Kako pojasniti najvišjo stopnjo stopnjevanja napetosti proti Ukrajini s strani Rusije? In dolgotrajna narava ruskih izsiljeval in ruske skrajne, neustrezne zahteve po zahodnem svetu? Težko je verjeti, toda glavni razlogi so v položaju in netransigenci predsednika Volodymyrja Zelenskyyja in nedavnem preoblikovanju sil v svetovni politiki. Takoj bom rezerviral, da ne govorimo o osebni karizmi ali posebnih veščinah Zelenskyja. Stvar je njegova nepristranskost v starem sistemu in, žal za banalnost, osebno poštenost. Bralcem bi želel, da po taki izjavi ne izgubijo zanimanja za članek in ga vzamejo za še eno panegyrico, naslovljeno na Zelensky. Zaželeno je tudi, da kritična analiza obdobja porošenkovega predsedovanja ni dojemana kot posamični napadi nanj.
In zdaj k bistvu. Ves čas pred izvolitvijo nesusmernega Zelenskega je Rusija imela »poseben« vpliv na skoraj vsakega vplivnega politika v Ukrajini. Bili so časi, ko so bili predsedniki skoraj lutke z rokami s kremeljskimi lutkami. Janukovič je bil na primer še posebej ranljiv ne le zaradi svoje kriminalne preteklosti, temveč tudi zaradi vpliva upravičencev iz stranke regij in dejstev obsežne korupcije. Kompromisni dokazi v rokah Kremlja so bili vedno zanesljivo sredstvo za nadzor ukrajinskih politikov in politike.
S pospeševanje izvolitve zločinca Janukoviča na mesto predsednika Ukrajine je Putin tako ponižal Ukrajino in ji vzel vse upe za evroatlantsko povezovanje. Hkrati je pokazal osebno gnus, ki je lahko v hebistu za zločinca. Ko pa je celo Viktor Janukovič, ko se je prilegal, začel prikazovanjem znakov neodvisnosti, s poskusom podpisa pridružitvenega sporazuma, se je Kremelj preselil k radikalnejšim dejanjem.
Prav v času predsednika Janukoviča so Rusi “prevzeli nadzor” nad najpomembnejšimi obrambnimi in varnostnimi institucijami. S svojimi ljudmi so preplavili pomembne vladne agencije in med znanimi politiki izvedli “poimeno”. Dovolj je spomniti na določenega Dmitrija Salamatina, ruskega častnika, ki se je v ukrajinski ustanovi vdrl skozi Stranko regij. Zdaj si je težko predstavljati, toda temu ruskemu državljanu ni uspelo le, da bi bil izvoljen v Ukrajinsko Verkhovno Rada, na čelo državne skrbi “Ukroboronprom” in celo postal minister za obrambo Ukrajine. V skladu s tem je postal član Sveta za nacionalno varnost in obrambo. Glavna naloga tega “krta” je bila zanemarjanje obrambnih zmogljivosti države in propad ustreznih institucij.
V tem času je v Ukrajini napreduje eden glavnih ruskih scenarijev – propad oboroženih sil Ukrajine, tako da se država ne bo lahko branila v primeru zunanje agresije in ogromnega povečanja sredstev za ministrstvo za notranje zadeve – za zatiranje morebitnih notranjih uporov in uporov. Pri izvajanju takšnega scenarija sodelujejo skoraj vsi namestniki Verkhovne Rada, ne glede na politično usmerjenost, ki so glasovali za takšen državni proračun. V isti zvezi je treba razmisliti o prejšnjih izdajah ukrajinskih visokih uradnikov ukrajinskih državnih interesov. Govorimo o pogodbi o zveznem plinu, ki jo je Julija Tymošenko podpisala z Vladimirjem Putinom v začetku leta 2009, in o nesojemnih sporazumih iz Kharkiva iz leta 20010. V obeh primerih gre za korupcijo na najvišji državni ravni (plin) in uporabo možnosti Rusije za notranje obračune v Ukrajini.
Prav skupne korupcijske sheme in dvomljive politične vezi so skoraj vse vrhunske ukrajinske politike “ukrotile”. Če temu dodamo oligarhični dejavnik s svojimi varovanci in apetiti, potem Ukrajina skoraj ni imela možnosti za neodvisno spodobno prihodnost. Oligarhi in menedžerji Putinovega denarja v Ukrajini so premešali navpično palubo političnih kart. Med večkrat prenapihnjenimi ukrajinskimi politiki, ki so povezani s specifičnimi klani, pa tudi skorumpirani uradniki, ki so jim služili, so se včasih vojn in sporov. In to je za Ukrajince pokazalo omedlelo upanje, da se bodo te elite samouničevale. Dejanski konflikt, ki je stal zaradi pretiranega bogatenja Janukovičeve družine, je povzročil resno soočenje med močnimi iz ukrajinskega sveta.
Konvencionalno se ta okolja lahko delijo na tista, ki so si ukrajino bolj avtonomno iskala iz Moskve, in na tista, ki so videla le formalnost v ukrajinski državni neodvisnosti. Da ne bi dolgo obujali teh vidikov, moram reči, da je Petro Porošenko pripadal takšnim patriotom. Bistveno se je razlikol od Rinata Akhmetova in Dmitrija Firtaša. Porošenkove neverjetne ambicije in želja po preselitvi v pravo ligo oligarhov so mu služile kot prava motivacija v boju za oblast. Porošenko je uspešno izkoristil dejstvo, da je ob ozadju odkrito pro ruskih politikov in državnih visokih uradnikov izgledal najbolj privlačno. In potem, ko mu je uspelo uskladiti svoje daljsežne načrte z Dmitryjem Firtashom, Putinovim človekom, je vprašanjeOdločeno je bilo, da bo Porošenkova nagajajoča politična prihodnost.
Nimamo razloga verjeti, da so Rusi pritiskali na Porošenka z uporabo neverjetnega kompromisa. Pravkar so videli svojega človeka v njem. Izkoristili so njegov pohlep in nediskriminatornost pri metodah. Izračunali smo algoritem njegovih dejanj in ugotovili, da se ne bo boril proti sistemu, ampak ga preprosto vodil. Od tega trenutka naprej je Porošenko postal najdonosnejši politik in predsednik Rusije v Ukrajini. Od takrat so Rusi vedeli, na katere vzvode je treba pritisniti, da se predsednik Porošenko strinja z njihovimi zahtevami. Prav takrat, ko je Porošenko postal predsednik, je Rusija sprožila izsiljevanje Ukrajine brez primere z grožnjami neposrednega posredovanja.
Rusija je pritiskala in izsiljevala ne le Ukrajino, temveč tudi Združene države in EU. Ob taki aroganci so se zahodni politiki, namesto da bi dali vreden odboj in na svoje mesto postavili agresorja, zatekali k politiki umiloževanja agresorja. Obenem sta Angelo Merkel in Francois Oland prisila, naj Ukrajino prepričata, naj pristane na Putinovo različico. Kot sledi iz Olandovih spominov, porošenko prav tako ni posebej poskušal zaščititi interesov Ukrajine. In čudežno pristal na podpis minska sporazuma. Hkrati pa je vsakič, ko je ukrajinsko družbo dezinformal, da pogoji niso veljavni, da nimajo posebnih obveznosti.
Kot se je kasneje izkazalo, so bili podpisani pogoji enaki predaji na ukrajinski strani. Porošenko je upal, da bo preprosto odlašal in ne bo izpolnil pogojev sporazumov. Neumnost tega stališča je bila, da bi v kratkem času Rusiji uspelo prepričati svet, da je Ukrajina kriva za vse. Da ona ne izpolni svojih obveznosti.
Obenem je Rusija Porošenku zdrsnila v partnerje starega znanca Viktorja Medvedčuka. Porošenko je skupaj z Medvedčukom in mediacijo Medvedčuka začel z Kremljem nežno komunicirati. Rusi so ponovno vplivali na ukrajinsko politiko, informacijski prostor in zajeli strateške industrije. Kot na primer dobava utekočinjenega plina in dizelskega goriva. Na Zahodu je bilo “utrujenost” iz Ukrajine, saj je bilo očitno, da Porošenko sabotira reforme in sklepa skupne posle z Medvedčukom. Da Ukrajina skrivaj kupuje premog od teroristov iz t. i. LPR-DPR. Da ima Porošenko neposredno komunikacijo s Putinom.
Na čuden način ali po nalogu oligarhov, nezadovoljnih s Porošenkom, je igralec Volodymyr Zelensky vstopil na politično oder iz gledališče. Če sem iskren, sta Porošenkovo moštvo in Rusija takšno grožnjo “spregledala”. Izvolitev nesocimskega Zelenskega za predsednika je prekinila vse prej obstoječe mehanizme vpliva na Ukrajino. Edino upanje Rusov in Porošenka je bilo, da bo Zelensky v odsotnosti izkušenj in relevantnih lastnosti v prvih mesecih preplavil vse. Poleg tega si je Porošenko veliko prizadeval, da bi Zelensky začel katastrofo. In to kljub dejstvu, da sta anarhija in anarhija v tem času ogrožala samo obstoj Ukrajine. V tem času se je zelensky moral boriti na dveh frontah: proti Putinovski Rusiji in za nadzor nad razmerami v državi.
Potem ko je Zelenskyju uspelo uvesti novo mednarodno koalicijo v podporo Ukrajini, za oblikovanje dobre vladne ekipe, so bile Porošenkove možnosti za vrnitev na predsedovanje čim manjše. Zelensky samozavestno sledi proukrajinski politiki in na njem ni osebnih sebiènih sledi. Prav tako ni Merklove, ki bi ji Porošenko odpisal vse svoje pogodbe s Putinom. Angela je ponudila in vztrajala. Ni Porošenka, ki ni bil neposredni agent Rusije. Postal pa je najbolj hvaležen predsednik pri razvoju ruskih posebnih služb.
Nevtraliziran je tudi odkriti ruski agent Viktor Medvedchuk. Njegov protiukrajinski medijski imperij je skoraj odpravljen. Nekaj časa je Rusija za to poskušala groziti, vendar ni mogla storiti ničesar. Tako se je začela likvidacija ruske mreže, katere dejavnosti so bile usmerjene v razkroj ukrajinske države. Glavni ruski propagandisti, agenti vpliva in celo direktor tuje obveščevalne službe Ruske federacije Sergej Naryshkin so branili Porošenka. Rekel je: “Porošenkova osebnost je vsem dobro znana. Ta umazana notranja kampanja znotraj Ukrajine seveda ne dviga ugleda sedanjega kijevskega režima. Ne bi želel dati nobenih nadaljnjih komentarjev.” In to ni kompromis patriota Porošenka. In da bi še naprej pretresli Ukrajino s skupnimi prizadevanji. Ker bosta preiskava in sodišče svetu razkrila veliko sramotnih skrivnosti.
Dejstvo, da Rusija nikoli ni našla “skupnega jezika” z Zelenskyjem, kot je to storila s Porošenkom, jo je spodbudilo k ekstremnim ukrepom in drugič začela izsiljevati ves svet in grozila z vdiranje v Ukrajino. Le da je tokrat Putin resno napačno izračunal. Takšnega konsolidiranega odziva zahodnega sveta ni pričakoval. In predsednik Ukrajine nima več svojega zasebnega interesa, razen zatalent za interese države. To dodaja optimizem pri okrevanju ne le ukrajinske, ampak tudi mednarodne politike. To bitko morava odnehati skupaj.
