V Lvivu, v dveh stavbah Narodnega muzeja hkrati, bo razstava slik Mykole Glushchenko trajala še nekaj dni. Brez sim je vredno iti in videti njegovo delo. Poleg tega je Mykola Glushchenko zanimiva ne le v smislu umetnosti, ampak tudi v vojaški vohunjenju.
Umetnikovo življenje je kot vohunski roman. To je bilo znano že prej, a ob 120-letnici umetnikovega rojstva, ki so ga praznovali septembra, je tuja obveščevalna služba Ukrajine razklasificirana in javno dokumentih, ki osvetlijo malo znane in še vedno nasprotujoče strani umetnikovega življenja.
Od Denikin do Dovzhenko
Mykola Glushchenko se je rodila 17. septembra 1901 v Novomoskovsku (danes dnipropetrovska regija). Leta 1918 je diplomiral na Komercialni šoli v Yuzivki (danes Donjeck). Po oktobrskem udaru je služil v prostovoljni vojski generala Antona Denikina. Bil je pripravnik na Poljskem, od tam pa je pobegnil v Nemčijo. Študiral je na šoli Hans Baluszek Studio School v Berlinu (1920). Med 1920 in 1924 je študiral na Visoki šoli za likovne umetnosti v Berlinu v Charlottenburgu. Pri tem mu je pomagal Hetman Pavlo Skoropadsky, profesor Roman Smal-Stotsky, pisatelj in politik Volodymyr Vynnychenko.
Samoportret, 1923
Iz Berlina se je Gluščenko preselil v Pariz (1925–1936), kjer je na koncu pridobil slavo kot prvi umetnik.
Kako je Nikolaj Gluščenko prišel v Francijo, je znano iz številnih virov, tudi sam umetnik. Toda v obveščevalnih arhivih so dokumenti, ki podrobno iznašajo te dogodke. Tako je Mykola Glushchenko v dokumentu z naslovom “Avtobiografija vira”, izdelanem na pisalnem stroju, napostavila: «… Leta 1918 se je kot vojak pridružil Beli vojski v Beloozerki polk. V začetku leta 1919 je bil povišan v častnika brez provizije. Z enotami generala Bredova se je umaknil v Odeso, nato – skozi Tiraspol – Krakov – Lviv. Pripravnik v Schelkovu. Tam je preživel približno 3 mesece in pozno leta 1919 pobegnil v Berlin. Do leta 1924 je živel v Berlinu.”
Avtobiografija gluščenka
Drugi dokumenti kažejo, da v stavbi General Bredov Boril se je proti Rdeči armadi. Dvakrat je pobegnil iz taborišča Schelkovsky: med prvim poskusom ga je poljska policija pridržala v bližini poljsko-nemške meje.
V Berlinu se je Gluščenko uradno pritožil na konzularni oddelek veleposlaništva ZSSR z zahtevo, da mu podeli sovjetsko državljanstvo, saj se je želel vrniti v domovino. Sekretar konzularnega oddelka Oleksandr Dovzhenko se je v tem času sestal z njim, s kom sta nato še dolgo vzdrževali prijateljske odnose.
Gluščenko ni nikoli dobil državljanstva in se je leta 1925 preselil v Pariz. Tam je dobil potni list državljana ZSSR. Takrat se je našel na področju stališča sovjetske tuje obveščevalne službe.
Skavt umetnik
Arhivski dokumenti podrobno povejo o vpletenosti Mykole Glushchenko v delo za sovjetsko tujo obveščevalno službo. Januarja 1931 je umetnik napisal pismo Vseukrajinsko društvo za kulturne odnose (VTKZ) s predlogom, da se organizira umetniška razstava slik ukrajinskih izseljencev, ki živijo v Parizu v Kartuvu in Kijevu.
V pismu je dejal, da je takih umetnikov približno 25, je dodal seznam. Gluščenko je opazil, da bi vsi radi razstavljali svoja dela v Sovjetski Ukrajini in so pripravljeni celo ustvarjati dela na temo delavcev in kmetov, posebej za to. Ponudil je: “Osebno si želim urediti razstavo v ukrajinski SSR. Imel sem razstave: Berlin (1924), Pariz (1926, 1927, 1929), Rim in Milano (1927), Ostend (1928), Stockholm (1930), Buquecherz (1930), Limoges (1931), Praga (1931, maj), ne štejemo velikega števila skupinskih nastopov v Parizu in tujini. Razumete mojo veliko željo sovjetskega slikarja, da naredi razstavo v svoji državi.”
V pismu je Gluščenko govoril o 25 umetnikih, ki želijo razstavljati v Ukrajini in dodal seznam
V pismu je Gluščenko govoril o 25 umetnikih, ki želijo razstavljati v Ukrajini in dodal seznam
To pismo je privedlo do dejstva, da se je na Gluščenku začel primer z imenom “Umetnik” in začel zbirati informacije. Kmalu so ugotovili, da v Kartuvu, nato prestolnici ukrajinske SSR, živi njegova mati, oče, brat in sestra, ki jim redno pošilja pisma in pakete. Od takrat so bila vsa pisma, preden so prišli do naslovnega, v rokah Čekistov.
Zunanje ministrstvo državne politične uprave ukrajinske SSR se je zelo zanimalo za Gluščenkove zmožnosti. Februarja 1931 so varnostniki Kharkiva poslali v Moskvo pismo, v katerem je bilo zlasti navedeno: “Treba je vedeti, da ima Gluščenko obsežne vezi med ukrajinsko emigracijo v Parizu, njegova številna potovanja po Evropi pa mu omogočajo, da ga pokliče na pogajanja v Berlinu ali na drugo priročno mesto”.
Po načrtu zaposlovanja so umetniku med osebno razstavo v Pragi ponudili obisk pooblaščenega predstavništvi ZSSR za pogajanja o organizaciji razstave pariških umetnikov v ukrajinski SSR. Pogovor o zaposlovanju naj bi izvajal uslužbenec sovjetskega bivanje na psevdo “Stepanu”.
Mykola Glushchenko
Toda v Pragi se ni nič zgodilo. Zato so se odločili za srečanje z umetnikom v Parizu. Po arhivskih dokumentih jo je izvajal isti »Stepan«. Prav tako je bilo odločeno, da zavleče prihod umetnika v Ukrajino, saj je v dokumentih veliko omemb, da bo bolj uporaben v tujini.
Ta odločitev je dejansko rešila Gluščenkovo življenje. Navsezadnje se je lahko vrnil v ZSSR in si delil usodo več tisoč potlačenih povratnikov in kolegov v umetnosti.
Namesto tega so bili leta 1933 odnosi z njim dokumentirani kot tuji agent sovjetske obveščevalne službe.
Stiki z Gluščenkom so bili zarotniki. V korespondenci je kot “Umetnik” in kot “Yarema”. To je bil njegov agent psevdonim. V ZSSR je umetnik delal kot uradnik (opravil je številne ukaze sovjetskega veleposlaništva v Parizu, zlasti je ustvaril vrsto portretov francoskih simpatizerjev Sovjetske zveze – Romain Roland, Henri Barbus, Marcel Kashen, Paul Signac in drugi). To je bilo vedno znano.
Obstajal pa je tudi skriti del njegove dejavnosti, ki je obsegala zbiranje in pošiljanje informacij o predstavnikih izseljevanja.
V tem času je po arhivskih dokumentih imel nalogo obnoviti stike z vodstvenim krogom ukrajinske izseljevanja, s kom se je osebno spoznal. Zlasti je bilo rečeno, kot je bilo verjeti, o nadzoru nad Vynnychenkom.
Ni informacij o pridobivanju znanstvenih in tehničnih informacij, zaradi katerih so sovjetske obveščevalne službe prejele risbe za 205 vrst vojaške opreme, zlasti na letalskih motorjev za lovce. Ta in druge informacije svojega časa, leta 1990, so objavljene na podlagi drugih deklasificiranih dokumentov sovjetskih posebnih služb.
Najprej govorimo o potovanju Mykole Glushchenko o nalogi inteligence v Berlin leta 1940, da bi organizirali razstavo umetnosti ukrajinske SSR, ki jo je obiskalo celotno vodstvo Tretjega rajha.
Državni arhiv varnostne službe Ukrajine je ohranil kopijo poročevalskega agenta »Yarema«, v katerem je vztrajal, da se nemška vlada aktivno pripravlja na vojno proti ZSSR. V poročilu je biloosya o nemško-ukrajinskih žepnih slovarjev za pehoto, pilotov, podrobnih topografskih zemljevidov celotnega ozemlja Ukrajine, vojaško-topografskih, gospodarskih in političnih pregledov njenih regij, natisnjenih tajno. To poročilo je prišlo v Stalin pet mesecev prej kot slavni radiogram Richarda Sorgea.
Obstajajo tudi informacije o tem, da je Gluščenko prejel album s Hitlerjevimi a watercolorji iz Ribbentropove roke. Po vrnitvi delegacije v Moskvo si je Stalin želel ogleti album. Oktobra 1941 so ga vrnili v Gluščenko. Nadaljnja usoda albuma ni znana.
Izbor dokumentov v Sektorskem državnem arhivu SVR Ukrajine se konča s serijo poročil o umetnikovih obiskih v Kijevu v 1935-1936. Po vrnitvi iz tujine ni bil takoj dovoljen v Ukrajino. Namesto tega so v Moskvi v stanovanju, kjer je živel z ženo in sinom, dodelili sobo z 9 kvadratnimi metri.
Maja 1936 je iz Moskve prišel memorandum
Maja 1936 je Moskva prejela memorandum o naslednji vsebini: “26. maja, “Umetnik” odide v Kijev. Eden od hotelov bo ostal 28. maja in čakal ob 12. uri Marianovich v bližini spomenika Vladimirju. V določenem času je na vladimirski hrib prišel Gluščenko, srečanje pa je potekalo. V tem sporočilu so chekists v skladu z dokumenti izvedeli veliko zanimivih informacij o umetniku samem, njegovi rezidenci v tujini, stikih, o katerih osrednji obveščevalni aparat v Moskvi ni menil, da je treba o tem obvestiti Kijeva. In po sestanku so ga odpeljali pod nadzor zunanje nadzorne ekipe in poročali o vseh njegovih gibanjih in sestankih.
Arhivski dokumenti so povedali veliko zanimivosti o umetniku. Hkrati pa še vedno ostajajo nepojasnjene številne strani. Gre predvsem za usodo umetnikovih del.
O slikah in denarju
Po različnih virih je Gluščenko v svojem življenju ustvaril več kot 10 tisoč del. Kljub temu usoda velikega števila del ni znana. Malo pred smrtjo je umetnik izbral okoli 250 slik, narejenih v 50. Kasneje pa so jih našli v njegovi delavnici, ministrstvo za kulturo ukrajinske SSR pa jih je preneslo v skladišče v muzeje, vendar brez pravice razstavljanja. Poleg tega je umetnikova vdova leta 1978 muzejem pridala več kot tisoč del.
Na določen način lahko dokumenti iz arhivskih obveščevalnih skladov osvetlijo usodo nekaterih del. Podrobno znanstvo s temi dokumenti priča o dejstvu, da je v 30. Izvajal je tudi naročila založnikov. Umetniku so vrnili le del dela. Da bi razjasnili usodo drugih, se je dopisovanje vlečelo več let.
Na primer, v enem pismu Gluščenku je uslužbenec Narodnega komislarijata za šolstvo (People’s Commissariat of Education) Nikolai Lebed napisal: “Vzel bom barbus, če ga ne bom mogel prodati, ga bom prenesel na nacionalno akademijo. umetnostne galerije”.
Pri iskanju slik in honorarjev so sodelovali tudi čekisti. Eden od dokumentov iz Moskve, naslovljen na vodja zunanjega oddelka UDB NKVD ukrajinske SSR z dne 21. oktobra 1934, je navedel: “1.500 dolguje “Umetniku” 1.500 Ob tej priložnosti ima 100.000 pisem “Umetnika”, ki prosi, da se sredstva, ki so mu dodeljena, izdajo njegovi mami… Prosimo vas, da to vprašanje rešite, saj je to potrebno za normalne odnose z virom.«..
“Morje zvečer”, 1977
Odgovor je dejal, da je bilo zelo težko ugotoviti to vprašanje, saj je vodstvo Uprumetnost Narodnega komisarijata za izobraževanje se je popolnoma spremenila “zaradi čiščenja nacionalističnih elementov in nihče od novih voditeljev tega urada ne ve, kako so se izvajali stiki z umetniki emigréja.” Aretirali so jih in obsodili na več let zapora in uslužbenca tega oddelka, Lebeda.
Nato je bilo še vedno mogoče najti sezname Gluščenkovih slik, ki so bile razstavljene na četrtih (1930-1931) in petih (1932-1933) vseukrajinsko umetniških razstavah. V zvezi s posameznimi slikami so dokumenti opazili, da na peto razstavo niso bili sprejeti kot nacionalistični in da se njihova imena še pojasnjujejo. Poročali so, da so slike shranjene v arhivu Narodnega komisariata za šolstvo in jih je mogoče vrniti svojemu lastniku. Obenem je bilo poučen, da ni bilo mogoče najti nobenih sporazumov z Gluščenkom, zato mu plačil ne bi bilo. Kaj se je zgodilo s temi slikami, ni znano. Arhivski dokumenti ne dajejo odgovora na to. Skrivnostna je zgodba o določeni van Goghovi sliki, o pošiljanju katere na eno od razstav je domnevno zahteval uslužbenec Narodnega komisarijata za šolstvo. “Kljub temu te spet spominjam na Van Gogha – zdaj ga moraš dobiti brez neuspeha”, – v enem od pisem Gluščenku z dne 4. junija 1933.
Gluščenko je prejel tudi naročilo založnikov za ponazoritev knjig. Po enem od teh ukazov je naredil ilustracije za izdajo knjige »Mrtve duše« v ukrajinskem jeziku, ki jo je prejela Mykola Gogol, in se veselil prejemanja avtorjevih izvodov. A tiskanje knjige je bilo preklicano zaradi dejstva, da je »prevod izkrivljan in se ne prilega«. Dokumenti pravijo, da “prevod je naredila dest iz SVU Efremov”.
Govorilo se je o Sergeju Efremovu, ukrajinskem literarnem kritiku, literarnem zgodovinarju, akademiku Ukrajinske akademije znanosti od leta 1919, zatisnjenem leta 1930 kot posledica procesa Zveze za osvoboditev Ukrajine (SVU), ki so ga izobčle sovjetske oblasti.
Od ilustracij Mykola Glushchenko do “Mrtvih duš”
Zato se je zaradi teh dokumentov iz arhivskih skladov obveščevalnih sredstev razkrila še ena skrivnost. V Kijevu je bila ob 200-letnici rojstva Mikole Gogol v eni od galerij organizirana razstava risb Mykole Glushchenko v »Mrtve duše« iz zbirke kijevskega zbiralca strokovne likovne kritikke Oleksandr Brey. Na razstavi je bilo skupaj predstavljenih 32 grafičnih del. Očitno so bili pripravljeni na tisk. Po zaslugi dokumentov je postalo znano, zakaj knjiga nikoli ni izšla.
Kljub dejstvu, da knjiga ni bila natisnjena, je bil denar za ilustracije pripisan umetniku. V enem od pisem so jim ponudili plačilo, ko se je vrnil v Ukrajino, da bi lahko porabil za ureditev na novem mestu.
Gluščenko se je leta 1944 lahko vrnil v Ukrajino. Do smrti leta 1977 je živel v Kijevu.
Na glavni fotografiji: “Dnipro pri Kijevu”, 1956
