{"id":6846,"date":"2022-09-23T12:15:02","date_gmt":"2022-09-23T12:15:02","guid":{"rendered":"https:\/\/razvedka.info\/si\/2022-09-doma-je-ozemlje-ukrajine\/"},"modified":"2022-09-23T12:15:02","modified_gmt":"2022-09-23T12:15:02","slug":"doma-je-ozemlje-ukrajine","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/ruwar.org\/si\/2022-09-doma-je-ozemlje-ukrajine\/","title":{"rendered":"Doma je ozemlje Ukrajine"},"content":{"rendered":"

Pred polno vojno je Marina Maguza skupaj z mo\u017eem in psom \u017eivela v Kijevu. Delala je in delala na\u010drte za prihodnost. 24. februarja pa se je vse spremenilo. Evakuacija, drugo mesto, drugi ljudje, izguba babice, lo\u010ditev od ljubljenega mo\u017ea. Hkrati pa je pri\u0161lo do tega, da ni veliko stvari potrebno za sre\u010do, ob\u010dutek doma pa je mogo\u010de povezati ne s specifi\u010dnim mestom, temve\u010d s celotno Ukrajino.<\/p>\n

V okviru projekta SVOYI 24 se je Kanal 24 pogovarjal z Maryno Maguza. V prvih dneh vojne sta bila \u017eenska in njen mo\u017e prisiljena zapustiti Kijev. Par je na\u0161el nov dom v Ivano-Frankivsku. Mi, z dovoljenjem urednikov Kanala 24, ponovno natisnimo Marinino zgodbo.<\/p>\n

Pokli\u010di prijatelja in paniko, mo\u017egani se ne odzivajo: vojna se je za\u010dela<\/strong><\/p>\n

Marino, povej nam, kak\u0161no je bilo tvoje \u017eivljenje pred polno vojno? Kje so \u017eiveli in kaj so naredili?<\/strong><\/p>\n

\u017divela sem v Kyivu z mo\u017eem in 1,5-letnim psom Jackom Russellom. Blizu podzemne postaje “Politehni\u010dni in\u0161titut” smo najeli stanovanje. \u010clovek ima svojo brivnico. In jaz sem frizerka. Zadnja tri leta je delala v Lybidski v SAYPLE salonu. Prej \u2013 na podro\u010dju farmacevtskih izdelkov, v lekarni. Pred tem je \u0161tudirala na Univerzi Zaporizhzhia. Potem sem videl primer \u010dloveka, ki je spremenil poklic in sledil isti poti.<\/p>\n

Pred vojno je bilo za nas vse kul \u2013 imeli smo cilje, na\u010drtovali prihodnost. Dobesedno pred njo so \u0161li na dopust, tam so porabili ves denar. Tako so neko\u010d \u017eiveli.<\/p>\n


\n

Dolgo \u010dasa so tako ukrajinski kot tuji mediji pisali o morebitni polni ruski invaziji. Ste verjeli, da je to mogo\u010de? Si se pripravila na to?<\/strong><\/p>\n

Nikakor. Moj mo\u017e ima rojstni dan v za\u010detku februarja. Dal sem mu izlet v Mehiko. Absolutno nismo verjeli v vojno gro\u017enjo. Na dopustu so opazili, da se veliko Ukrajincev ni vrnilo domov. Videli smo, da je bilo na\u0161e letalo poslano napol prazno na poti nazaj. Videli smo, kako so na\u0161i sosedje v hotelu v enem trenutku izginili \u2013 bili so, in potem nekje drugje. Spra\u0161evali smo se, zakaj ljudje to po\u010dnejo, kje in od \u010desa tako be\u017eijo. Ampak ni\u010d se ne bo zgodilo, vse je kul. Vrnili smo se domov. In po dveh tednih se je vse za\u010delo.<\/p>\n

Kako ste izvedeli za vojno? Kak\u0161na so bila prva dejanja in sensations?<\/strong><\/p>\n

Ob petih je klical na\u0161 prijatelj Kostya. \u017divi na “Galebu”, to je gostomelova avtocesta. Nekaj je sli\u0161al, bile so prve eksplozije. Takrat sva \u0161e spala. Zbudila sem se in spoznala, da se je nekaj zgodilo. Mo\u0161ki se je za\u010del sprehajati po stanovanju v paniki. Rekel mi je, da se je vojna za\u010dela. Nisem razumel, o \u010dem govori. Mislil sem, da je to nekak\u0161na fikcija, nepreverjenih informacij. Potem pa sem spoznala, da je res. \u017de takrat sem se za\u010del sprehajati po stanovanju. Ni\u010desar nismo zbrali. \u010ceprav me je mama prej opozorila, je govorila o zaskrbljujo\u010dem nahrbtniku. Prosil sem jo, naj ne panici.<\/p>\n

Prvih nekaj ur smo gledali novice, brali telegramske kanale.<\/p>\n

Potem so se eksplozije za\u010dele sli\u0161ati od dale\u010d. Ko spoznate, da se je vojna za\u010dela, pomislite: nekaj morate storiti. Toda mo\u017egani se v tem trenutku ne odzivajo.<\/p>\n


\n

Klet, neznosno mraz in odlo\u010ditev, da gremo: evakuacija iz Kijeva<\/strong><\/p>\n

Kak\u0161ni so bili prvi dnevi vojne zate? Kje si se skrival med alarmom?<\/strong><\/p>\n

\u017diveli smo v stanovanju v 14. nadstropju. Imeli smo ogromna okna in od njih je bil lep razgled na mesto. Vendar smo razumeli, da v novih realitetah ni zelo varno. Bilo je stra\u0161ljivo. \u0160e posebej, ko je letela v visoko dvignjene stavbe v Kyivu.<\/p>\n

Mo\u017e je razmi\u0161ljal o tem, kam naj gremo \u2013 v podzemno ali zato\u010di\u0161\u010de v hi\u0161i. Zaradi tega smo \u0161li na parkiri\u0161\u010de. Tam je bilo zelo hladno. Ampak cela hi\u0161a je pri\u0161la tja. Dvigalo ni delovalo, zato smo \u0161li dol s psom, stvarmi, odejami. Tam ni bilo interneta.<\/p>\n

Sedela sva v neznanem, ne da bi vedela, kaj se dogaja zunaj. Zmrznila sva. \u010clovek je ob\u010dasno hodil gor in bral novice. Pri\u0161el je k nam in rekel, da je alarm kon\u010dan. Potem sva \u0161la piti \u010daj.<\/p>\n

Tako so tekli sem in tja. Neke no\u010di sva pre\u017eivela no\u010d na parkiri\u0161\u010du. Bal sem se, da bova zbolela.<\/p>\n

Kdaj si se odlo\u010dila zapustiti Kyiv? Kak\u0161na je bila tvoja cesta?<\/strong><\/p>\n

Po ve\u010d kot dnevu na hladnem parkiri\u0161\u010du sem mo\u017eu rekla: “Pojdiva nekam.” Cel Kyiv je takrat stal, vse je bilo v prometnih zastojih. Kostya nas je poklical in rekel, da namerava oditi. Naredil je pot, ponudil se je, da gre po avtocesti Zhytomyr. Rekel je, da ima prijatelja v Ivano-Frankivsku, ki nam je pripravljen dati 2-sobno stanovanje za \u017eivljenje. Ponujeno za iti z njimi.<\/p>\n

Dolgo smo oklevaIi, a smo naposled vdihiIi v avto. Bilo je popoldne 25. februarja. Prijatelji so od\u0161li malo prej. Ves \u010das so nas klicali in nam povedali, kaj naj naredimo: prometni zastoji so, lahko pa greste po vaseh, tukaj boste \u0161li okoli prihajajo\u010dega o nesre\u010di.<\/p>\n

Na cesto smo se udarili s pol rezervoarja bencina. Sedli smo v avto in naredili, kot je rekel prijatelj. Bilo je stra\u0161ljivo, nismo vedeli, kam gremo in ali bomo sploh tja.<\/p>\n

Kako sta Marina in njen mo\u017e zapustila Kijev: oglejte si video<\/strong><\/p>\n

\n