v tem trenutku je bila to najvarnejša možnost. “Moji otroci so se zelo bali in spali le na hodniku. Zelo veliko je bilo slišati letala, ki so letela in med vsako eksplozijo so otroci znova molili,” se spominja Julija Matvienko.
Nato so se razmere v Černohivu začele močno slabšati – svetloba, plin in voda so izginili. Pridobivanje hrane je postalo izjemno težko. Lokalni prebivalci so prinesli kruh – da bi ga dobili, je bilo treba stati v vrsti. “Kruh je bil prodan za 25 UAH in dal en kos v roki, in to je še vedno normalna cena,” Yulia spominja na resničnost življenja med vojno.
Da bi dobili celo pitno vodo v Černohivu, je bilo treba stati v vrsti. Za hrano, če je bilo mogoče, da bi jo prinesli, so bile tudi čakalne
Minilo je še nekaj dni. Razmere z obstreljevanjem stanovanjskih stavb v Černohivu so postajale grozne. S humanitarno pomočjo, elektriko in vodo tudi. Julia in njeni otroci so se odločili zapustiti mesto, dokler je bilo to še mogoče.
“Moj mož je prišel in nas odpeljal v Kyiv, kjer smo prenočili v penzionu. Naslednje jutro sva šla v Lviv. In na ta dan, ravno v vrsti za kruh v Černohivu, kjer sem nekoč stala, so ustrelili 10 ljudi, kasneje pa so jih obstreljevali v bolnišnico, kjer sem ležel. Nato so razstrelili most, ki mu je bila zagotovljena humanitarna pomoč…”, – pravi Julija.
Julija Matvienko je uspela priti v razmeroma varno regijo Ukrajine, v nekaj dneh pa sta s tremi hčerkami odšla na Portugalsko. Julijan mož ostaja v Černohivu, ki ga ruska vojska vsak dan obstreljuje.
Danes poskušajo Chernihiv spremeniti v drugega Mariupola – Rusi, ki niso uspeli zavleči mesta, ga bombardirajo in raketirajo, ne dovolijo uvoza humanitarne pomoči. Po uradnih podatkih je bilo od 29. marca v Černohivu ubitih 350 civilistov, še 400 pa ranjenih. Večina prebivalcev Černihiva, tako kot Julija in njeni majhni otroci, so zapustili mesto, vendar upajo, da se vrnejo tja.
“Seveda hočem domov… no, naše hiše ni več, ampak skupaj z mojim možem bomo iskali nov dom, obnovili Ukrajino,” povzame Julija Matvienko.
