“Naveli\u010dala sem se be\u017eanja. \u017delim \u017eiveti,” dodaja Daria in nam pove zgodbo o njeni dru\u017eini, ki se je za\u010dela v Donjecku.<\/p>\n
Daria in Stanislav sta \u017eivela blizu letali\u0161\u010da v Donjecku, \u0161tudirala sta v istem razredu, kasneje pa sta se poro\u010dila. \u0160tudirala je na Donjeckovem pravnem in\u0161titutu, diplomirala s \u010dinom poro\u010dnika in delala v takratni policiji. Stas je bil profesionalni kuhar. Prvi sin se je rodil v dru\u017eini. In potem je pri\u0161la 2014 in vojna.<\/p>\n
“Ko se je za\u010dela vojna, smo se odlo\u010dili, da moramo iti. Najprej sva \u0161la k mojim babicam in babicam v volnovakha okro\u017eje. Bilo je zelo glasno od eksplozij, in bili smo z otrokom. Zato sva \u0161la v Berdyansk. Moj mo\u017e je iskal slu\u017ebo. Vendar smo ugotovili, da ne moremo zapustiti regije Donjeck in da se moramo vrniti bli\u017eje domov. Tako smo pri\u0161li v Mariupol. Tam smo imeli drugega otroka,” pravi Daria.<\/p>\n
Dru\u017eina se je nastala na levem bregu mesta, kjer se nahaja obrat Azovstal. Sprva, pravi \u017eenska, je bilo psiholo\u0161ko te\u017eko \u2013 ko \u017eivite v frontni coni, ne zapu\u0161\u010date ob\u010dutka, da se lahko zgodi nekaj slabega, zato niste niti kupili ni\u010desar od gospodinjskih aparatov in \u017eiveli “na kov\u010dke” po travmi, ki je do\u017eivela v Donjecku.<\/p>\n
\u00bbPostopoma se je v mislih vrnila stabilnost in misel, da smo na lastni zemlji in da bo vse v redu. Videli smo, kako mariupol \u017eivi, in niti mislili nismo, da lahko nekdo pride in uni\u010di vse. Mesto je bilo zelo, zelo razvito. Do leta 2014 ni bilo opaziti, po tem pa je, tudi kljub frontni coni, ob morju postalo zelo lepo mesto,” se spominja Daria.<\/p>\n
S Stanislavom in njihovimi otroki sta \u017eivela v Mariupolu pribli\u017eno 5 let. V tem \u010dasu se je mesto nenehno izbolj\u0161evanje \u2013 nova igri\u0161\u010da, pomoli, rekreacijski prostori ob morju. Poleti so pozdravili goste iz vse dr\u017eave, ki so pri\u0161li na festival.<\/p>\n
“Povedal vam bom, da je bil Mariupol zelo, zelo ukrajinsko mesto \u2013 radi smo imeli ukrajinske po\u010ditnice, \u0161li ven z zastavami v vezenih srajcah \u2013 tako otroci kot odrasli. V \u0161oli so se otroci radi nau\u010dili vsega ukrajinskega. Delali smo, v\u010dasih po\u010divali, se zbirali v podjetjih, peli ukrajinske pesmi, plesali. Vse je bilo kul! Spomnim se tega \u017eivljenja in mislim, kaj se dogaja zdaj, in ne morem ga spraviti v red. Nikoli nismo mislili, da nekaj pogre\u0161amo in da \u017eelimo nekaj drugega. Mariupol \u0161e nikoli ni imenoval “ruski svet”. Pravkar smo \u017eiveli in razvijali \u2013 to je vse,” pravi Daria.<\/p>\n
Njen mo\u017e se je sre\u010dal in zdaj prijatelji dru\u017eine in dva para sta se odlo\u010dila, da bosta skupaj z jedmi avtorske japonske kuhinje naredila ustanovo. Stas je imel izku\u0161nje pri 12 letih in veliko idej, njegov prijatelj pa je imel finan\u010dno motivacijo. Med letom so prijatelji odprli dve Bluefin to\u010dki \u2013 na levem bregu in v sredi\u0161\u010du, v bli\u017eini porodni\u0161nice v Mariupolu. Daria je mo\u017eu pomagala z idejami, si izna\u0161la imena za jedi, v katerih je zdru\u017eil razli\u010dne okuse, in za\u010dela delati s strankami.<\/p>\n
“Ali danes ali nikoli”<\/strong><\/span><\/p>\n Kljub prej\u0161njim izku\u0161njam v Donjecku Daria in Stanislav ni verjela v mo\u017enost velike vojne, tako kot mnogi prebivalci Mariupola.<\/p>\n “V na\u0161ih \u017eivljenjih je bilo vse tako kul, da nismo bili pozorni na novice, politi\u010dne pogovore in trdo delali. Tri dni pred invazijo smo sli\u0161ali mo\u010dne eksplozije \u2013 za\u010dele so se provokacije s te strani. Potem je postalo stra\u0161ljivo spati. In ko je Rusija prepoznala separatisti\u010dno “DPR” in “LPR”, sem rekel, da bo vojna in da bo v Mariupolu nekaj groznega. A 23. februarja smo vsi \u0161li v slu\u017ebo,” pravi Daria.<\/p>\n 24. februarja se je dru\u017eina zbudila ob petih iz zvokov eksplozij in utripa na nebu. Sprva je Stanislav \u0161el iskati skladi\u0161\u010de, za\u010del zalogati hrano in vodo.<\/p>\n \u00bbV trgovinah na levem bregu je \u017ee bila panika, zagnalo se je 20 ljudi, terminali niso delovali \u2013 le za gotovino. In v ozadju \u010dakalnih diamantov – nenehne eksplozije, eksplozije, eksplozije. Mo\u017eu sem rekla, da morava ven \u2013 \u010de danes ne bi \u0161la, ne bi nikoli od\u0161la. Spomnili smo se, kako grozno je bilo v Donjecku, in nismo \u017eeleli, da bi otroci pre\u017eiveli. Toda njihova psiha je zdaj \u0161e vedno pokvarjena,” pravi Daria.<\/p>\n Poklicali so prijatelje \u2013 \u0161e dve dru\u017eini sta se odlo\u010dili za odhod. Hitro smo zbrali otro\u0161ke stvari in dokumente ter se v Zaporozhye od\u0161li z dvema avtomobiloma. Isti ve\u010der sta bila tam.<\/p>\n “Na poti ven ni bilo veliko avtomobilov. Cesta je bila svobodna \u2013 ljudje so mislili, da bo vse minilo, niso verjeli v tak\u0161no grozo. Peljala sva se in molila sem, da bo vse v redu. Bilo je zelo stra\u0161ljivo od zvokov eksplozij. Videli smo na\u0161o vojsko in pomislil sem: “Bog, dopo.lahko to storijo.” Bili so mladi fantje,” o odhodu iz Mariupola 24. februarja pravi Daria.<\/p>\n Malo varnosti.<\/strong><\/span><\/p>\n V Zaporo\u017ejah sirene niso ponehale, grozna novica pa nas je prisilila, da smo \u010dakali, da se tam nekaj za\u010dne.<\/p>\n “Kar naprej sva \u0161la v zato\u010di\u0161\u010de. Bal sem se, da bova kon\u010dala v blokadi, in nisem prenesel, ker nisem mogel ve\u010d spati. Mo\u017eu sem rekel, da so bili vlaki za evakuacijo na zahodu Ukrajine varni, in morali smo iti tja. \u010cez eno uro sva \u017ee \u0161la na postajo. Urnika ni bilo, samo po\u010dakati smo morali \u2013 in molili smo in \u010dakali,” se spominja Daria.<\/p>\n Ko je vlak prispel \u010dez dve uri, pravi \u017eenska, je bilo veliko ljudi, in le s pomo\u010djo mo\u017ea je bilo mogo\u010de stisnil v avto. Matere in otroci so bili dovoljeni v predelke, drugi so jahali v predsobah. V Darijinem predalu je bilo 10 ljudi.<\/p>\n “Vozili smo se 20 ur. Bilo je zelo stra\u0161ljivo. Nekdo je imel paniko, nekdo je pono\u010di kri\u010dal, odtrgal stop pipe,” \u0161e dodaja.<\/p>\n Naveli\u010dala sem se be\u017eanja.<\/strong><\/span><\/p>\n Daria in Stanislav nista imela na\u010drtov za Lviv \u2013 hotela sta le vdihniti zrak, nahraniti otroke, le\u010di. Na postaji so na\u0161li taksi in ravno v avtu so iskali, kje preno\u010diti. Stanovanja so na\u0161li le za dva dni, saj je konec februarja v Lvivu bil vrh val beguncev.<\/p>\n Nekaj dni kasneje je dru\u017eina iskala prostor za ve\u010derjo in vpra\u0161ala mo\u0161kega na ulici, ki se je o tem izkazal za prostovoljca.<\/p>\n “Dva tedna nas je nasedel. V tem \u010dasu smo vsaj malo v redu z otroki. Potem so za\u010deli razmi\u0161ljati, kaj naprej. Samo sedeti niso mogli, niso hoteli zapustiti Ukrajine. Za\u010deli so se seznaniti z mestom, z ljudmi. Moj mo\u017e je na\u0161el slu\u017ebo v japonski restavraciji,” pravi Daria.<\/p>\n Maryna in Dmytro, ki sta ostala v Zaporizhiji, sta bila poklicana tudi v Lviv. Mo\u017eje so se pogovarjali in se odlo\u010dili, da bodo posku\u0161ali odpreti ustanovo v Lvivu. Medtem ko sta prijatelja odhajala, sta Daria in Stanislav iskala sobo za najem, saj moramo \u0161e naprej \u017eiveti tudi v te\u017ekih \u010dasih.<\/p>\n Soba je imela zamrzovalnik in hladilnik-mizo. Ostalo za delo je bilo kupljeno. Postopoma so opremili kuhinjo in za\u010deli delati na pickup in dostavo. Daria komunicira s strankami, Maryna naka\u017ee naro\u010dila v kuhinjo, kjer kuhar Stas in njegova pomo\u010dnica kuharica, Marynin mo\u017e in \u0161e ena prijateljica iz Mariupola delata kot kurirji (\u017eal je eden od \u010dlanov ekipe Bluefin umrl v Mariupolu).<\/p>\n
\n![\"Isoriia](\"https:\/\/razvedka.info\/si\/media\/2022\/10\/Isoria-druzine-ki-zivi-v-blizini-letalisca-v-Donjecku-in.jpg\" "\\"Isoria")
![\"1654754523](\"https:\/\/razvedka.info\/si\/media\/2022\/10\/1666391228_575_Isoria-druzine-ki-zivi-v-blizini-letalisca-v-Donjecku-in.jpg\" "\\"Isoria")