“Imel sem \u017eivljenje navadnega u\u010ditelja”: kako se je Lyudmila sre\u010dala 24. februarja<\/strong><\/span><\/p>\nLyudmila Bondarenko \u0161e vedno dela v srednji \u0161oli Volnovakha no4, kot tudi pred polno invazijo. \u0160ele zdaj \u2013 na daljavo in z novimi \u0161tudenti. Do 24. februarja je u\u010dila pouk v 2. razredu \u2013 vklju\u010dno, kjer je \u0161tudiral otrok z okvaro sluha. “To je bilo \u017eivljenje navadnega u\u010ditelja. Vsak dan za delo, nato gospodinjske opravila,” se spominja \u017eenska. Vojna je pri\u0161la v njeno mesto \u017ee leta 2014. Potem je bilo \u017ee stra\u0161ljivo, rakete so letele, a nih\u010de ni razmi\u0161ljal o evakuaciji nekje.<\/p>\n
“\u010ceprav so rakete letele nad na\u0161imi glavami, se nismo skrivali. Ker je bilo “nad glavo”, kot pravijo. Sli\u0161ali smo, kje so eksplozije, sli\u0161ali smo streljanje,” je dejala.<\/p>\n
\u0160olski razredi so bili v takih trenutkih v celoti prekinjeni ali prekinjeni. Pouk se je za\u010del, u\u010ditelji so sli\u0161ali bren\u010danje stekla in takoj poklicali svoje star\u0161e. Otroke so odpeljali domov \u2013 potem so bili vsi navajeni, kolikor je le mogo\u010de. Vendar pa se je leta 2022 vse razvilo na povsem druga\u010den na\u010din.<\/p>\n
Vojna je v Volnovaki “potrkala” maja 2014. Jeseni je bilo mesto osvobojeno pred zavojevalci. Od takrat se obstreljevanje od \u010dasa do \u010dasa nadaljuje. Se nisi pred 8 leti spomnila iti na varnej\u0161i kraj?<\/strong><\/p>\nImeli smo na\u0161e voja\u0161ke enote, oboro\u017eene sile Ukrajine. Rusi so bili takrat blizu Donjecku, Dokuchaevsku in Novotroitsku. Bile so zapore na cesti. Veliko naseljenk je prispelo. Ampak ni bila tako velika, ne tako stra\u0161na. Niti pomislili nismo na selitev, \u010deprav je to hotela na\u0161a najstarej\u0161a h\u010di. Ampak tukaj sem se, na primer, \u017ee privabil na svoje. In premikanje v tej starosti je zelo te\u017eko. Mladi \u2013 ja, lahko bi \u0161li kamorkoli so si \u017eeleli in za\u010deli novo \u017eivljenje. Ampak takrat nisva razmi\u0161ljala o tem.<\/p>\n
Med popolno rusko invazijo je volnovakha bila na fronti. Ste se pripravili na tak\u0161en razvoj dogodkov? Ste verjeli, da bo sovra\u017enik spet posku\u0161al zajeti va\u0161e mesto?<\/strong><\/p>\nNiso se pripravljali ali celo razmi\u0161ljali o tem. Od leta 2014 \u017eivimo v razumevanju, da se nekje nekaj dogaja, nekje nekaj grmi. Vedno pogosteje smo imeli eksplozije. V bli\u017eini je postaja, s katero gre voda. Ko udari lupina, se ta \u010drta zlomi in v mestu ni vode. 20. februarja so se nazadnje poljubljali. Od takrat smo brez vode. Ker imam doma dobro, me to ni preve\u010d motilo. Toda vedel sem, da ga ljudje iz \u0161ole niso imeli.<\/p>\n
Se je takrat govorilo o vojni v polnem obsegu? Nekak\u0161na beseda o ustih, samo \u010dvekanje. Ampak ne, nih\u010de se ni pripravljal.<\/p>\n
Lekcije mesec dni pred polno invazijo (fotografija iz Lyudmilinega osebnega arhiva)<\/span><\/p>\nSe spomni\u0161, kako se je vse za\u010delo 24. februarja? Pravzaprav je bila cela dr\u017eava budna tisto jutro zaradi eksplozij.<\/strong><\/p>\nNato me je zbudila ma\u010dka. Vedno ve, da se zbudiva nekje med 5 in 6 zjutraj. Pogledal sem uro in bilo je samo 4:20. Razmi\u0161ljal sem tudi o tem, zakaj je bilo tako zgodaj. In potem sem opazil, da nekaj gori v oknu. To so \u017ee lete\u010de rakete. Zakli\u010dala sem h\u010derki, naj pade na tla. Nato smo vklopili televizijo. Mimogrede, nismo ga imeli od leta 2014, in sicer smo se odlo\u010dili, da ga kupimo ravno pred novim letom. Torej je bilo \u017ee razglasitev voja\u0161kega prava.<\/p>\n
Takoj sem napisala na \u0161olski viber klepet: vpra\u0161ala sem, kaj naj naredimo. Bilo je okoli 6:00. Ravnatelj je odgovoril, da vsekakor ne gremo v \u0161olo. Vpra\u0161al sem tudi, kako biti u\u010ditelj. Ker so leta 2014, ko se je to zgodilo, otroci ostali doma, u\u010ditelji pa niso. \u010ceprav so topni lupine letele, smo vseeno od\u0161li v slu\u017ebo in na daljavo delali s \u0161tudenti.<\/p>\n
V \u0161oli so nam povedali, da \u010dakajo na ukaz. Potem smo rekli, da v drugem tednu ustavimo pouk brez povezave in gremo na internet. Poklicali smo vse star\u0161e. Rekli so, da ne bo pouka. Nekateri so takoj opozorili, da zapu\u0161\u010dajo mesto. Nekateri \u0161e niso imeli \u010dasa razumeti, kaj se dogaja.<\/p>\n
“Zdelo se je, da “nosimo” vojno za seboj”: pro intenzivnosti obstreljevanja in odlo\u010ditvi o zapustitvi<\/strong><\/span><\/p>\nPovejte nam, kako se je va\u0161e \u017eivljenje spremenilo po 24. februarju? Kako dolgo ste \u0161e \u017eiveli v Volnovaki, kaj ste potem naredili? Koliko so Rusi bombardirali mesto, medtem ko ste ostali tam?<\/strong><\/p>\n25. februarja sva s h\u010derko od\u0161la v mesto, saj je pri\u0161el dan pred pla\u010do. Toda vsi atomi so bili v tem \u010dasu \u017ee prazni. Pojavil se je evakuacijski vlak, a potem nismo vedeli za to. Na postajo sem moral 30 minut. Poleg tega sem mislil, da moram pla\u010dati vozovnico, vendar ni bilo denarja. Zato sva se odlo\u010dila, da \u0161e ne greva. Potem pravzaprav ni bilo nobene povezave s \u0161olo. Otrokom smo v skladu z u\u010dbeniki rekli, naj naredijo, kar imamo. \u010ce imate kak\u0161no vpra\u0161anje, pokli\u010dite. Vsi so spoznali, da \u0161e ni do \u0161tudija, saj morate vedeti, kako pre\u017eiveti.<\/p>\n
Na\u0161 Volnovakha je razdeljen na dva dela \u2013 re\u010demo, da je “ta stran” in center. Sprva je odletela v center. Zdaj pa tam militanti “povrnejo vse”, naredijo tako sliko. Toda tam, kjer sem \u017eivel, je manj letelo, saj kot taka ni infrastrukture. 27. februarja pa lu\u010di ni bilo, naslednji dan pa je izginil celo mobilni internet.<\/p>\n
V tem \u010dasu nismo mogli priti v stik z na\u0161o mlaj\u0161o h\u010derko. Toda vedel sem, da so \u0161li v zakloni\u0161\u010de za bombe v bolni\u0161nici, da se skrijejo. Njen otrok je star 6 let, decembra pa se je rodil njen sin, moj vnuk, torej je bil v tem \u010dasu star 2 meseca.<\/p>\n
Doma imam pe\u010d, a smo jo redko podganali. \u010ce je dim, lahko nekaj leti. Zato so \u010dez dan naredili vse, hitro nekaj pripravili. Elektrike ni bilo ve\u010d in \u0161e nismo imeli \u010dasa za proizvodnjo plina zase.<\/p>\n
V nekaterih dneh je ukrajinska vojska potrkala na nas. Sprva nisem vedela, da je najina. Upal sem, da so to oboro\u017eene sile, ker potem nih\u010de drug ne more priti noter. Vendar sem razumel, da so \u017ee bili razli\u010dni saboterji. Tako sem se zelo prestra\u0161ila in vpra\u0161ala, kdo so. Rekli so, “Tvoj”. Odgovoril sem tudi, da so “lastni” druga\u010dni. Vendar sem spoznal, da \u010de govorijo ukrajinsko in ni izkrivljano, potem je vse v redu. Vpra\u0161ali so me, \u010de lahko pijem \u010daj.<\/p>\n
Razlo\u017eil sem, da je treba stopiti pe\u010dico in za to segreti vodo. \u010cez cesto je sosed imel bencin in ga poslal k njemu. Sosed je potem pri\u0161el k meni in predlagal, da moji fantje \u017eivijo z mano, s h\u010derko pa naj greva k njemu. To smo storili do 4. marca. Do 29. februarja se \u0161e niso skrivali v kleteh, nato pa so za\u010deli. Ker so \u017ee bila na na\u0161i strani ruska letala, ki so odvrgli zra\u010dne bombe, so prispele granate. Marca smo poslu\u0161ali radio in izvedeli, kaj se je zgodilo v Kijevu, Khersonu, Mykolaivu, Kharkivu.<\/p>\n
Spoznali smo, da taka, kot bo v 2014, ne bo ve\u010d. Potem je plin izginil. Zjutraj 4. marca smo \u017eeleli v vas, kjer so se skrivali sosedovi otroci in vnuki, v Zlatoustivko. Medtem ko so razmi\u0161ljali, ali naj ostanejo ali ne, so za\u010deli leteti z zra\u010dno bombo. Takrat sva sedela v avtu. In re\u010dem: “\u010ce umremo tukaj, bomo umrli v avtu. Da gremo ven, le\u017eimo na tleh \u2013 v \u010dem je razlika.\u00ab.<\/p>\n
In nisva ostala. Imeli smo stvari z njimi tako, da za en teden, kar nekaj. Vzela sva krekerje in \u0161la naprej. In kam so \u0161li \u2013 vse je letelo za nami. Kot da “jemljemo vojno”.<\/p>\n
Volnovakha \u2013 Pokrovske \u2013 Pyatykhatky \u2013 Kryvyi Rih \u2013 Lviv: dolga pot za evakuacijo<\/strong><\/span><\/p>\nKam si \u0161el takrat in koliko si jih bil? Ste vnaprej uredili preno\u010ditev ali so prostovoljci na kraju samem pomagali?<\/strong><\/p>\nNajprej smo pri\u0161li v Pokrovske, Dnjepropetrovsko regijo. Tam nam je prostovoljka Marija pomagala ostati v vrtcu, spali smo na otro\u0161kih posteljah. Bilo je veliko ljudi. In midva sva imela 12 let. V enem avtu je sosed, jaz, moja h\u010di in mama. V drugi sta dve njegovi h\u010deri (ena nose\u010da), zet s star\u0161i in trije majhni otroci.<\/p>\n
V Pokrovskem so nas nahranili, zjutraj so nam ponudili tudi zajtrk, vendar smo se odlo\u010dili, da gremo \u0161e dlje. \u0160la sva skozi Dnjeper, morala sva preno\u010diti tam, a najini na\u010drti so se spremenili. Ustavili smo se v Pyatykhatky, zelo stari \u017eenski. Imela je 3-sobno stanovanje. V 5 dneh smo se tam vsaj umili, si odpo\u010diti. Je u\u010diteljica angle\u0161\u010dine, ima veliko razli\u010dnih certifikatov. Potem smo se odlo\u010dili, da se preselimo v Rumene vode. Sosed s sorodniki je nameraval tam najeti 1-sobno stanovanje.<\/p>\n
Predstavljajte si \u2013 z nami bi bilo 12 ljudi. Zato sva se odlo\u010dila, da greva na vlak za evakuacijo. Na postaji je bilo veliko ljudi, tam je bilo vse precej neorganizirano, v primerjavi z razmerami kasneje v Lvivu. Bila je mno\u017eica. Takoj imam pred o\u010dmi \u2013 filme vojnega \u010dasa, ko so ljudje sedeli v echelonih. Nekaj stvari sva imela pri nas. Moja mama ima torbo s truplo, vojaki so nam dali.<\/p>\n
Toda vse je bilo treba pustiti na postaji. Ker je bilo nemogo\u010de priti na vlak z njim. Mislila sva, da ne bova ve\u010d sedela. Videli pa so, da nih\u010de ne stoji v avtu pred nami in pobegnil tja.<\/p>\n
Moja h\u010di je vzela mojo mamo pod roko in sledil sem jim. In ko so pri\u0161li noter, ni bilo prostora zame. Samo nogo sem lahko dala sama. Nekako, navsezadnje, so me odvlekli tja. Potem so se ljudje raz\u0161li in mi smo se usedli. Vlak je bil namenjen v Lviv. Veliko ljudi je potovalo iz Kryvyi Rih. To so bili ljudje, ki v tem \u010dasu \u0161e niso sli\u0161ali ali videli ni\u010desar (eksplozije, prihodi – ed.). In takrat je bilo zanje zelo sme\u0161no, zakaj ljudje plezajo toliko. Veliko se je govorilo o delu v tujini in vrnitvi v 2-3 mesecih. Sem pa razlo\u017eil, da ne bo vse tako hitro, da je bilo vse veliko bolj zapleteno.<\/p>\n
In kako je bilo v samem vlaku? Verjetno je bilo v ko\u010diji veliko ve\u010d ljudi kot sede\u017eev? In sama cesta bi morala biti dolga.<\/strong><\/p>\nTo je bil navaden rezerviran sede\u017e. Kjer so bile stranske police, je bilo 8 ljudi, ostalo \u2013 od 12 do 15. Tako na drugem kot v tretjem “nadstropju”, ki so se lahko povzpeli in se niso bali, so le\u017eali. Vozili smo se zelo dolgo. Mimo Bila Tserkva, Vinnytsia \u2013 potem je bil prvi prihod tam na letali\u0161\u010du. V Kyiv je bil prihod.<\/p>\n
Ustavili smo se in voditelji \u2013 mo\u0161ki in \u017eenska \u2013 so prosili, naj izklopijo telefone. Ugasnila sta lu\u010di in opozorila, da je to zelo nevarno obmo\u010dje.<\/p>\n
A oseba, ki tega prej ni do\u017eivela v \u00bbsvoji ko\u017ei\u00ab ni razumela. Mnogi so \u0161e vedno vklopili svetle telefone. Mi v Volnovaki pa sploh nismo vklju\u010dili svetilk. Imeli so \u017eep, zelo dolgo\u010dasni in ga uporabili. Drugim potnikom sem rekel: “Razumete, da lahko zaradi vas umre ves vlak. Bi se rad tukaj pre\u017eivljal z grobom?” Potem so se ljudje \u017ee za\u010deli postopoma zavedati.<\/p>\n
Otroci, ki so se vozili v tem avtu, sploh niso hoteli iti na strani\u0161\u010de. Rekli so, da ne bodo od\u0161li, dokler ne pridejo v mesto. Ker so razumeli, da to ni samo potovanje.<\/p>\n
“\u0160e nikoli nismo bili v tujini”: kako so Lyudmila in njeni sorodniki kon\u010dali na Poljskem<\/strong><\/span><\/p>\nPotem ste prispeli v Lviv. Je to prvi\u010d, da si tam? V tem \u010dasu si \u017ee vedela, \u010de bo\u0161 ostala ali bo\u0161 \u0161e naprej?<\/strong><\/p>\nPrvi\u010d sem bil v Lvivu leta 2017. Mimogrede, z doma\u010dini sem govoril o tem, kaj se dogaja v regiji Donjeck. In na\u0161li smo razumevanje. Razumeli so, da nismo mi tisti, ki bi \u017eeleli, da rusija pride k nam in nas “osvobodi”. Zdaj se odnos nekoliko spreminja do tistih na vzhodu. Ko smo prispeli na postajo, smo takoj poklicali osebo, ki nam je neko\u010d pomagala pri najemu stanovanj. Tokrat pa ni ni\u010d pri\u0161lo iz tega. Prostovoljci so bili, vendar nismo vedeli, na koga naj se obrnemo. Vendar smo lahko jedli, pili vro\u010d \u010daj, na\u0161li topla obla\u010dila, sedli.<\/p>\n
Velika \u010dakalna vrstina je nato stala na Poljskem in sprva nismo bili pozorni na to. Potem h\u010di re\u010de: “Lahko gremo?” \u010ceprav nismo imeli niti tujih potnih listov. Tako smo stali v vrsti.<\/p>\n
Prostovoljci so se dr\u017eali distance. Odpeljali so tiste z majhnimi otroki, starej\u0161imi. Dali so odeje. Vse je bilo organizirano.<\/p>\n
Vsi so se vozili proti Przemy\u015blu, za to smo se odlo\u010dili tudi mi. \u0160e nikoli niso bili v tujini. Cesta je trajalo pribli\u017eno 20 ur. Na poljski strani smo se sre\u010dali in nahranili. Takoj so dali obroke, higienske komplete. Na koncu sva kon\u010dala v mestu Sendzisz\u00f3w. Tam smo se nastanili, ponujali razli\u010dne stvari. In kdo je to\u010dno vedel, kam gre, je \u0161el naprej.<\/p>\n
Tam smo sre\u010dali prostovoljca, g. Roman. Neko\u010d je delal kot zdravnik v Lvivu, nato pa se je preselil na Poljsko. Nekje je \u017ee v 80-jih. Kupil sem samo stanovanje v Ternopilu in se hotel vrniti, kot pravijo, da se sre\u010dam z mojo smrtjo v moji domovini. Toda za\u010dela se je obse\u017ena vojna. Videl nas je in rekel, naj ostanemo. Naselili so se v \u0161oli, ki je pravzaprav spalnica za \u0161portnike, kjer so bili pod rehabilitacijo. V sobi je \u017eivelo 3-5 ljudi. Na tleh sta bila tu\u0161 kabina in jedilnica.<\/p>\n
\u0160el sem prostovoljno v \u0161olo, kjer smo \u017eiveli, v skupini za podalj\u0161ani dan. Pomagala je otrokom iz Ukrajine pri prilagajanju, komuniciranju in tako se je vsaj malo zase lahko nau\u010dila tudi jezika. In potem smo na\u0161li poljske te\u010daje. A so se \u017ee vse ugodnosti kon\u010dale, zato smo jih za\u010deli obiskovati manj pogosto \u2013 morali smo pla\u010dati cesto. Iz Ukrajine sem prejel u\u010diteljsko pla\u010do in \u017eiveli smo s tem denarjem. To je bilo do 1. julija, nato pa smo se vrnili v Ukrajino.<\/p>\n
“\u0160e vedno so dobri ljudje na zemlji”: kako se je Lyudmilina dru\u017eina vrnila v Lviv<\/strong><\/span><\/p>\nZakaj ste se odlo\u010dili, da se vrnete? In zakaj si \u0161el v Lviv?<\/strong><\/p>\nNajve\u010dji dejavnik je, da se je moja mama res \u017eelela vrniti v Ukrajino. Te\u017eko ji je bilo \u2013 jezika se ni mogla u\u010diti, in v tej starosti ni bilo ve\u010d \u017eelje po tem. Hotela je iti domov. In \u010deprav mi je ravnatelj \u0161ole, kjer sem prostovoljno ponudil slu\u017ebo od avgusta, zavrnil in smo se vrnili. Tako ali tako sva pomislila, da bi \u0161la v Lviv. Ker je tudi iz Volnovakhe tja od\u0161el tudi vlak. Vedeli smo, da si Rusija \u017eeli vzhoda, zato moramo v skladu s tem iti na zahod. \u010ce ne bi bil Lviv, bi bil Ternopil ali drugo mesto. Ko pa smo bili leta 2017 v Lvivu, se je moja h\u010di celo \u017eelela preseliti sem.<\/p>\n
Kako vam je uspelo najti stanovanje v Lvivu? Tokrat si \u017ee vedela, komu bo\u0161?<\/strong><\/p>\nOglas sem objavil na Facebooku \u2013 v skupini za u\u010ditelje. Napisal sem, da i\u0161\u010dem v Ldelo, po mo\u017enosti s stanovanji. Volodya, prebivalka Lviva, se je odzvala. Lastnik 2-sobnega stanovanja, pred tem nismo bili seznanjeni.<\/p>\n
Dal nam je eno sobo \u2013 za pomo\u010d sinu pri \u0161tudiju. Pomagam otroku, da obvlada znanost in mi \u017eivimo za to. Na zemlji so \u0161e vedno dobri ljudje.<\/p>\n
Kaj pa tvoja \u0161ola Volnovakha? Na za\u010detku pogovora ste omenili, da \u0161e vedno delate tam.<\/strong><\/p>\nDa, usposabljanje poteka na daljavo. Skupaj je bilo v na\u0161em okro\u017eju 50 \u0161ol, od tega 5 oddaljenih. To je, ves \u010das, ko smo bili “na odla\u0161ah”, smo hranili poro\u010dila o tem, kje so bili na\u0161i otroci, komunicirali s star\u0161i. In od 1. septembra delamo na daljavo. Zdru\u017eili smo vse \u0161tudente \u2013 ki so v tujini, ki so v Ukrajini, in ki so v volnovakha okro\u017eju, ki lahko pridejo v stik. Vsak dan imam lekcije.<\/p>\n
Namerava\u0161 nadaljevati z delom na daljavo v tej \u0161oli?<\/strong><\/p>\nZaenkrat, ja. Razmi\u0161ljal sem, da bi nekaj iskal v Lviv, vendar nisem pripravljen iti na offline \u0161olo zdaj. Nisem pripravljena videti veliko otrok psiholo\u0161ko in moralno. Imel sem 20 malih u\u010dencev, vsi smo bili skupaj. \u0160e vedno delam z njimi, s \u0161tudenti, ki lahko pridejo v stik.<\/p>\n
Mimogrede, zelo sem hvale\u017een Polji, dali so mi prenosnik, za katerega delam. Ker tam nisem na\u0161el ni\u010desar za narediti. In ko se je pojavil, je takoj za\u010dela komunicirati z otroki. Ve\u010dkrat tedensko sva se sestajala. Ker so mi dali drugi razred, moj pa je \u0161el v tretji. Star\u0161i pa podpirajo, zato \u0161e naprej delamo tako.<\/p>\n
“Lviv je tudi na\u0161 dom, ampak \u017eelim iti v va\u0161 doma\u010di kraj za vsaj eno uro”<\/strong><\/span><\/p>\nSe vam zdi, da je Lviv \u017ee va\u0161 drugi dom? Ga lahko tako kli\u010dete po mesecih lo\u010ditve od Volnovakhe?<\/strong><\/p>\nLahko re\u010dem tako. Pogosto za\u010dnemo govoriti z Volodyo (lastnikom stanovanja, kjer \u017eivi Lyudmila \u2013 ed.) in v\u010dasih govorimo rusko, saj smo tako komunicirali vse \u017eivljenje. In vpra\u0161a nas, zakaj. In razlo\u017eim: “\u010ce smo doma, se lahko pogovarjamo, kot je priro\u010dno.” Torej ja, zdaj je dom za nas.<\/p>\n
Vedno sem si \u017eelela, da bi na\u0161a dr\u017eava komunicirala v ukrajin\u0161\u010dini. Tudi ko sem hodil v \u0161olo, in bilo je leta 1977, mi je bilo zelo \u010dudno, zakaj je toliko ruskega, vendar ukrajinskega ni. Res sem rada nosila vezene srajce za praznike, rada sem imeli ve\u010derne zabave. Bili so ljudje, ki me niso podpirali in spra\u0161evali, zakaj sem tak. Morda je to domoljubje. Res mi je v\u0161e\u010d na\u0161a kultura, na\u0161 jezik. To, kar se v\u010dasih zgodi na oblasti, ni vedno Ukrajina. Vsak lahko naredi svoje napake.<\/p>\n
Kaj bi lahko rekli ljudem, ki so \u0161e vedno na zasedenih ozemljih ali kjer trenutno poteka aktivno sovra\u017enost? Tam in tako je bilo ves ta \u010das te\u017eko s svetlobo, vodo in ogrevanjem. Bli\u017ea se zima.<\/strong><\/p>\nTo jim vsak dan povem. Tako se je zgodilo, da sem bil imenovan za direktorja na\u0161e \u0161ole \u0161tevilka 4. In zdaj sem odgovoren za svoje kolege. Ljudje so zapustili Volnovakho, zdaj pa se \u017eelijo vrniti. In tam so tudi tisti, ki so tam ostali. Da, ni svetlobe, plina, vode. Zato je za dobro va\u0161ih otrok bolje, da odidete. Ker je \u017eivljenje otroka najpomembnej\u0161e. \u010ce ste odrasla oseba \u2013 brez otrok, brez vnukov \u2013 se lahko prilagodite povsod. Ampak zaradi varnosti, lahko in bi morali iti.<\/p>\n
Danes sem bil sre\u010den, saj je \u0161e en kolega od\u0161el v Dnipro. Tako sem vesela, da je lahko. Zelo drago je, stane denar, ki ga ni. Pred kratkim je tam potekal la\u017eni “referendum”. Ne bom rekel, da so ljudje hodili tja. Toda njihovi mediji so bili narisani. \u010ce so na ulici \u0161e tri osebe, in deset jih je pri\u0161lo, vsi razumemo, kako se je to zgodilo.<\/p>\n
Imam prijatelja, ki je \u017eivel tukaj, ampak se je vrnil. In razumem, zakaj. Ker so \u017eiveli v skupni spalnici, v telovadnici na vzmetnicah. \u010ce je oseba navajena bolj\u0161ih pogojev, potem je te\u017eko. Ker je vse ostalo doma. Zato so tu pustili odrasle otroke s svojimi vnuki in se vrnili v Volnovakho. Pravijo, da ko\u010de kli\u010dejo. \u010ce je hi\u0161a neosna\u017eena, potem se ho\u010de\u0161 vrniti vanje. Ampak kako \u017eiveti tam je zelo te\u017eko.<\/p>\n
Volnovakha po ruskem obstreljevanju (fotografija iz socialnih omre\u017eij)<\/span><\/p>\nSte si \u017ee predstavljali dan na\u0161e zmage? Recimo, da si pravkar izvedel za to. Kaj je prva stvar, ki jo bo\u0161 naredil?<\/strong><\/p>\nTo bo veliko veselje. Moj sosed, ki je zdaj v regiji Cherkasy, vedno spra\u0161uje, ali sem zbral stvari za tak primer. In to pravim, da ne bo \u0161el domov brez nas. Zagotovo bova \u0161la. Tudi \u010de bomo ostali tukaj kasneje, na\u0161li stanovanje in delo, bomo vseeno od\u0161li. Doma imam zelo veliko knji\u017enico. Vem, da so od tam vzeli hladilnik, TV in drugo opremo. Ampak skrbi me za kn.Izhki, res jih ho\u010dem pobrati. Sestavli smo sik knji\u017enico. Domov se \u017eelim vrniti vsaj za eno uro, vsaj z enim o\u010desom, da vidim, kaj je zdaj tam.<\/p>\n
Na\u0161a junakinja je pogumno delila z nami svoje spomine, te\u017eke in grozne trenutke. In le enkrat ni zadr\u017eala \u010dustev \u2013 ko se je spomnila, kako se je vse za\u010delo. Rusija ji je odvzemla dom, a ji ni mogla vzeti ljubezni do Ukrajine. In verjamemo, da se bo, tako kot na stotine drugih Ukrajincev, \u010dim prej vrnila v svoj doma\u010di kraj.<\/em><\/p>\nIzvirno<\/em><\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Liudmyla Bondarenko je ukrajinska u\u010diteljica iz Volnovakhe v donjeckski regiji. Za 90 % so ji uni\u010dili doma\u010di kraj. Vendar pa so cini\u010dni nadaljevali s sliko za ruske medije, kot da bi bila \u00bbosvobojena\u00ab. Zdaj \u017eenska \u017eivi v Lvivu, vendar sanja o tem, da bi \u0161la domov. Najbolj pogre\u0161a knji\u017enico, ki jo zbira \u017ee dolgo \u010dasa. […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":8667,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[1],"tags":[163,66,1105,497],"class_list":["post-8666","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-vojna","tag-beguncev","tag-rusko-ukrajinska-vojna","tag-ucitelji","tag-volnovakha"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/8666","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=8666"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/8666\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/8667"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=8666"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=8666"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=8666"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}
![\"Za](\"https:\/\/razvedka.info\/si\/media\/2022\/10\/Sledilo-nam-je-kot-da-za-sabo-nosimo-vojno-Zgodba.jpg\" "\\"Sledilo")
![\"1666624502](\"https:\/\/razvedka.info\/si\/media\/2022\/10\/1666624685_824_Sledilo-nam-je-kot-da-za-sabo-nosimo-vojno-Zgodba.jpg\" "\\"Sledilo")