Kako se je za\u010delo jutro 24. februarja za vas?<\/strong>\n<\/p>\nSprva smo bili prepri\u010dani, da to ne bo tako dale\u010d. Mislili smo, da bo kot pred osmimi leti, to pomeni, da bo bolj ali manj tiho za nas v Mariupolu. Hotel sem verjeti, da je to \u0161ala. Znore so se za\u010deli bli\u017ee 12.00. Vedeli smo, da nekaj leti proti nam, da so se nekje sli\u0161ale eksplozije.\n<\/p>\n
Tisto jutro je veliko ljudi takoj pohitelo zapustiti svoja mesta in vasi. Si razmi\u0161ljal o odhodu?\n<\/p>\n
Mislili so, a okoli\u0161\u010dine so bile take, da jih ni bilo mogo\u010de. Moj mo\u017e je \u0161el v slu\u017ebo ob 7.00, pri 12.00 je bil izpu\u0161\u010den in je \u0161el na postajo po vstopnice. Videl je dolgo \u010dakalno mejo, pri\u0161el domov in pravi, da je pogledal v aplikaciji Privat24 in vstopnic ni. V nekaj dneh so nam povedali, da obstajajo evakuacijski vlaki, potem pa nismo vedeli za to, in nismo imeli svojega prevoza.\n<\/p>\n
Od 1. marca je Mariupol dejansko pod blokado. Kako so se sploh zgodilo prvi dnevi polne vojne? Kako se je ta blokada za\u010dela zate?<\/strong>\n<\/p>\nV razli\u010dnih delih mesta je bilo druga\u010de. Zdi se, da 2. marca internet in komunikacija izginila, nismo ve\u010d vedeli, kaj se dogaja. \u017diveli smo v Primorskem okro\u017eju, a smo se prvi dan vojne preselili v 23. okro\u017eje, saj je bilo stanovanje v pritli\u010dju devetnase\u017enice, na Primorskem pa smo \u017eiveli v pet nadstropju \u2013 v petem nadstropju v kotnem stanovanju. Premaknili smo se tako, da je bilo manj mo\u017enosti za udarec.\n<\/p>\n
Nekje 12. marca so ruske enote vstopile v 23. okro\u017eje. Vem, da je bila do 15. \u0161e vedno evakuacija iz Primorskega okro\u017eja, a tja nismo mogli priti. Samo nismo bili pogre\u0161ani.\n<\/p>\n
Nih\u010de ni hotel ven po obstreljevanju.<\/span><\/strong>\n<\/p>\nIn kako so se otroci odzvali na vse, kar se je zgodilo? Kako si jim razlo\u017eil, kaj se je zgodilo? Kako je bilo posu\u0161no?<\/strong>\n<\/p>\nSami so vse razumeli. V prvih dneh vojne smo \u0161li ven, na igri\u0161\u010de. Tam smo bili pod minostrelno ognjem.\n<\/p>\n
\u0160e en mesec sva bila v Mariupolu in noben otrok ni \u0161el ven. Nih\u010de drug ni rekel, da ho\u010de ven. To pomeni, da so vsi vse razumeli, letala so ves \u010das letela.\n<\/p>\n
Najstarej\u0161i sin je normalno reagiral, manj\u0161i pa je bil star 4 leta, takoj ko je sli\u0161ala letalo, je takoj stekla v hodnik, saj se je bolj bala.\n<\/p>\n
“Zakril sem u\u0161esa z rokami in posku\u0161al zaspati”<\/span><\/strong>\n<\/p>\nKo se je za\u010dela blokada in je mestna elektrika, voda in plin izginila. Kako vam je uspelo \u017eiveti v tak\u0161nih pogojih? Ste imeli zaloge hrane?<\/strong>\n<\/p>\nPlin smo imeli malo dlje, nekaj pred 4. marcem. Nismo bili sami v stanovanju v 23. okro\u017eju \u2013 bile so tri dru\u017eine. Z mo\u017eevimi star\u0161i in star\u0161i sva takoj zbrala vsa \u017eita, ki so jih imeli vsi doma. Nekega dne smo skozi okno videli, da ljudje iz trgovine vle\u010dejo hrano. Mama mojega mo\u017ea je rekla, da ne bomo \u0161li nikamor, nismo bili barbari in da ne bi \u0161li krasti iz trgovine.\n<\/p>\n
Potem je pri\u0161el sosed in rekel, da ne kradejo hrane iz trgovine, ampak je pri\u0161la vojska in jo odprla. In potem so bile trgovine prazne. V 23. okro\u017eju so bila \u0161e skladi\u0161\u010da in vojska jih je odprla. Moj mo\u017e je od\u0161el. Vzel je zogleno vodo, \u0161e vedno so bili oskrbniki hrane. Lahko re\u010demo, da to ni hrana, ampak \u0161e vedno hrana: kondenzano mleko, suho sadje, posu\u0161ene marelice. To je bilo to. Takrat ga nih\u010de ni potreboval.\n<\/p>\n
Marca je bilo precej mrzlo in tam so bile hude zmrzalke. Kako je bilo potem mogo\u010de \u017eiveti brez ogrevanja? Ste bili med bombardiranjem v kletih ali v stanovanju?<\/strong>\n<\/p>\nVeliko ljudi je \u017eivelo v kleteh. \u017divela sva v pritli\u010dju in nisva \u0161la nikamor, ker sem enkrat rekla mo\u017eu, da letalo leti in da moram v klet. Vpra\u0161al me je, \u010de vidim, kaj je ostalo po letalih. Posvaril me je tako enkrat, da bo bodisi v kleti bodisi v pritli\u010dju, \u010de letalo zadene hi\u0161o, preprosto “zlo\u017eljivo”.\n<\/p>\n
Spal sem, vpihoval u\u0161esa z rokami, ko so letala letela. \u017de takrat sem izvedel, da letalo enkrat leti – odvr\u017ee bombo, naredi drugi krog – pade in nato odleti stran, nato pa se spet vrne. Poznal sem pot letala. No, tako bom zaprla u\u0161esa in posku\u0161ala zaspati.\n<\/p>\n
Bilo je mrzlo, a nismo se zaleteli v ogenj, ampak kuhali tam. V tem \u010dasu nas je bilo \u017ee pribli\u017eno 13 v istem stanovanju. \u010clovek je nenehno hodil nekam, iskal nekaj, vodo, preteklost.Klad. Potem je \u0161el k prijateljem, mu dal klju\u010de, rekel, da je kotel in da lahko dobi\u0161 vodo.\n<\/p>\n
Prvi\u010d zjutraj sem \u0161la ven \u2013 ob pribli\u017eno 8.00 smo se zbudila, \u0161la ven in si dala vodo na \u010daj. Za no\u010d smo parila ka\u0161o, zjutraj pa se je morala samo se greti. V\u010dasih bi lahko skuhali juho. Dvakrat na dan sem kuhala in to je to. 3-4 ure je trajalo, da se je ogrela voda, segrela in tako naprej.\n<\/p>\n
Otroci so ves \u010das sedeli v isti sobi in nikamor niso \u0161li. Imeli so dve uganci in Lego. Zbirali so ga.\n<\/p>\n
Niso verjeli, da bomo od\u0161li.<\/strong><\/span>\n<\/p>\nKako ti je uspelo zapustiti Mariupol?<\/strong>\n<\/p>\n26. marca smo od\u0161li iz Mariupola. Pe\u0161 smo \u0161li, ker ni bilo prevoza. Bilo je veliko poskusov, da bi od\u0161li, vendar sprva ni bilo povezave. Potem smo na\u0161li povezavo na strehah devet nadse\u017enih stavb, za\u010deli klicati, vendar smo naleteli samo na prevarante, ki so hoteli, da jim po\u0161ljemo denar. Razumeli smo, da ta oseba ne more vstopiti v Mariupol, ker ni imel mariupolskega dovoljenja za prebivanje.\n<\/p>\n
Zato sem se 26. marca odlo\u010dil, da zapu\u0161\u010damo mesto. Vsi so \u0161li z mano, razen babic, ki niso od\u0161le, zato sva se raz\u0161la. Babice so odpeljali ven, a malo kasneje. To smo \u017ee na\u010drtovali iz Lviva, odlo\u010dili smo se, kako.\n<\/p>\n
Od\u0161li smo z otroki, \u0161li pe\u0161. Pobral nas je prijatelj \u2013 Volodymyr. Nisem ga poznal, samo rekel je: “Naj te odpeljem nekam, kjer je povezava.” Ni vzel denarja od nas. Volodymyr nas je odpeljal na obalo morja in tam smo na\u0161li prevoznika, ki nas je odpeljal v Berdyansk, pa nas je napihnil na progi, izra\u010dunal, da se je izkazalo, da je pribli\u017eno 3 tiso\u010d grivna ve\u010d \u2013 nismo poznali menjalnega te\u010daja, ampak imeli le dolarje.\n<\/p>\n
V Berdyansku smo izvedeli za evakuacijske avtobuse. Na mestni svet smo \u0161li za nekaj dni, niso verjeli, da lahko odidemo, saj je bilo pripravljenih veliko ljudi.\n<\/p>\n
Vsak dan smo od\u0161li na kraj, kjer so avtobusi za evakuacijo od\u0161li in na splo\u0161no pre\u017eiveli to\u010dno en teden potovanja. Ustavili smo se v Zaporizhiji 1. aprila ob 2.\n<\/p>\n
“Otroci so bolni, ni zdravila”<\/strong><\/span>\n<\/p>\nPo tem ste se odlo\u010dili pe\u0161 zapustiti mesto? Kaj je bil razlog za to odlo\u010ditev?<\/strong>\n<\/p>\nVe\u0161, vrnil bi se tretji dan. Mo\u017e me je vedno ustavljal. Rekel je, da imamo otroke, da moramo iskati avto. Rekel je, naj po\u010dakamo \u0161e en dan in \u0161e en dan.\n<\/p>\n
Vreli\u0161\u010de je bilo visoko temperaturo dveh otrok in ni bilo zdravil. In rekel sem, “Zbogom, od\u0161el sem. Kaj naj naredim tukaj? Pri otrocih imam temperaturo 40 stopinj.”\n<\/p>\n
In kako so otroci zdr\u017eale to pot? \u0160e posebej s temperaturo.<\/strong>\n<\/p>\nHodili smo od Mariupola, od polja do polja. Tam smo na\u0161li voznika. Vse do konca smo naleteli na dobre ljudi, ki so pomagali. V Berdyansku so vsi vozniki odpeljali 1.000-1.200 grivnij v Lunacharsky. Na\u0161li smo voznika, ki nas je odpeljal 250 tja in 250 nazaj. Nisem veliko vzela. Otroci, v\u010dasih se je zgodilo, da so hodili.\n<\/p>\n
So star\u0161i in star\u0161i va\u0161ega mo\u017ea potem ostali v Mariupolu?<\/strong>\n<\/p>\nMama mojega mo\u017ea je \u0161la z nami. Mama je zbolela in o\u010de je pri\u0161el nekaj dni preden sva od\u0161la. Pred tem nismo imeli nobene povezave. Uspel je mimo, saj so Rusi \u017ee stali \u2013 ni bilo obstreljevanja s te strani. Tudi letala niso ni\u010d odvr\u017eela, saj so bili tam Rusi. Pot je bila razmeroma varna. O\u010de je pri\u0161el in vzel mojo mamo, ker je bila v vasi svetloba in toplota, moja mama pa je imela tudi temperaturo. \u0160e vedno so tam. Ne morejo oditi, sem predlagala, ampak tam je babica, mama moje mame, paraliziran lying, tako da so blizu nje.\n<\/p>\n
Vas ni bila po\u0161kodovana. To pomeni, da imajo celo plin. Bila je na uro, vendar je bila.\n<\/p>\n
Lviv nas je zelo dobro sprejela.<\/span><\/strong>\n<\/p>\nKako si pri\u0161el v Lviv? Je bila to miselna odlo\u010ditev ali samo nesre\u010da?<\/strong>\n<\/p>\nPri\u0161li smo prvi v Zaporozhye. Naselili so nas prostovoljci v vrtcu. Zjutraj je k nam pri\u0161el prijatelj mo\u0161kega iz Kamenskoye. Odpeljal nas je tja. Tam smo \u017eiveli 3-4 dni. Celo pomislili so, da bi ostali. Tam so tovarnam in mojemu mo\u017eu \u017ee ponudili slu\u017ebo.\n<\/p>\n
Za\u010deli so razmi\u0161ljati o tem, kaj storiti, ampak nekako mi je bilo tam moralno te\u017eko. Ko pride\u0161 na obisk za 2-3 dni, je to ena stvar, in ko \u017eivi\u0161 z osebo, je to drugo. Potem sem se ponudil, da grem na Poljsko \u2013 moj brat tam \u017eivi \u017ee ve\u010d kot 10 let. Poklicala je svojega botra, ki je bil v tem \u010dasu ravno v Lvivu \u2013 njeni prijatelji so ji dovolili, da je \u017eivela v njihovem stanovanju. Tam sem lahko \u017eivela tudi nekaj dni.\n<\/p>\n
Za\u010del sem iskati poceni stanovanja nekje za najem sobe v domu, vendar se ni obnelo. Na internetu sem na\u0161la veliko hostlov, za\u010dela klicati, in nih\u010de ni dvignil telefona. \u0160el sem v ASC, vpra\u0161al, \u010de so v hostlu prosta mesta, vendar so rekli, da nisem. En tip je sli\u0161al najin pogovor in predlagal spalnico, kamor lahko gre\u0161 in prosi\u0161 za najemnino.\n<\/p>\n
Rekli so mi, da ni prostora. Pravim, da imam vsaj nekak\u0161en prostor za shranjevanje, lahkona brez okna, brez pohi\u0161tva. Samo, da bi imeli kraj za padec in kraj, ki ga je treba najti. Za\u010deli so se ljubiti, jaz pa sem vpra\u0161ala, koliko stane, in rekli so mi, da je zastonj. Nisem pri\u010dakovala, da bo zastonj.\n<\/p>\n
\u0160e vedno \u017eivimo tu in nam nismo vzeli niti centa. Denar smo ponudili celo sami, a ga nih\u010de ne vzame. Tukaj \u017ee delamo, smo se ujeli, pri\u0161li smo k sebi. Smet. No\u010dejo vzeti denarja. Zahvaljujemo se jim za pomo\u010d, ko je bilo te\u017eko.\n<\/p>\n
Je bilo te\u017eko najti slu\u017ebo, prilagoditi se novemu mestu po vsem, kar je bilo treba skozi v Mariupolu?<\/strong>\n<\/p>\nTe\u017eko mi je bilo. Vreme je \u0161e vedno te\u017eko. Son\u010dno je bilo in tu je vedno hladno. Na\u010deloma me je Lviv zelo dobro sprejel. Vsi so bili sprejeti. Moj mo\u017e je delal v Mariupolu, imel je eno pla\u010do, ve\u010d \u2013 manj normalno, tu pa malo manj. Za zdaj mora\u0161 \u017eiveti tako.\n<\/p>\n
V Lvivu si \u017ee \u0161est mesecev. Lahko re\u010de\u0161, da je to mesto postalo tvoj drugi dom?<\/strong>\n<\/p>\nDa. Pred vojno in med vojno sem bil v ve\u010d mestih Ukrajine. Tukaj v Kamenskoye, v Rivne, ampak nikjer nisem \u010dutil, da bi lahko \u017eivel tukaj. To pomeni, da nisem bil ves \u010das zadovoljen s ritmom \u017eivljenja. Ali je zelo hiter, potem pa po\u010dasi.\n<\/p>\n
V Lvivu je zame vse zelo po\u010dasno, vendar sem se gotovo \u017ee navadil, da nikamor ne hitim. V\u0161e\u010d mi je vse \u2013 ljudje, kultura, vzgoja, komunikacija, rad gledam ljudi.\n<\/p>\n
Zdaj je malo te\u017eko. Za\u010del sem \u0161tudirati na Univerzi Mariupol. Glede na rezultate izpitov so mi ponudili vstop brez EIT. Zdaj se u\u010dim in ho\u010dem za\u010deti delati. In ho\u010de\u0161, oboje, in v dnevu ne 36 ur, ampak samo 24.\n<\/p>\n
Zakaj si se odlo\u010dil iti na univerzo?<\/strong>\n<\/p>\nPri\u0161el sem v center “Sem Mariupol” predstavniku dav\u010dne slu\u017ebe. Potem sem re\u0161il vpra\u0161anje davkov, ker sem bil podjetnik. V “Jaz sem Mariupol” sem zbe\u017eal, da bi \u0161e enkrat nekaj vpra\u0161al, saj sem poklical odvetnike in vsi so rekli druga\u010de.\n<\/p>\n
Pri\u0161el sem in me vpra\u0161ali, ali delam. Odgovoril sem, da nisem. Posebej sem odprla samo lastni\u0161tvo, da bi otroka odpeljala v vrtec, saj je potrebno, da oba star\u0161a delata. Najprej bom uredila, saj je to ista provizija, obdobje, dokler se otrok ne navadi na vrtec. Spra\u0161ujejo me, \u010de no\u010dem \u0161tudirati, pa jim je zmanjkalo zaposlitve. In \u0161el sem k socialnemu delavcu.\n<\/p>\n
V\u0161e\u010d mi je. Vedno so mi rekli, da moram dokon\u010dati prostovoljstvo in vzeti denar za to. Veliko \u0161tudiram: psihologijo, ukrajinski poslovni jezik.\n<\/p>\n
“Ne more\u0161 hoditi v Mariupol brez solz”<\/strong><\/span>\n<\/p>\nMnogi ljudje, na vpra\u0161anje, ali naj odidejo ali ostanejo, se bojijo oditi. Zdaj, seveda, Putinova izjava o borilnem pravu na za\u010dasno zasedenih ozemljih lahko nekoliko zakomplicira odhod, \u010de pa obstaja prilo\u017enost, vendar obstaja tudi strah, kaj bi potem svetovali ljudem?<\/strong>\n<\/p>\nMorda se tukaj ne da ni\u010d svetovati. Predpostavimo, da je za mnoge glavno sedenje na stolu. Ne da delo prina\u0161a u\u017eitek, ampak biti \u0161ef. Mnogi razumejo, da \u010de bo ostal tam, se bo na\u0161el. Tu je delal kot klju\u010davnik ali varnostnik, zdaj pa je lahko, na primer, delodajalec.\n<\/p>\n
Tam i\u0161\u010dejo nove prilo\u017enosti zase. Vedo, da \u010de pridejo sem, je veliko specialistov, ki so \u017ee od\u0161li. Kaj svetovati tukaj? Sploh ne vem. Tukaj je potrebno, da obstaja \u017eelja. Ko ho\u010de\u0161 biti Ukrajinec, ne Rus. Ko ho\u010de\u0161 biti blizu so\u010dloveka, ho\u010de\u0161 \u017eiveti po teh navadah in zakonodaji. Tukaj smo navajeni \u017eiveti tako.<\/p>\n
V dru\u017eabnih omre\u017ejih ste objavili objavo v podporo tistim, ki so ostali v Mariupolu. Koliko tvojih znank je zdaj zunaj?<\/strong>\n<\/p>\nImam veliko ljudi, ki so taki. Komuniciramo prek socialnih omre\u017eij. Lahko jih pokli\u010dem, ampak v Mariupolu “Phoenix” je ruski operater, se pravi, da tam ne more\u0161 ni\u010d re\u010di. Poslu\u0161a. Nekaj lahko pove\u0161 tudi preko socialnih omre\u017eij, ne pa tudi prek Phoenixa.\n<\/p>\n
Kako zdaj \u017eivijo v Mariupolu?<\/strong>\n<\/p>\nPogovarjam se z ukrajinci. Prekinil sem povezavo z vsemi ljudmi, ki verjamejo, da je Putin branil svoje ljudi. Vse sem jim povedal odkrito. Komuniciram samo z ljudmi, ki so izven Ukrajine.\n<\/p>\n
Prijatelja imava. No\u010dem mu povedati imena. Vsak dan nas kli\u010de in joka. Samo jokam kot dojen\u010dek. Ho\u010de oditi, a ne more, ker ima stare bolne star\u0161e tam. No\u010dejo oditi, on pa jih no\u010de zapustiti. Pija\u010de. Kriki.\n<\/p>\n
\u0160e en prijatelj je. Dobil je slu\u017ebo komunalnega delavca za delo. Vsak dan ima pla\u010do 2.000 za 8 ur pa dela “dva za dva”. \u010cez mesec dni dobi 30.000 Zdi se, da je znesek precej dober, saj je zdaj v Mariupolu te\u010daj z grivnijo 1 do 1. To je 30, 000 je 30, 000 grivna. Ne strada.\n<\/p>\n
Njegovo stanovanje je neoku\u017eeno, ampak vsi mi pravijo, kdo je ostal tam, da ne more\u0161 hoditi po Mariupolu brez solz. Za zdaj se tistim, ki ostanejo, ni treba spreminjatipotne liste ali druge dokumente.\n<\/p>\n
“Sploh nisem mislil, da vsi nekje govorijo ukrajinsko”<\/strong><\/span>\n<\/p>\nTe\u017eko si je predstavljati, kako lahko ljudje \u017eivijo v poklicu, \u010de ga ne podpirajo.<\/strong>\n<\/p>\nSlabo zanje. Vem, sli\u0161im, sli\u0161im. Toda v Mariupolu se morda motim, vendar se mi zdi, da je bilo tam najve\u010d pro-ruskih ljudi. \u0160koda, da je bilo to dovoljeno. Prosto so hodili in govorili o tem. Nih\u010de ni kaznovan za to. Rekli so, da ima na\u0161a dr\u017eava prav in za to ne moremo kaznovati, vendar smo morali.\n<\/p>\n
Zdaj redko gledam videoposnetke iz Mariupola. No\u010dem \u017eiveti tako. Te\u017eko mi je. Ko se za\u010dnem potapljati notri, je vse omenjeno. In ko sem gledal te posnetke, sem videl nekaj mojih prijateljev, ki so rekli, da je dobro, da so Rusi pri\u0161li, ker so bili tam “pritisnjeni” in niso smeli govoriti rusko.\n<\/p>\n
\u017divel sem v Mariupolu in nikoli me niso vpra\u0161ali: “Zakaj ne v ukrajin\u0161\u010dini.” Tega vpra\u0161anja \u0161e nisem sli\u0161al od nikogar. Tudi \u010de vzamemo vrtce, v \u0161olah \u0161e bolj ali manj u\u010ditelji govorijo ukrajinsko, v vrtcih so si u\u010ditelji popolnoma zlomljali jezike, saj niso mogli normalno govoriti ukrajin\u0161\u010dine. In nih\u010de jim ni ni\u010desar povedal.\n<\/p>\n
Ko sem se preklopil na ukrajinski jezik, sem imel tako mrtvo uto, saj nisem mogel pravilno prenest misli. Iz ukrajinskega sem preklopil v rusko, ko pa sem dva meseca govoril, je vse postalo bolj ali manj normalno.\n<\/p>\n
Mnogi imajo samo notranje strahove. Ljudje mislijo, da zvenijo nekako narobe, da bodo videti sme\u0161no, vendar to \u0161e zdale\u010d ni primer. In kako si pri\u0161el do odlo\u010ditve, da preklopi\u0161 na ukrajinsko?<\/strong>\n<\/p>\nPreden sem pri\u0161el v Lviv, sem vedno sli\u0161al rusko. Decembra lani smo bili v Kijevu in tam tudi v ru\u0161\u010dini. Sploh nisem vedel, da imamo v Ukrajini regijo, ki govori povsem ukrajinsko. Samo nisem razmi\u0161ljal o tem.\n<\/p>\n
Pri\u0161el sem. Sre\u010dal me je boter in stojimo na postaji, fotografiramo in \u010dlovek gre mimo. Pred nosom mu mrmra nekaj, da je \u00bbnaivnik takoj viden\u00ab. Nisem takoj razumel, zakaj. Potem sem \u0161el v trgovino in pogledal, in pi\u0161e: “Ukrajinci, ki govorijo rusko, ko govorite ukrajin\u0161\u010dino, niste sme\u0161ni, ampak zelo v redu.” Nekaj takega.\n<\/p>\n
Spoznal sem, da vsi tukaj ne govorijo tako kot na\u0161i. Ne samo v supermarketu, blagajnik govori ukrajinski z vami, ampak vsi.\n<\/p>\n
Za otroke smo dolo\u010dili tak\u0161no pravilo, da lahko doma govorite jezik, ki ga \u017eelite, ko pa greste ven, lahko govorite ukrajin\u0161\u010dino. In nekako je izginilo. Z mo\u017eem se zdaj pogovarjava, pogosto preklopiva na ukrajinsko, nato rusko, nato pa \u0161e enkrat.\n<\/p>\n
“Po zmagi grem domov in si nataknem veliko zastavo”<\/strong><\/span>\n<\/p>\nKaj boste najprej naredili po zmagi?<\/strong>\n<\/p>\nVe\u0161, bilo je zelo, zelo veliko mo\u017enosti. Najprej sem mislil, da grem takoj domov. Potem sem mislil, da moram iti sam. Rad bi \u0161el domov in tam postavil veliko zastavo. Z mo\u017eem se \u0161alila, da se bova vsako jutro zbudila ob pesmi Ukrajine govorcev.\n<\/p>\n
Pravzaprav razumem, da bistvo ni niti v tem, ali bom imel slu\u017ebo ali ne, ampak da ne razumem, kako lahko \u017eivim z ljudmi, ki so za “ruski svet”, vendar se bodo mnogi od njih vrnili.\n<\/p>\n
\u010ce prej nisem bil pozoren, ko so mi nekaj povedali za Rusijo, potem po vojni… Torej, 2-3 dni pred vojno, sem za\u010del misliti, da no\u010dem komunicirati s tak\u0161nimi ljudmi, vendar je bilo prepozno.\n<\/p>\n
Nimam pojma, kako priti tja in \u017eiveti z njimi. Mnogi pravijo, da naj bi bila na\u0161a vojska kriva za obstreljevanje. Ne vem, kako \u017eiveti s takimi ljudmi. Ne bodo vsi od\u0161li. U\u010dili bodo na\u0161e otroke, prodajali nam izdelke. No\u010dem deliti mesta z njimi, zato \u0161e ne vem.\n<\/p>\n
Ho\u010dem iti na morje. Nismo navajeni na morje, ampak smo \u017eiveli v bli\u017eini. Posebej smo kupili stanovanje, od katerega gremo na morje za 5 minut. Ko moja h\u010di \u0161e ni \u0161la v vrtec, sva bila vsak dan na morju. Od jutra do 11h, potem pa spet zve\u010der. Dvakrat na dan smo imeli morje. In pozimi so \u0161li tja. In spomladi…<\/p>\n
\n
\nIzvirno<\/a><\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Jutro 24. februarja je spremenilo \u017eivljenje vseh Ukrajincev. Zlasti Olena Kovalenkova, ki je pred vdorom Rusije \u017eivela v Mariupolu. Skupaj s star\u0161i, mo\u017eem in dvema majhna otroka je morala mesec dni pre\u017eiveti pod ruskim bombardiranjem in pri\u010da uni\u010denju njenega kraja s strani napadalcev. Olena Kovalenkova je povedala o izstopu iz uni\u010denega Mariupola, odzivu otrok na […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":8947,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[1],"tags":[163,5,66,26],"class_list":["post-8946","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-vojna","tag-beguncev","tag-mariupol","tag-rusko-ukrajinska-vojna","tag-top-novice"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/8946","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=8946"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/8946\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/8947"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=8946"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=8946"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=8946"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}