Dolgo časa, od osmega leta starosti, imena nemških poveljnikov niso postala svetovno znana. To stanje je nevedno popravil podamiral Kaev-Achim Schönbach, vrhovni poveljnik (zdaj nekdanji) nemške mornarice. Njegovo ime je bilo še posebej glasno v Ukrajini, vendar so ga spremljale nič manj samoglasni prekletstvo.
Kateri “slavni” nemški viceadmiral? 21. januarja je, ko je na konferenci na indijskem Manoharjevem inštitutu za obrambne študije in analize komentiral rusko-ukrajinski konflikt, strahove Zahoda glede ruske invazije na Ukrajino poimenoval “neumnosti”. V razvoju svojega mnenja je Schoenbach pojasnil: “Pravzaprav je (Putin – ed.) želi biti spoštovan. In, moj bog, pokazati spoštovanje je tako malo, da v resnici ne stane ničesar. Precej lahko je pokazati spoštovanje, ki ga zahteva in si verjetno zasluži.”
Že ta spoznanja o »zaslugah« agresivnega ruskega diktatorja bi bila dovolj za mednarodni škandal. Toda viceadmiral se ni ustavil in pozval, naj se sovleče z dejstvom, da bo Krim za vedno ostal Rus. “Krimski polotok ni, nikoli se ne bo vrnil… to je dejstvo,” je dejal Schoenbach.
Video posnetek teh izjav o viceadmiralu je zadel internet, v nekaj urah pa je Schönbach postal “YouTube zvezda”.
Čast in pohvale Bundeswehr in nemški vladi na splošno, so reagirali s hitrostjo strele: so se oddaljali od izjav viceadmiral in ga takoj odpustili. To je do neke mere ublažilo spor, vendar ga ni popolnoma odstranilo.
V pokornem Tweets Sam viceadmiral je izrazil obžalovanje nad izjavami. Zagotovil je, da njegove izjave, dane na konferenci v Indiji, odražajo le njegovo osebno mnenje v tem času in ne stališče Ministrstva za obrambo Zvezne republike Nemčije. “Brezskrbno, napačno ocenil situacijo, tega ne bi smel storiti. Tu ni kaj razlagati, to je bila očitna napaka,” je dejal Schoenbach.
Lahko bi verjeli v iskrenost tega kesanja, pa tudi v dejstvo, da je to mnenje nenavadno le njemu, in ne široki paleti nemških vojaških mož, politikov, javnih osebnosti itd., če ne za berlinskega generala, kar večkrat potrjujejo ukrepi o ruskem vprašanju. Preprečiti Ukrajini, da bi na vrhu v Bukarešti leta 2008 pridobila NATO MAP, do svežega blokiranja orožja zahodnih zastav.
Torej se pojavi logično vprašanje: ali bi bil odziv nemških oblasti tako odločilen, če Schoenbachove izjave ne bi videle celega sveta? Ali niso postali “brezskrbno” pljuskanje iz pogovorov, ki se izvajajo ob bok moči? Ali schönbach ni zaradi izgube položaja poveljnika mornarice pridobil začetni kapital za nadaljnjo politično kariero?
Tisti, ki sledijo nemški politiki in javnemu mnenju, si niso mogli pomagati, da ne bi opazili, da do nedavnega Nemci ruske grožnje niso jemali resno. Poleg tega so nekaj časa (in sicer med predsedovanjem Donaldu Trumpu) menili, da Washington skriva veliko večjo nevarnost kot Moskva. Konec koncev je Rusija nafta in plin, torej toplota v domovih in gorivo na bencinskih črpalkah. Zakaj bi se torej prepiri, bolje sodelovali, zgradili Nord Streams skupaj.
Daleč leva in desno-leva nemška stranka sta bili še posebej pro-ruski. Na primer, protiimigrantska “Alternativa za Nemčijo” je skupaj z Levico pela o tem, da je potrebno prijateljstvo z Rusijo, o odpravi sankcij, ki si jo Ukrajina dolguje itd.
Pro-ruske ideje niso bile tujci določenemu delu nemške strokovne in znanstvene skupnosti. V zvezi s tem vam želim povedati o enem naših nekdanjih sodelavk Romanu Dubasevichu. Domorodec iz Lviva in se je že dolgo preselil v Nemčijo, zdaj dela kot profesor na Univerzi v Greifswaldu. Po večletnem sodelovanju se je morala naša publikacija poleti 2014 od njega za vedno posloviti. To se je zgodilo po članku, ki ga je Dubasevich poslal o dogodkih v Donbasu, v katerem dejansko relativizira zločine ruskih agresorjev in tudi poziva Ukrajince, naj se ne uprejo. Vse te te so seveda zavite v ovitek maksim, evfemizmov, sklicevanja na izjave teoretikov postmodernizma in strukturizma. Iz tega pa njihovo bistvo ni postalo manj kapitulantno.
Tudi po Ilovaisku, MH-17, DAB, Debaltseva, Roman Dubasevich ni spremenil svojega položaja. Tega se danes, kar dokazuje njegova sveža objava na Facebooku, pridrži. Če želite citirati odlomek iz tega:
“Ali torej uravnoteženje na robu brezna, skoraj določena možnost katastrofe, tehta več kot koncesije, ki jih Rusija pričakuje? In zakaj se Zahod, ki je rad obtožen previdnosti in “izdaje”, očitno odreče ukvarjanju s to nevarnostjo veliko bolje od države, ki bo prva zadeta? Geopolitična nevtralnost Ukrajine, poseben status Donbasa in celo psevdo-volitve izgledajo izjemno boleče, nemogočekorakih. Še posebej glede na ozadje že tako grozne cene, plačane za vojno v Donbasu in navijanje za civilizirano prihodnost Ukrajine. Obenem: ali niso to najbolj daljnoodločna reakcija glede na strašno ceno, ki jo je Ukrajina že plačala? Najboljša lekcija iz tragičnih dogodkov doslej? Ali ni sposobnost sprejemanja zapletenega kompromisa manifestacija prave politične zrelosti in evropske subjektivnosti? In ali ne bi dal vsaj nekaj možnosti, da se izogne ponavljajočemu množičnemu prelivanju krvi, gospodarskem in socialnemu kolapsu? Za tako hlevo zmanjšanje napetosti in vrnitev v nepopolno normalno državo, v mirne zadeve? Zakaj naj skromna možnost dolge, mirne politične igre tehta manj kot zagotovljena katastrofa?”
Dal sem tako dolg citat, da so naši bralci razumeli, kako razmišlja določeno znanstveno okolje na Zahodu, kakšne misli se potem mečejo v družbo. Zato rastejo noge te politike pomikanja agresorja, poziv k “spoštovanju Putina”, da bi se povečale vse koncesije, ki jih Rusija zahteva. In to je, ko imajo Nemci super svetli primer iz svoje zgodovine, na katerega se iz nekega razloga pritožijo le takrat, ko je treba upravičiti sodelovanje z Rusijo. In samo do let okupacije tretjega rajha ZSSR. Ali v mislih nemških politikov res ni vzporedne z časi pred drugo svetovno vojno in v prvih letih vojne.
Leta 1938 so se zahodne sile v Münchnu potolažile z upanjem, da bo Hitler zadovoljen z Anschlussom iz Avstrije in s priklopom dela Češkoslovaške, pravijo, naj poteši svoj apetit. Leta 1939 Francija in Velika Britanija tretjemu rajhu niso preprečile, da bi zasedel Poljsko, no, saj je to hitlerju vsekakor dovolj za srečo. ZDA se dolgo niso želele vmešavati v vojno v Evropi, dokler niso ugotovile, da vse ne bo omejeno na eno celino.
Enkrat je Anatole Lieven, britanski politični znanstvenik, pisatelj, profesor na Univerzi v Cambridgeu, med eno okroglo mizo dal takšno razlago, zakaj mnogi na Zahodu reagirajo precej počasno na rusko agresijo v Ukrajini. “Leta 2014 se nismo borili za Ukrajino (kot enkrat in za Gruzijo), vendar Rusija ni povsem zaplinjala juga in vzhoda Ukrajine, čeprav bi to zlahka storila. Pod hrupom se je razvil zelo priroten prehud sporazum: ne ščitimo tistih, ki jih napada Rusija, Rusija pa ne napada tistih, ki jih bomo branili,” je pojasnil profesor.
Tako ciničen je, ampak iskreno. Pravijo, da Rusija tam napada različne Ukrajine, Gruzijo, Belorusijo, Moldavijo. Škoda zanje je malo, lahko sočustvujemo, vendar jih ne bomo prav veliko branili, saj nam tako ali tako nič ne grozi, Rusija ne bo nikoli prečkala določene “rdeče črte”. Je res tako? In kaj so potem množični kibernetski napadi na vladne portale v Nemčiji, Združenih državah, Veliki Britaniji, politični poboji v Salisburyju, Londonu in Berlinu, eksplozija skladišč streliva na Češkem, ugrabitev vojaškega osebja z mejnega estonskega ozemlja itd. Ja, še ni prišlo do odpiranja agresije na članico Nata, vendar se vse dogaja prvič. Poleg tega ima Kremlin že obsežne izkušnje z izvajanjem “hibridne invazije”, na primer v baltskih državah, ki so članice Nata, pa je dovolj ljudi, ki so naklonjeni Rusiji in lahko odlično služijo kot “topovska krma”.
Kljub vsemu, kar je bilo povedano, pozivam naše bralce, naj Nemčije na noben način ne obravnavajo za našega sovražnika. Niti odprta niti latentna. Spomnimo se le, kako je Berlin podprl Euromaidan, kako je takratni nemški zunanji minister Gido Westerweller ne le obiskal prebivalcev Maidana, ampak je od tam organiziral neposredno aktivacijo na prvem nemškem kanalu, med katerim je pozval ves zahodni svet, naj pomaga Ukrajincem, ki iščejo svobodo in demokracijo. Nemčija je pripravljeno sprejela ranjene maidanske aktiviste in borce ATO za zdravljenje, zagotovila milijone nepovratnih sredstev za podporo reformnem procesu v Ukrajini. Angela Merkel je odločno zagovarjala sankcije proti Rusiji zaradi priključitev Krima in agresije v Donbasu. Moskva še vedno ne more odpustiti bivši kanclerja, ker ruskemu načrtu ni dovolila izvajanja sporazumov iz Minska, ki so določali izvajanje najprej političnega dela, šele nato pa varnostnega dela.
Zato je ukrep proti Merklovi, kot je Danke, Frau Ribbentrop! Tudi zdaj ni treba urediti nečesa podobnega, ne glede na to, koliko smo ogorčeni nad položajem Berlina, ki je že pod kanclerstvom Olafa Scholza. Čeprav je še vedno potrebno kritizirati nemške voditelje, vendar konstruktivno in brez žalitev. Da bi jim dokazali, da politika umiloževanja vodi v mrtvi užitek. Da Moskva razume le jezik sile, koncesije pa dojema kot slabost nasprotnika in kot spodbudo za nadaljnji pritisk. Da je “pokazati spoštovanje” Putinu pravzaprav drago, neverjetno drago, še posebej, ker si tega ne zasluži.
Pred kratkim so se v sporu s Facebookom moji prijatelji srečali z zanimivo metaforo: Nemčijo v opisani situaciji je treba dojemati kot dobrega policaja, zlobni policaj pa SO ZDA ali Velikiin Britanijo. Slednji dajo težke izjave proti Moskvi, dobavljajo ukrajinsko orožje, Nemčija pa Rusiji kaže določeno dobro volje. Toda tako zlobni kot dobri policaji poskušajo doseči skupni cilj – zločinca, ki je v tem primeru Rusija.
