{"id":9221,"date":"2022-11-08T18:03:02","date_gmt":"2022-11-08T18:03:02","guid":{"rendered":"https:\/\/razvedka.info\/si\/2022-11-ruski-poklic-izkusnje-przemysl\/"},"modified":"2022-11-08T18:03:02","modified_gmt":"2022-11-08T18:03:02","slug":"ruski-poklic-izkusnje-przemysl","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/ruwar.org\/si\/2022-11-ruski-poklic-izkusnje-przemysl\/","title":{"rendered":"Ruski poklic: izku\u0161nje Przemy\u015bl"},"content":{"rendered":"

Kot je v svojem eseju opazil ukrajinski pisatelj in publicist Andrei Bondar “Popolna razpustnost<\/a>“, ki je bil objavljen na portalu Zbru\u010d<\/em>, dokumentarec Oliverja Stoneja iz leta 2017 Intervju s Putinom ima \u0161e posebej zanimiv trenutek, v katerem njegov protagonist govori o svojem dedku Spyridonu Putinu in njegovi vpletenosti v 1. svetovno vojno. Med bitko je njegov dedek ustrelil avstrijskega vojaka iz svojega \u0161iba, in ga udaril, je takoj tekla s kompletom prve pomo\u010di, da ga povoj, da bi ga re\u0161ili na tak na\u010din \u017eivljenja. “\u010ce ne bi streljal, bi ga Avstrijec ubil,” je Pojasnil Putin Stoneu.<\/p>\n

\u010ce pustimo ob strani druge vidike te epizode, ki jo Bondar podrobno analizira v svojem besedilu, je vredno podrobneje pogledati okoli\u0161\u010dine, v katerih so se prebivalci avstrijske Galicija dejansko prvi\u010d sre\u010dali z Rusi, ko je carska vojska zasedla vzhodno Galicijo in posku\u0161ala preiti skozi fronto v Karpatih.<\/p>\n

Neverjetno je, kako relevantni odlomki iz “Pustolov\u0161\u010dine pogumnega vojaka \u0160vejka” Yaroslava Haseka v tem kontekstu spet zvenijo. \u0160e posebej tiste, ki opisujejo njegove dogodiv\u0161\u010dine v Galicija.<\/p>\n

“Zve\u010der je Schweik pri\u0161el do majhnega ribnika, kjer je sre\u010dal ruskega zapornika, ki je, ko je pobegnil iz ujetni\u0161tva, plaval tu. Rus je, ko je videl \u0160vejka, splezal iz vode in, ko je bil gol, prihitel sem. Schweik se je spra\u0161eval, \u010de mu bo ruska uniforma, ki je le\u017eela to\u010dno tam pod v willovami, prilegala. Hitro se je sle\u010de, oble\u010de uniformo nesre\u010dnega golega Rusa, ki je pobegnil iz kolone vojnih ujetnikov, ki so bili stacioniran v vasi izven gozda. Schweika so zvabili, da se je primerno videl v vodnem ogledalu. Dolgo je hodil po jezu ribnika, dokler ni naletel na patruljo terenske \u017eandarmerije, ki je iskala ruskega ujetnika. \u017dandarji so bili Mad\u017eari in so ga kljub \u0161vicarskim protestom odpeljali na oder v Khyrovu, kjer so bili vpisani v prevoz ruskih zapornikov, namenjenih za delo na popravilu \u017eelezni\u0161kega tira v smeri Przemy\u015bl.”<\/p>\n

Uniforma kraljevega vojaka, sestavljena iz razstreljenih hla\u010d in tako imenovanih. “telovadke”, torej srajce iz grobega platna, ki so jih privezale okoli vratu in privezane z pasom, so izgledale precej arhai\u010dno in eksoti\u010dno ob ozadju avstrijske uniforme.<\/p>\n

Na \u0161katlo v\u017eigalic<\/strong><\/p>\n

\u010ceprav niso zelo prijetni spomini povezani s Przemy\u015bl Schweik (bil je zaprt tukaj v stra\u017earnici in skoraj obsojen na smrt voja\u0161ko terensko sodi\u0161\u010de zaradi izdaje nad domovino in cesarjem), mesto zdaj \u017ee pripravljeno spomni na te epizode, ki jih je izumil \u010de\u0161ki pisatelj. Zato je bil na trgu Przemy\u015bl prostor ne le za skulpturo medveda \u2013 simbol mesta, ampak tudi za kip pogumnega vojaka, ki sedi na \u0161katli z strelivom skoraj nasproti mestne hi\u0161e, in malo dlje \u2013 v bli\u017eini secesijska stavba ukrajinske hi\u0161e je tudi pas pogumnega vojaka Shveika.<\/p>\n

Seveda, ne samo branje Hasek, ali i da je i izku\u0161nja Przemy\u015bla za vreme oba sveta u generalnom rati\u0161u, s histori\u010dke ta\u010dke gledati na to, ekstremno va\u017eno i dragoceno, satoro daje podrobne dokaze kako bi se alternativna anamneza zemlja, locirana dalje od mesta, mogla razviti da je u prvi slu\u010daj ruska ofanvantna bila uspe\u0161na, a u drugi \u2013 da sporazumi medu ZSSR-om i Tretjim Rajhom ne bi bili omejeni na podelu mesta po reki Xiang, ko je bila promenada reke “okra\u0161ena” z obmejno bode\u010do \u017eico, in na fasadah bli\u017enjih mestnih hi\u0161 na dana\u0161nji obali mar\u0161ala J\u00f3zefa Pilsudskega obe\u0161eni ogromni portreti Stalina, Molotova in Lenina, jasno vidni iz “nem\u0161kega” Zasyannya na drugi strani reke.<\/p>\n

Mestne hi\u0161e so stale prazne, ker so prej sovjetske oblasti izselil vse prebivalce obmejnega pasu.<\/p>\n

Prizori z \u017eelezni\u0161kega dvori\u0161\u010da Przemysl-Holovny, ki sem ga kot prostovoljec in prevajalec opazila ob koncu februarja, marca in aprila letos, so me pripeljali do tega, da sem si pred rusko ofenzivo leta 1914 predstavljal mno\u017ei\u010dni polet civilistov iz vzhodne Galicija, med katerimi so med drugim ujeli Lviva. V zameno, oblega przemy\u015blske trdnjave, To je trajalo od septembra 1914. do marca 1915. po svojem poteku i spremljajocim okoli\u0161\u010dinama \u2013 obsesivnim poskusom Rusa da preusmere nadzor nad Przemyslom i pripadajucim ogromnim \u0161tevilom zvjezdi \u2013 omogucili su druzenja u pomladi i leto 2002. s situacijom u obleganom Mariupolu na Azovom morju u Ukrajini.<\/p>\n

Eno je gotovo \u2013 obe obleganosti sta bili brez pomena z voja\u0161kega vidika, a zelo pomembni za rusko propagando \u00bbosvoboditve\u00ab \u2013 v prvem primeru toliko, da je przemysl po predaji avstrijskega garnizona celo osebno obiskal car Nikola II. Oba primera sta povzro\u010dila ve\u010d sto tiso\u010d \u017ertev \u2013 z razliko, da je bilo v Przemyslu veliko ve\u010d vojske kot civilistov.<\/p>\n

Avstrijski poveljnik trdnjave Przemysl, generalpolkovnik Hermann Kusmanek, je zaradi “tragi\u010dnih razmer” mesto predal Rusomcivilisti v mestu” in pomanjkanje dogovora z rusko stranjo o humanitarnih koridorjih. Lakota je res vladala v mestu. Tragi\u010dna je bila tudi dobava ruskih \u010det, ki izvajajo obleganje \u2013 pa tudi skozi celotno galicijsko kampanjo. Omembe vredna so \u0161tevilna pre\u017eivela pri\u010devanja tega obdobja, kot je podoba ruske vojske v okupirani Galiiji, ki je bila dana v delu Ilone Florchak v lu\u010di dnevnikov in spominov (1914\u20131915) iz serije. Acta Universitatis Lodziensis<\/em> za leto 2018.<\/p>\n

Tipi\u010dno pri\u010danje avstrijskega vojaka med bitkami v Karpatih leta 1915: “Za \u0161katlo v\u017eigalic [\u0440\u043e\u0441\u0456\u044f\u043d\u0438, \u2013 \u0440\u0435\u0434.] pripravljen dati celo dve kroni. Na\u0161i (torej avstro-ogrski) vojaki to dobro vedo in zbirajo prazne \u0161katle. V ru\u0161\u010dini pi\u0161ejo razli\u010dne modrosti na ko\u0161\u010dke papirja, ki jih dajo v \u0161katle, in ko gredo na patruljiranje, jih raztresejo povsod, po gozdovih, po cestah, mostovih, tudi v bli\u017eini sovra\u017enikovih shanties. Rusi ga bodo zagotovo pobrali. V notranjosti seveda ni ujemanja, samo sporo\u010dila. Ve\u010dina zapiskov jih prepri\u010da, da se vdajo, jim zagotovijo, da jih dobro obravnavamo. Pogosto zaporniki sami pi\u0161ejo to v ru\u0161\u010dini. Prepri\u010dajo tudi druge.”<\/p>\n

Kot pi\u0161e Florchak v svojem delu, je to primer ene od oblik sodobne avstro-ogrske propagande, ki je bila, mimogrede, po navedbah ruskega generala Nikolaja Golovina v delu \u00bbpomemben razlog za mno\u017ei\u010dno dezerteracijo in prostovoljno predajo\u00ab. Ruska stran je posku\u0161ala prestra\u0161iti svoje vojake, saj jim je povedala o nehumanem obna\u0161anju Avstrijcev do zapornikov, a to ni dalo \u017eelenega u\u010dinka. Leta 1915 je bil po besedah polkovnika Borisa Engelhardta to pogost pojav, \u0161e posebej opaziti med poletnim umikom ruske vojske.<\/p>\n

Kruto eksoti\u010dno<\/strong><\/p>\n

Po vstopu v Przemy\u015bl marca 1915 je novi ruski poveljnik mesta in trdnjave Leonid Artamonov skoraj takoj izdal dva ukaza. To niso bile re\u0161itve, ki bi re\u0161ile problem oskrbe ali tragi\u010dne epidemiolo\u0161ke razmere \u2013 razne bolezni so se raz\u0161irile po mestu, bila je tudi nesre\u010da. Ruski voja\u0161ki vodja je vsem dr\u017eavljanom judovske narodnosti ukazal, naj zapustijo mesto in prepovedali uporabo polj\u0161\u010dine v upravi. Za\u010dele so se tudi priprave na \u017ee prvi obisk mesta carja Nikolaja II., ki je potekal 23. aprila 1915. Car je obiskal predvsem Utvaro X “Orikhovtsy” in imel govor, v katerem je poudaril “ve\u010dni ruski zna\u010daj galicijske de\u017eele”, “osvobojen” avstrijskega jarma in “za vedno” ponovno z “Sveto Rusijo”.<\/p>\n

Po vstopu v Galicijo so ruske oblasti za\u010dele brezobzirno politiko preganjanja judovske populacije. To je bil eden od elementov ruske propagande, ki je uteme\u0161aval vojno proti \u00bbjudovski\u00ab Avstriji za \u00bbosvoboditev Slovanov\u00ab. Njena lestvica je presenetila celo antisemitske prebivalce Galicija.<\/p>\n

Na primer, prebivalka Przemy\u015bla, Helena Seifert-Jablonskaya (1864\u20131936), ki je dnevnik hranila od 1. avgusta 1914 do 29. septembra 1915 (nato objavljena v tisk pod naslovom “Spomini iz obleganega Przemy\u015bla”), je v njej zapisala: “18. IV. Nedelja \u2013 Za\u010dela se je stra\u0161na dominacija. Prijaznost izgine, pojavi se teror. \u0160e en lov na Judje. Judje se ujamejo v stotih, preganjani, vendar ne samo Judje, ampak tudi na\u0161i so prijeti, prisiljeni delati. In tako so v vaseh odpeljani, da popravijo ceste in pokopljejo mrtve konje. Tudi otroke od 8-10 let preganjajo bi\u010di, jim dajejo lopate in spremljajo delo, ne pla\u010dajo ni\u010desar. Za kosilo [\u043d\u0430] Eno uro je dovoljeno iti domov in skrbeti, \u010de se kdo ne pojavi. Judom uka\u017eejo, naj praznujejo v nedeljo! Mo\u0161ki na splo\u0161no, celo intelektualci, se bojijo zapustiti hi\u0161o.”<\/p>\n

Po drugi strani so avtorje spominov zelo zanimale ruske enote, na primer Cirkasians in predstavniki drugih “eksoti\u010dnih” narodnosti v armadi tsaristov. Obi\u010dajno so bili upriznani kot glavni krivci za vse vojne patologije, kot so pobijanje in mu\u010denje civilistov in zapornikov, ropi, po\u017eig in posilstva. Zgodbe o njihovih dejanjih so povzro\u010dile splo\u0161ni strah.<\/p>\n

Kot pi\u0161e Florchak v svojem delu, je bila pozornost namenjena izjemni kulturni zaornitvi prebivalcev Ruskega cesarstva. Ruski vojaki so bili pogosto imenovani preprosto “divjaki”, sposobni samo za “rop in posilstvo”. Odvrnjena je bila tudi bojna vrednost ruske vojske kot celote, poudarjena pa so bila pogosta primera predaje, raz\u0161irjene dezertifikacije in strahopetja. Bilo je poskusov, da bi pojasnili \u010dustva ruskih vojakov, ki i\u0161\u010dejo globlje razloge za njihovo obna\u0161anje. Razlog je bil viden predvsem v odnosih znotraj Ruskega cesarstva, v nemirih in kulturni zaornitvi. Nesorazmerno velika prisotnost predstavnikov “ne-ruskih narodov” v armadi za tsarist seveda ni mogla iti neprime\u017eena s strani Haseka:<\/p>\n

“Ruski zapornik, ki mu je To povedal Schweik, ga je v zadregi pogledal, in povsem jasno je bilo, da ni iz vsega tega klepeta Niti besede nisem razumel.<\/p>\n

-Nisem ponim, sem krimski tatar. Alah ahper.<\/p>\n

Tatar je sedel na tla, prekri\u017eal noge in, zlo\u017eljive roke nad prsa, za\u010del moliti:<\/p>\n

– Allah ahper \u2013 Allah ahper \u2013 Bezmila \u2013 Arahman \u2013 Arakhim \u2013 Malinkin Mustafir.<\/p>\n

“Torej, ti si Tatar,” je so\u010dutsko dejal Schweik. “Sre\u010do ima\u0161.” \u010ce si Tatar, me ne more\u0161 razumeti in jaz te razumem. [\u2026]<\/p>\n

Schweik je imel res sre\u010do. Na\u0161el se je v dru\u017ebi razli\u010dnih vzhodnih narodov. Tatarji, Gruzijci, Osetijci, Cirkasi, Mordvini in Kalmyki so bili v transportu.<\/p>\n

Ena stvar je bila slaba \u2013 z nikomer se ni mogel razumeti, z drugimi pa so ga vlekli v Dobromil, kjer naj bi se za\u010dela popravila ceste skozi Przemysl na Nyzhankovychu.\u00ab<\/p>\n

Prej navedeno Dobromil se zdaj nahaja na ukrajinski strani meje, prejeta \u017eelezni\u0161ka proga pa je bila ustanovljena leta 1871 kot Prva mad\u017earsko-galicijska \u017eeleznica, znana tudi kot Transkarpatska \u017eeleznica, ki je przemy\u015bl povezala z Budimpe\u0161to. Ve\u010d let se neuporabljeno \u017eeleznico, ki je na Poljskem do za\u010detka 90. let povezovala Przemysl s Kroszkom in Sianokom, danes v razmerah vojne v Ukrajini in potrebe po pove\u010danju zmogljivosti poljsko-ukrajinske meje, ponovno obnavlja, popravilo tirov z ukrajinske strani pa je v polnem zamahu. V bli\u017eini je zaprt, a skoraj pripravljen za delovni mejni prehod Malgowice-Nyzhankovichi, v bli\u017eini voja\u0161kega pokopali\u0161\u010da prve svetovne vojne, v Germanovichiju, ki se nahaja nekaj kilometrov stran, pa je ena od utrdb, ki so del Przemyske trdnjave \u2013 III utrdba “Luchyce”.<\/p>\n

Bodo vsaj plo\u0161\u010de ostale?<\/strong><\/p>\n

Spomladi smo skupaj s prijateljem L. iz Przemy\u015bla in znancem z Dunaja obiskali trdnjavo XI v Dunkovichki, severno od Przemy\u015bla. Bil je son\u010den pomladni dan, kjer je le\u017eal sneg. Stoje\u010di na stenah utvrstja smo si ogledali panoramo ne\u017enih hribov doline Xiang. Potem sva \u0161la dol, v fort.<\/p>\n

V ve\u010d dvoranah, povezanih z dolgimi vla\u017enimi hodniki, so v enem od dobro ohranjenih kril v forti stali nagrobniki s preprostimi napisi \u2013 ime, priimek, rojstvo Bo\u017ejega leta, tak\u0161no in tako, v srednji vojski, je dalo svoje \u017eivljenje za cesarja in rojstni kraj leta Bo\u017ejega (ve\u010dinoma) 1915. Po odporu Przemy\u015bla iz rok Rusov so Avstrijci skoraj takoj za\u010deli delati na oblikovanju voja\u0161kih pokopali\u0161\u010d. V ta namen so bila ekshumna telesa iz \u0161tevilnih za\u010dasnih mno\u017ei\u010dnih grobi\u0161\u010d v bli\u017eini trdnjav, seznami so bili sestavljeni na podlagi protokolov, posebna komisija, ki je delovala po vsej Galicija (razdeljena na tri okro\u017eja v ta namen \u2013 Krakov, Przemy\u015bl in Lviv, delo do konca vojne je bilo v celoti kon\u010dano le v prvem od njih).<\/p>\n

Dotaknil sem se starih stoletnih kamnitih pe\u0161\u010denjakov, bral jasno vidna imena in priimke, vgravirano na njih \u2013 nem\u0161ko, poljsko, \u010de\u0161ko, ukrajinsko, slovensko, hrva\u0161ko, mad\u017earsko. Predstavljal sem si obraze teh ljudi, njihova \u017eivljenja, od koder so pri\u0161li, kako so pre\u017eiveli svoje zadnje trenutke v trdnjavi Przemy\u015bl. Strelec Stanislaus Zawisza, unterofitzer Josef Faler, infanterist Josef Raug, desetnik Anton Przybylski ali polkovnik Theodore Zoric.<\/p>\n

Nenadoma je L. obrnil mojo pozornost na znak, na katerem je bila vgravirano le ena beseda. Cirilica je bila precej nerodno napisana “ruska”.<\/p>\n

Za razliko od Avstrijcev Rusi niso imeli podrobnih evidenc zasebnikov, prav tako niso imeli posebnih kovinskih medaljonov. Tako kot niso imeli normalnih udobnih in prakti\u010dnih uniform, vle\u010dnih \u0161kornjev z debelimi podstavki, nahrbtniki in prakti\u010dnimi bajoneti, saj je bil isti arhai\u010dni bajonet dodan Mosinovi pi\u0161toli \u2013 \u017ee arhai\u010dni v tem \u010dasu, v primerjavi z avstrijskim Manlicherjem.<\/p>\n

Vsaj ve\u010d deset tiso\u010d tak\u0161nih neznanih Rusov, ki so se borili za carja in za veliko idejo o \u00bbosvoboditvi Slovanov\u00ab na galicijskih hribih nad Xiangom, pobili vsaj ve\u010d deset tiso\u010d, zgodovinarji se \u0161e vedno prepirajo o natan\u010dnem \u0161tevilu \u017ertev. Znano je, da so, na primer, le en dan, ko so Rusi po avstrijskih ocenah ponovno neuspelo vdrli v utrdenje XII, njihove \u010dete utrpele izgube od 8 do 12 tiso\u010d ljudi.<\/p>\n

Takrat sem razmi\u0161ljal o tem, ko sem stal nad znakom z napisom “ruski”, danes razmi\u0161ljam o tem, kako se postavljam na tem, koliko ljudi je opremljenih \u0161e v arhai\u010dnih uniformah, \u0161kornjih kirz, torbah namesto nahrbtnikov, \u010deladah druge svetovne vojne, brez osebne za\u0161\u010ditne opreme in medaljonov vojakov \u2013 koliko bi jih \u0161e moralo umreti ne v Galicijah, temve\u010d v \u010crnem morju in Nadazovih stepah, med donbasom heaps za “kralja” in njegove bolne fantazije o “osvoboditvi” naslednjih Slovanov.<\/p>\n

Z edino razliko, da danes, morda, ne bo niti kamnite plo\u0161\u010de z eno besedo \u2013 “ruski” \u2013 iz njih.<\/p>\n

Prevod iz polj\u0161\u010dine<\/em><\/p>\n

Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in poljsko revijo Nowa Europa Wschodnia.<\/em><\/p>\n

Prej\u0161nji \u010dlanki projekta: Ukrajina – EU: vro\u010de kon\u010daregovorov, Ukrajina \u2013 pobeg iz izbire, vzhodno partnerstvo po arabskih revolucijah, V pokvarjenem ogledalu, Prezirajo\u010d, Luka\u0161enko gre v vojno s Putinom, Med Moskvo in Kijevom, Klobasa je klobasa, Moj Lviv, Putin na galejah, Polotok strahu, Ukrajina izumil na Vzhodu, Novo staro odkritje, In moralo bi biti tako lepo, novo leto darilo za Rusijo, Ali razpravljati zgodovino, Minsk impasse<\/em><\/p>\n

Prvotni naslov \u010dlanka: Przemy\u015bl wiele ju\u017c widzia\u0142<\/a><\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Kot je v svojem eseju opazil ukrajinski pisatelj in publicist Andrei Bondar “Popolna razpustnost“, ki je bil objavljen na portalu Zbru\u010d, dokumentarec Oliverja Stoneja iz leta 2017 Intervju s Putinom ima \u0161e posebej zanimiv trenutek, v katerem njegov protagonist govori o svojem dedku Spyridonu Putinu in njegovi vpletenosti v 1. svetovno vojno. Med bitko je […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":9222,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[1],"tags":[1404,74,417,23,3,66,35,1003,76],"class_list":["post-9221","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-vojna","tag-1-svetovna-vojna","tag-2-svetovna-vojna","tag-galicija","tag-rusija","tag-ruski-vojni-zlocini","tag-rusko-ukrajinska-vojna","tag-vladimir-putin","tag-zgodovina-lviv","tag-zgodovina-ukrajine"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/9221","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=9221"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/9221\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/9222"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=9221"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=9221"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=9221"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}