Spopadi v Donbasu po aktivni fazi 2014-2015 se vse bolj imenujejo jarek / pozicijsko bojevanje ali konflikt z nizko intenzivnostjo. Kljub tem definicijam se obstreljevanje na kontaktni liniji ne ustavi, vojska in civilisti umirajo. Poslabšanja se pojavljajo občasno, včasih pa grožnja doseže svoj maksimum, kot je bila spomladi letos. Bili smo na robu skoraj popolne invazije Ruske federacije, ki je bila zaradi usklajevanja prizadevanj na mednarodni ravni preprečevana.
Morebitno stopnjevanje konflikta je po mnenju opazovalcev povzročilo predvsem aktivno delovanje ukrajinskih oblasti proti Viktorju Medvedčuku, zoper koga so bile podane resne obtožbe, prikrajšane za vpliv medijev in prostor za politični manever. Sankcije proti odprtemu pro-ruskemu taborišču v Ukrajini in zahodu so bile dojemane pozitivno. To je izboljšalo podobo oblasti tudi med svojimi kritiki. Simpatizerji ekipe Ze!, nasprotno, so bili prepričani v domoljubni položaj predsednika. Tudi ocene podpore Volodymyru Zelenskyju, ki so ga njegovi predhodniki običajno padli v drugem letu mandata, so se stabilizirale.
Politične dividende znotraj države pa so se obrnile na zunanje grožnje. Rusija se je asimetrično odzvala na pritisk na Medvedčuka. Obenem je Moskva reševala svoje geopolitične naloge in tako dosegla srečanje med Vladimirjem Putinom in predsednikom ZDA Josephom Bidenom v Švici, da bi se z njim pogovarjala o Ukrajini, ne o Zelenskem, med drugimi temami. Rusija je izgubila zanimanje zanj po vrhu v Parizu v Normandiji leta 2019.
Ukrajinski voditelj kljub temu trmasto išče neposredna pogajanja s svojim ruskim kolegom, ki, nasprotno, nima želje po komuniciranju. Zlikovni dokaz o tem je bil dolgčas namestnika predsednika Varnostnega sveta Ruske federacije Dimitrija Medvedeva, ki je bil objavljen v časopisu Kommersant. Moskva se je odločila, da počaka na spremembo oblasti v Ukrajini, tako pravi, da se usede Zelensky in se pogovori z nekom bolj počakati.
Seveda Rusija ne bo samo čakala brezhibijo in zato tradicionalno destabilizira razmere v Ukrajini na različne načine. Na frontni črti se intenzivneje obstreljuje iz orožja prepovedanih kalibrov, na diplomatski progi poziva Kijev, naj izpolnjeva minska sporazuma in jih torpeda na sestankih TCG. Še posebej vztraja pri zamenjavi člana pogajalske skupine Galina Tretyakova z… Medvedchuk. Na zasedenih ozemljih Donbasa, “aktivisti” blokiraju rad misije OEBS-a, izolira ga u hotelima i zahtevaju da se uhvate ruski oficir Andriy Kosyak iz “6. zasebne motorizirane puškomarzačke kozačke regimente imenovane po Ataman Matvey Platov iz Narodne milicije LPR”, u okviru čijog je izvida pod krinkom monitoringa na področju disengagementa.
In kakšen krik je bil zaslišan, ko je vrhovni poveljnik oboroženih sil generalporočnik Valery Zaluzhny dovolil odpreti ogenj v odgovor brez soglasja visokega poveljstva in izrazil željo po pogonu tanka v Moskvi. In če je druga iz sjema želja, potem je prva nujna potreba, saj prepoved odzivanja na agresorja ogroža vojake in jih demotira. Hkrati se sodelovanje s tujimi partnerji poglablja. ZDA so pred kratkim predale več sej vojaške pomoči. Združeno kraljestvo obljublja okrepitev nacionalne flote in dobavo raket. Minister za obrambo ZDA Lloyd Austin je obiskal Kijev in po putinovem mnenju “dejansko odprl vrata Ukrajine Natu”.
Ukrajinska vojska se pripravlja na akcije ne le v obrambi, ampak tudi v ofenzivi, zlasti na urbaniziranih območjih. Na paradi ob dnevu neodvisnosti turški bayraktarski brezpilotarji ne zbirajo prahu na bazah, saj so na bojni dolžnosti “kjer je to potrebno”. Pred kratkim so jih prvič uporabili proti zavojevcem, ki so ukrajinske položaje obstreljevali s hobic, pri tem pa ubili našega vojaka.
Da bi jih utišali, so v nebo dvignili brezpilote, katerih uporaba je imela psihološki učinek, saj bodo zdaj vsiljivci razmišljali, ali naj postavijo topništvo, če z neba prispe “darilo”. Vendar pa je ob ozadju skoraj univerzalnega občudovanje za rezultat dela “Bayraktar”, je bil prostor za klasično ukrajinsko “izdajo”. Pravijo, zakaj niso odvrgli močnejšega streliva, zakaj niso uničili celotne baterije invaderjev, zakaj sploh niso bili “vrgli” v prah, ampak le prestrašeni in dovoljeni raztresati. A takšen “humanizem” oboroženih sil Ukrajine je upravičen. Po izčrpanih diplomatskih mehanizmih je ukrajinska stran dala prednost Bayraktarju, ki ni prečkal kontaktne črte in mimogrede minsk ne prepoveduje.
Vse večja napetost v Donbasu je povzročila zaskrbljenost med pripadniki Normandije. Z ustreznimi izjavami opopil zunanje ministrstve Nemčije in Francije, pri tem pa stranke v sporu poziva k deeskalacijam. Odgovorili sta jima vodja našega zunanjega ministrstva Dmytro Kuleba in veleposlanik v Berlinu Andrii Melnyk. Zadnji v komentarju publikacije Bild pozval “nemška vlada, namesto da bi izrazila zaskrbljenost zaradi dramatičnih razmer na zasedenih ozemljih, naj podvaja svoja prizadevanja posrednika za sklic vrha Normandije v Berlinu, kot je bilo dogovorjeno, in postavila Moskvo na svoje mesto.”
Odzvalo se je tudi veleposlaništvo ZDA v Ukrajini in poudarilo potrebo po izpolnjevanju sporazuma o prekinitvi ognja. Obenem so opazili, da »uradna ruska retorika, da Ukrajina zaostaja razmere, ni le zavajajoča, ampak prispeva tudi k stopnjevanju napetosti«. Govoril je tudi predsednik Zelenskyy in poudaril, da ukrajinska vojska ne napreduje, temveč se le odziva in bo še naprej delovala po tem načelu in branila svojo zemljo.
Krepitev obrambnih zmogljivosti Ukrajine in poglobitev sodelovanja z Natom povzroča “tuljenje v močvirju”, hipotetično uvajanje vojaških oporišč, izobraževalnih centrov v Mariupolu ali raket blizu Kartuva pa Rusijo spodbuja k mislitvi, da se lahko v bližini njenih meja pojavi struktura neobrambne narave. Prvi asimetrični odziv Moskve na Bayraktar je bila prepoved izvoza mandarine ene od turških podjetij, ki je nenadoma našla pesticide.
Pod takšnimi pogoji se skoraj ne splača govoriti niti o srečanju zunanjih ministrov, da ne govorimo o voditeljih “Normandije štiri”. Posledično nadaljnje obstreljevanje, politični pritisk, ekonomske izsiljenosti in smer izčrpanosti sovražnika.
