Putinova odločitev, da dele Ukrajine, ki jih je zasedel, prizna kot “države”, da bi začel bombardirati ukrajinska mesta, poslal vojsko, da zaseže državo, ogroža jedrsko varnost celotnega sveta iz černobilskega območja – vse to je seveda šokantno. Preprosto zato, ker ljudje na splošno ocenjujejo stvari in pojave na pogojni “lestvici normalnosti”. In tega, kar Počne Putin, ne moremo reči normalno. Nekaj je za žalovati.
Vsak dan so obstajale informacije o novih napadih, ofenzivah, koncentraciji vojakov itd. Zdelo se je, da je to nekakšen neskončni tok, ki bo prej ali slej porušil Ukrajino in vse, kar nam je bilo prisrčno. Vsaj tako so si predstavljali učinek v ruskem štabu, kar je še enkrat potrdilo, da so Ukrajince razumeli kot “slovansko bratovščino”. Izkazalo se je, da je za Ukrajince, 8 let naveličanih “čudne vojne” v Donbasu, to imelo nasprotni učinek. Narod se je utrdil, vojska pa je samo čakala, da bo poveljstvo končno zares odgovorilo.
Spomnimo, da so pred kratkim Ukrajinci lahko samo uganili, od kod bodo prišli Rusi. Bo raketni napad? Bo iztovarja iz mora? Zdaj se slika ni samo razčistila, zdaj lahko slepi ali namerno nori rečejo, da “ni vse tako preprosto”.
Pred nekaj tedni se je govorilo o “porinitvi” zavojevalca in njihovih sostorilca nazaj v Ukrajino. Pod ruskimi pogoji in s pomočjo »stare Evrope«, s široko avtonomijo, »milico ljudi« in sposobnostjo blokiranja normalnega razvoja celotne države. Toda »Minsk-2« varno pokopal sam Putin, zahodna in ukrajinska oblast pa ne glasujeta o »pomanjkanju alternativ minskim sporazumom«.
Od danes lahko govorimo o končni marginalizaciji pro-ruskih političnih sil. Med pogojnim “oranžnim” in pogojnim “belim in modrim” ni dvoma o nobeni konkurenci, in če se nadaljuje težnja po blokadi informacijskih virov sodelavcev, potem se ne bo več vrnilo.
Putin je v svojem govoru, ki je bil pred napadom, ne le zanikal pravico Ukrajine do obstoja, omenil je tudi preostanek civiliziranega sveta. O nečem je treba razmišljati z Združenimi državami z Veliko Britanijo, Turčijo in Poljsko. In še posebej – Litva, Latvija, Estonija ali Azerbajdžan, ki so po svoji obsedeni logiki tudi po nesreči odpadla od ZSSR.
Videoposnetek srečanja kremeljskih starešin, na katerem je bilo rešeno vprašanje “priznavanja DPR in LPR”, je svetu pokazal, da niti najmanj ne, kaj so hoteli njeni avtorji. Videli smo pest naključnih, daleč od najpametnejših ljudi, ki jih je diktator, ločen od realnosti, zavezal s krožno varnostjo, hkrati poniževal in dokazal svojo premoč. Mimogrede, metoda dokumentiranje sostorilca tudi pred storitvi kaznivega dejanja je zanimiv know-how. Upajmo, da ponižani “boyars” tega ne bodo pozabili in bodo kmalu končali norega “kralja”.
Izkazalo se je, da na zasedenih območjih ni vse tako preprosto. Konec koncev je bilo za invazijo treba držati predstavo z evakuacijo dela prebivalstva v sosednje ruske regije. In na ulicah, da bi ujeli mladeniče, ostensibly služiti v “milici”. Torej dohiteti strah najbolj “osvobojenih”.
In medtem ko je večina prebivalstva ta dejanja dojemala kot primer neverjetne hitrosti Rusov, je njihova “takojšnja reakcija” (kot na primer v Kazahstanu), pozorni gledalci opozorili na časovna neskladja pri vseh teh “oddajah”. Vsa informacijska podpora: pritožbe terorističnih voditeljev, srečanja kremeljskih starešin in celo “obstreljevanje s strani oboroženih sil Ukrajine” se je izkazalo za primitivni billet. In ne najboljše kakovosti.
Zelo je mogoče, da napad na Ukrajino ni bil toliko dobro načrtovana operacija (čeprav ob ogledu obrazov njihovih »vladnih uradnikov« ni treba čakati na nekaj razumnega), ampak Putinov »padec«. Želja po dobrem rudniku v slabi igri. Konec koncev Donbasa ni bilo mogoče po lastnih pogojih zariniti nazaj v Ukrajino. Tudi “priznanje” njihovih plačancev kot “republike DPR in LPR” ni imelo pričakovanega učinka. Umik nazaj ni bil dovoljen z ambicijami in strahom pred izgubo avtoritete alfa diktatorja. Zato smo se odločili, da uporabimo metodo “prisanja miru”, preizkušeno v Gruziji. Poleg tega so upali na paniko Ukrajincev in predajo oboroženih sil, ko pa je načrt spodletel, je Putin spremenil svojega načelnika generalštaba.
Najverjetneje je sprva govorilo o tem, da sta “DPR” in “LPR” nova proxy četa Ruske federacije. Tako, da so sankcije minimalne, pa tudi tako, da se ohrani pritisk na Ukrajino in svet. Torej, da je bila priložnost, da še povečamo deleže. In glavno je, da Rusija putinovih dejanj ne dojema kot slabost. Nekakšna kompromisna možnost. Ko pa ta pritisk ni vplival niti na predsednika Volodymyrja Zelenskyja niti na vodstvo ZDA in Velike Britanije, se je Putin odločil, da bo odšel na vse.
Kot da je pohitvil svojo nehajoča umiranje. Namesto deljenih manjših sankcij najava drugih omejitev, orožja za ukrajinske oborožene sile in občasne zavrnitveIzza “pogajanj” z neustreznostmi, ki iščejo pozornost, zdaj bo dobil vse naenkrat. Putin zdaj nima druge izbire kot iz svojega kota (v katerega se je sam vozil), da se bo boril naprej, od zunaj in od znotraj. V Ukrajini je še peta kolona, so uporabni idioti, obstaja kriminalni svet, obstaja “posel”, ki se negne na nafti in rubljih. Ti ljudje dajo oznake, popravijo ogenj sovražnikov, pomagajo invazijo. Seveda bodo sprejeti ustrezni sklepi o tej kategoriji ukrajinskih državljanov, tako da ne bo več mogoče odganjati, kot po Maidanih.
Ukrajinske oblasti so medtem zastavnikom jasno pokazale, da razumejo, da Ukrajina potrebuje orožje, vključno z proti raketnim orožjem, da nevtralizira tveganja od zunaj, ter denar in jamstva za stabilnost znotraj. Drugače se bo ta nočna mora od glave bolnega diktatorja še razširila. Navsezadnje so si Litva, Latvija in Estonija nekoč drznele zapustiti ZSSR “zaradi napake, ki so jo predvidili boljševiki”.
Edina prava cena za norost Vladimirja Putina so življenja dobrih ljudi, ukrajinskih vojakov in civilistov. Ostalo je pridobljena zadeva. Zato je prva in najpomembnejša stvar, ki bi jo zdaj morali storiti zahodni partnerji, zaščita ukrajinskih mest in vojaških enot pred diktatorjevimi zračnimi napadi, “zapiranje neba”. Še posebej, če se bojijo jedrske vojne. Brez zaščite ukrajinskega neba, se zdi, da mu ponujajo, da uporabi to možnost. Ena beseda, nadaljujte z dolgotrajno politiko – pozorno videli grožnjo, dokler ne bo prepozno. In česa je Putin sposoben, stisnjena v kot in zadaj s strani svojih podobnih, je že znano.
Prav tako bi rada razumela, ali lahko njegovi sluge ob resnični grožnji z vihalniki rešijo vsaj sebe. In odpeljite truplo norega diktatorja iz Kremlja kot znak mirovnih pogajanj, preden bo dal ukaz za uporabo jedrskega orožja.
