<\/span><\/em><\/p>\nStara sem 12 let, sanjala sem o potovanju po svetu, sanjala sem o domu, v katerem sem bila mirna, a nekega dne je vse spremenilo. Zbudil sem se ob \u0161estih zjutraj, sli\u0161al sem nekak\u0161no gooey. Najprej sem mislil, da bosta o\u010de in mama delala, a ko sem pri\u0161la k njim, sem spoznala, da se je, kot se je izkazalo, vojna za\u010dela. O\u010de je \u0161el na bencinsko \u010drpalko, mama je zbirala stvari, babica je rekla, da ne bo \u0161la z nami, da bova \u0161la sama (\u0161la bova v regijo Vinnytsia k drugim babicam in babicam).<\/p>\n
Moja mlaj\u0161a sestra je spala, okna so se lomila, kot se je izkazalo, bombardirali so ga Boryspil (sami smo iz kyivskega obmo\u010dja). Za\u010del sem zbirati stvari, ki bi mi v prvi vrsti koristile. O\u010de je klical in rekel, da nikjer ni bencina. Ko je pri\u0161el, je rekel, da moramo biti doma, potem pa se bomo odlo\u010dili, kaj in kako. Bil sem zelo prestra\u0161en, saj prvi\u010d vidim pravo vojno, prvi dan vojne smo ostali doma, saj nismo imeli drugega izhoda.<\/p>\n
Vsa \u0161tiri dni vojne, z dru\u017eino sva \u017eivela kot navadni dnevi, v na\u0161em mestu nista bombardirali, zato sva bila malo mirna. Ob 1. uri popoldne mi je pisal prijatelj iz Kijeva, od\u0161li so v svojo ko\u010do, ki se je nahajala v na\u0161i vasi. Potem je prijateljica napisala, da je v njihovi pode\u017eelski hi\u0161i hladneje kot v kleti, zato je pri\u0161la preno\u010diti v na\u0161i hi\u0161i. Ona in jaz sva se podpirala, kolikor sva lahko. Toda na prvi dan, ko so nas bombardirali, je moj o\u010de, ne da bi karkoli rekel, od\u0161el na teren. Obramba. Mama je jokala, babica tudi, o\u010de je zadr\u017eeval solze, a takoj, ko me je za\u010del objemati, je za\u010del jokati in praskati, \u010dutil sem bole\u010dino, a ne fizi\u010dno, ampak moralno. V objemu z o\u010detom sem stal 5-10 minut, potem pa sem \u0161el jokati v svojo sobo. Od takrat moj o\u010de brani na\u0161e mesto.<\/p>\n
Nedelja je bila, potem ko moj prijatelj preno\u010di pri meni in o\u010de v obrambi. Nisem se zbudil zaradi eksplozij, ampak zaradi dejstva, da je moja mama pakirala svoje torbe. Izvedela sem, da sva z o\u010detom hotela za nekaj \u010dasa poslati mamo, mlaj\u0161o sestro in naju v mirno mesto v bli\u017eini, nato pa na Poljsko. Odpeljali so nas njegovi kolegi iz Tera. obramba, od\u0161li smo, babica je ostala:( Ko smo prispeli na kraj zlo\u010dina, nas je odpeljal prostovoljec, kot se je izkazalo, to je mati moje biv\u0161e prijateljice, ona naju je ljube\u010de sprejela, potem sem spet sre\u010dala njenega sina. Nekje v nedeljo smo bili v njihovi hi\u0161i, na koncu smo lahko sli\u0161ali celo strele, skrivali smo se v hodniku.<\/p>\n
Na dan odhoda iz Ukrajine nas je zapustil sin prostovoljca. Cesta je bila neverjetno dolga, na na\u0161 vlak smo \u010dakali 4 ure, nato pa so jo zavla\u010devali za pribli\u017eno 7 ur:( Potem je bila groza! Vsi so pritiskali, neka \u017eenska, ki je govorila rusko, je pljuvala, hvala bogu, da smo sedli na vlak, nekateri niso mogli priti noter in ostati:( Potem je bilo vse v redu, \u017eelim vsem dobro, vse bo, Ukrajina!<\/p>\n
Zlatoslava Malinovska, 21 let, Mariupol: \u00ab<\/em><\/strong>Nehal sem se bati, da bi mi projektil pri\u0161el naravnost v glavo, ker je hiter.”<\/em><\/p>\n<\/span><\/em><\/p>\n02\/24\/2022 je datum, ki nikoli ne bo pozabljen, to je datum, ki je spremenil \u017eivljenje milijonov v trenutku, to je datum, od katerega je kri za\u010dela te\u010di na na\u0161i zemlji. Tega ne bomo nikoli odpustil. Sem \u0161tudent mariupolske dr\u017eavne univerze, vse \u017eivljenje \u017eivim v Mariupolu, ob\u010dudujem svoje mesto in njegove prebivalce. Od tega krvavega zmenka sem za\u010del dr\u017eati svoj osebni dnevnik. Dnevnik mariupolske \u017eenske, ki je z lastnimi o\u010dmi videla vse grozote vojne in genocida. na\u0161ih ljudi.<\/p>\n
Prvi dnevi vojne so minili precej zlahka, a vznemirljivo, srce mi je bolj strlo od novice o Karkovu ali Kijevu. Vedeli smo, kak\u0161na je vojna po zgledu leta 2014, vsi so se bali, vsi so bili prestra\u0161eni, vendar smo bili prepri\u010dani, da \u010de se bo kaj za\u010delo na obmo\u010dju na\u0161ega mesta, potem \u0161koljke ne bodo letele v stanovanjske stavbe. Rekli smo: “To so stanovanjske stavbe, tu so ljudje.” Koliko sva se zmotila. \u00bbV politiki ni ljudi, obstajajo pa ideje; Nobenih ob\u010dutkov ni, so pa interesi. V politiki \u010dloveka ne ubijejo, temve\u010d odstranijo oviro, le vse” \u2013 to je citat iz knjige \u00bbGrof Monte Cristo\u00ab Aleksandra Dumasa \u2013 knjige, ki mi je pomagala skriti pred temo zunaj in mi nadeti \u00bboklep\u00ab pred vnemo zaradi zvokov padajo\u010dih \u0161koljk in zra\u010dnih bomb pred oknom.<\/p>\n
Prvi pomladni dan smo izgubili svetlobo, kar je pomenilo kmalu izginjanje vode. Ugasnjenje svetlobe je pomenilo popolno odsotnost sirene, vendar smo izvedeli za zra\u010dni alarm z interneta. 2. marca smo po izklopu mobilnih komunikacij izvedeli o zra\u010dnih napadih le z zvokom padajo\u010dih bomb in z zvokom letala, ki je letelo nad nami. Prvi dnevi brez komunikacije so bili najte\u017eji, saj popolno nevednost tega, kar se dogaja, preprosto vodi iz sebe. Potem je bilo \u0161e huje, ker se je upanje na odre\u0161itev vsak dan zni\u017eelo. Po kuriku je bilo sli\u0161ati streljanje, kar je pomenilo odpravo saboterjev, to ni bilo mogo\u010de, ampak se je veselilo.<\/p>\n
Ko se je voda ugasnila, se je izklopil plin, kar je bilo res stra\u0161ljivo, a smo se navadili. Tehni\u010dno vodo smo zbirali iz olebov po de\u017eju ali zbirali sneg, na kocki pa kuhali hrano. Ko ni bilo na\u010dina, da bi sekli drva, smo razdrli stole. Na prvi dan po\u017earov v na\u0161em mestu je bil \u010duden ob\u010dutek, \u010de ne bi bilo nenehnih krikov: “Letalo, skrij se!” in pi\u0161\u010dali \u0161koljk, potem bi pomislili, da je zdaj prvi maj in so vsi pri\u0161li ven na kebabe \ud83d\ude42.<\/p>\n
Vsak dan je bilo vse manj hrane, ni bilo niti ene trgovine, kjer bi ostala hrana. Potem sem ponovno preu\u010diti bistvo smrti, ali bolje, njen vzrok. Nehal sem se bati prihoda izgona direktno v glavo, ker je hiter. Toda umreti od lakote v obleganem mestu je druga stvar. \u0160e huje bi bilo dolgo umreti pod ru\u0161evinami ali zaradi po\u0161kodb. Posku\u0161al sem ne razmi\u0161ljati o smrti, ampak v tak\u0161ni situaciji pride v mojo glavo sama in se je ne more\u0161 znebiti. Vsak dan razmi\u0161lja\u0161 o tem, ali je to tvoj zadnji dan ali ne.<\/p>\n
Spanje je lo\u010dena tema pogovora. Ne more\u0161 normalno spati, ko se zbudi\u0161 iz vsakega rja in vsaki\u010d, ko se po\u010duti\u0161, kot da je lupina padla nekje v bli\u017eini. Najhuj\u0161a stvar se je zgodila na\u0161i dru\u017eini v no\u010di na 11. marec. Bil je miren ve\u010der, ne glede na to, kako \u010dudno se je sli\u0161alo \u2013 tako tiho, da je bilo stra\u0161ljivo. Odspali smo, ko smo ob 23.00 sli\u0161ali hrup letala, nato zahulili, razstrelili in zbe\u017eali na hodnik. Nekaj sekund kasneje, v bli\u017enji hi\u0161i, ki je neposredno ob na\u0161i, prispe zra\u010dna bomba, imamo okenske podokne izbil skupaj s okvirjem in leteti v stanovanje, skupaj z notranjimi vrati. To je neverjeten strah, pome\u0161an z zmedo. Zdi se, da veste, da morate te\u010di v klet, vendar zvonjenje v u\u0161esih in nezmo\u017enost nadzora telesa preprosto prepre\u010duje, da bi se ustrezno odzvali na situacijo.<\/p>\n
Vsako no\u010d smo eksplodirali iz huma letala, in najbolj grozna stvar o tem je \u010dakala. Ko ga sli\u0161i\u0161, se zaveda\u0161, da leti nekam v bli\u017eini, ali pa celo nad teboj in samo po\u010daka\u0161 in \u0161teje\u0161 lupine, ki so padle. Kot smo razumeli (sploh ne vem, ali je res ali ne), ima eno letalo 4 bombe. Pre\u0161teli smo jih in molili.<\/p>\n
V\u010dasih bi rekli: “Takrat je vojne konec, mi…”, in v tem trenutku pomislite, ali se bo kon\u010dala? In \u010de se kon\u010da, za kak\u0161no ceno? Kaj se bo zgodilo z nami? In milijon drugih vpra\u0161anj, odgovorov, na katere preprosto ne obstaja. Kakorkoli \u017ee, bilo je zelo nenavadno govoriti o tej situaciji “vojne”, saj je dolgo \u010dasa obstajalo dozorevanje, da je v 21. stoletju obstajal prostor za to sramoto. In vse to je preprosto zaradi enega norega starca in njegovega enako norega tropa psov.<\/p>\n
15. marca sem zapustil Mariupol. Bilo je stra\u0161ljivo, zelo stra\u0161ljivo. Vozi\u0161 se po mestu, samo vidi\u0161 opusto\u0161enje, vidi\u0161 po\u017egane hi\u0161e in mrtve ljudi, ki so jih sosedje prekrivali s cunjami ali jaknami. Pogleda\u0161 na to in postane te\u017eko dihati, te\u017eko je razmi\u0161ljati, na to se je te\u017eko kakorkoli odzvati. Razmi\u0161lja\u0161 o dru\u017eini, o prijateljih, o vseh, ki so ti bili pomembni in razume\u0161, da ne more\u0161 storiti ni\u010desar glede tega in ne ve\u0161, kako pomagati.<\/p>\n
Mykhailo, Kherson: <\/strong>“Kri se ni ustavila, za\u010del sem izgubljati zavest, a se nisem nehal \u0161aliti”<\/em><\/p>\n<\/span><\/em><\/p>\n24. februar sem vozil. delati iz majhne vasi v bli\u017eini mesta do Kherson sam, kot ponavadi. Toda zjutraj so se sli\u0161ale eksplozije v daljavi. Medtem ko sva se s prijatelji vozila na vlaku na dolge razdalje, vsa navdu\u0161ena, saj nismo vedeli, kaj se dogaja, smo videli plamene s strani \u017ee znanega Chornobaivka: letali\u0161\u010de je gorelo.<\/p>\n
Ko sem pri\u0161el v slu\u017ebo, sem spoznal, da se nekaj groznega svari in se je posku\u0161alo obrniti na voja\u0161ko registrsko pisarno in vpisno pisarno, vendar se ni obnelo. Zunaj je bila zme\u0161njava, nesre\u010de na vsakem koraku, kilometre dolge \u010dakalne vrstice v vseh trgovinah, lekarnah in atomih. Poklicala sem svojega sr\u010dka (\u010deprav \u0161e nisva bila skupaj) in mi rekla, naj spakiram stvari. Posku\u0161ali smo zapustiti mesto v vasi, ki se nahaja med Kherson in Mykolaiv. Mislil sem, da bo tam varneje, a avtobusov in vlakov ni bilo.<\/p>\n
Pet ur smo iskali pot domov, toda vse je bilo zaman, potem pa sva se odlo\u010dila za \u0161topanje. In za\u010deli smo uspeti: ve\u010dina ljudi je \u017ee od\u0161la in mesto je bilo skoraj prazno. Pomagali so nam mo\u0161ki, ki so se vrnili domov v Chornobaivka, bilo je skoraj polovica na\u0161e poti. Potem sva \u0161la pe\u0161, dokler nisva spoznala \u0161e enega dobrega \u010dloveka. Pri\u0161li smo do vasi in \u010dakali, kaj se bo zgodilo naprej, saj smo mislili, da bo v tej vasi (Blagodatne) varneje, a sem se zmotil.<\/p>\n
Prva kolona ruske tekhnike se je pojavila v 4 dneh od za\u010detka vojne. Premagale so jih na\u0161e \u010dete, preostale tri avtomobile pa so za\u017egali lokalni prebivalci z molotovimi koktajli. Trije ruski vojaki so se predali lokalni skupnosti in z u\u010diteljem sva \u0161la na to opremo in posku\u0161ala dobiti vse, kar bi na\u0161a vojska potrebovala od tam. Izvlekli smo komplete prve pomo\u010di, voja\u0161ke dokumente, mitraljez in granate. Vse to, skupaj z ujetniki, so premestili v na\u0161o vojsko v Nikolajev, mi pa smo ostali, da po\u010dakamo naprej in patruljiramo na\u0161o rodno vas.<\/p>\n
Toda orki so pri\u0161li hitreje, kot smo si predstavljali, in v tem trenutku se je ob nas odprla majhna veja pekla. Kopali so po vasi in uredili opremo, da se nih\u010de ne bi mogel izvleci. Posku\u0161ali smo njihovo lokacijo predati na\u0161im vojakom, mnogi, tudi jaz, pa so po telefonu za\u010deli prejemati SMS z gro\u017enjami ruske “vojske”.<\/p>\n
Ugasnila sta nam lu\u010di in vodo, in zaradi nenehnega obstreljevanja smo se skrivali kjerkoli smo lahko. Ko pa je pitje vode in hrane za\u010delo zmanjkati, sva z ljubljeno od\u0161la k znancim, ki so imeli generator za vodo in polnili na\u0161e telefone. V enem od teh dni, 03\/15\/2022, se je vse dramati\u010dno spremenilo na slab\u0161e. Orki so za\u010deli streljati na minomete na pode\u017eelskih domovih. Zjutraj, ko sem \u0161el k prijateljem napolnit telefon, so me prosili, naj pomagam zbrati trupla in jih pokopati. Seveda sva se z u\u010diteljico strinjala in, ko sva zbrala ve\u010d mo\u017e, sva jih \u0161la pokopati.<\/p>\n
Pokopali\u0161\u010de se nahaja za vasjo v bli\u017eini polo\u017eaja orkov, bilo je potrebno kopati grobe in pokopati tiste, ki so umrli zaradi njihovega obstreljevanja pod pi\u0161tolo svojih mitraljez sran. Kasneje zve\u010der, ko sva se z ljubljeno sprehajala domov od prijateljev, sem spoznala, da \u017eelim izrezati vse Ruse in vse to, ker so nas za\u010deli obstreljevat z minometi to\u010dno na ulici. Potem sem videl pekel, zlomljene hi\u0161e in ljubimca, ki je kri\u010dal v bole\u010dinah.<\/p>\n
Medtem ko je moj ljubimec le\u017eal na tleh, krvavel, sem le\u017eal na njej, pokrival u\u0161esa in upal, da se bo ta groza kmalu kon\u010dala. Po nabiranju mo\u010di sem se obrnil naokrog in videl samo prah in kri. Obstreljevanje se je nadaljevalo, \u0161koljke, ki so nas prizadele, so padle 15 metrov od nas in poru\u0161le hi\u0161o. Vstal sem, pregledal ljubljenega svojega in videl njene rane, kosti in kri. Lepo sem jo vzela v naro\u010dje (bila je pri zavesti) in jo z vpiji na pomo\u010d za\u010dela \u010dim prej nositi v najbli\u017ejo hi\u0161o, to je bila hi\u0161a mojega u\u010ditelja.<\/p>\n
Na moj krik je iz hi\u0161e pri\u0161el mo\u0161ki, ki je pravkar eksplodiral in ji pomagal pripeljati na dvori\u0161\u010de. Potem je bila groza. Na zvok obstreljenega in njenega joka, sem posku\u0161al ustaviti krvavitev na nogi, ni bilo dela ko\u017ee, ni ostalo ni\u010desar od podgane, vendar smo zagotovili prvo pomo\u010d, kolikor smo lahko. Na na\u0161 jok so iz kleti pri\u0161li moj u\u010ditelj in njegova sestra in o\u010de.<\/p>\n
Obstreljevanje se je nadaljevalo, ranjeno pa smo spustili v klet, kjer so bili otroci in \u017eenske. V u\u0161esih sem sli\u0161al skoraj ni\u010d drugega kot \u0161tik. Na\u0161li smo vse njene rane in za\u010deli zagotavljati zdravstveno oskrbo, bila je pri zavesti. Obstreljevanje je postajalo vse manj, a so \u0161e vedno delali.<\/p>\n
Po uri in pol v kleti sem za\u010dutil, da komaj stojim na nogah in se mi je za\u010delo temneti v o\u010deh. Kot se je izkazalo, sem stal v lu\u017ei lastne krvi. U\u010diteljica mi je pomagala najti rane: noge so mi krvavele po ritnici, raztrgali so me \u0161rapneli, medenica ni bila del moje ko\u017ee, noge so mi pretepli in vse telo je bilo pretepeno. Kri se ni ustavila, za\u010del sem izgubljati zavest, a se nisem nehal \u0161aliti.<\/p>\n
Potem so pri\u0161li ruski orki in sem jih za\u010dela prositi, naj jo odpeljejo v bolni\u0161nico, a so nam dali povoj in morfij in rekli, da ne morejo storiti ni\u010desar.<\/p>\n
Moja dru\u017eina je pri\u0161la in ko je obstreljevanje ponehalo, smo se preselili domov in za\u010delo se je dolgo \u010dasa.In no\u010d v mojem \u017eivljenju…[\u043d\u0430 \u0446\u044c\u043e\u043c\u0443 \u0456\u0441\u0442\u043e\u0440\u0456\u044f \u041c\u0438\u0445\u0430\u0439\u043b\u0430 \u043e\u0431\u0440\u0438\u0432\u0430\u0454\u0442\u044c\u0441\u044f].<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Ukrajinci so za\u010deli prejemati SMS sporo\u010dila: “Povejte svojo zgodbo o vojni \u2013 svet mora vedeti resnico! #\u041c\u043e\u044f\u0412\u0456\u0439\u043d\u0430”. Na ministrstvu za kulturo Ukrajine so pojasnili, da to ni ne\u017eelena, temve\u010d povabilo k pridru\u017eitvi projektu #\u043c\u043e\u044f\u0432\u0456\u0439\u043d\u0430, katerega namen je zbrati \u010dim ve\u010d dokazov o cini\u010dni vojni, ki jo Rusija v Ukrajini pote\u010de. “Moja vojna” \u2013 spletno stran, […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":87,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[1],"tags":[45,49,5,7,3,26],"class_list":["post-548","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-vojna","tag-kherson","tag-kijev","tag-mariupol","tag-ruska-agresija","tag-ruski-vojni-zlocini","tag-top-novice"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/548","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=548"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/548\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/87"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=548"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=548"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=548"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}
![\"MoiaViyna](\"https:\/\/razvedka.info\/si\/media\/2022\/10\/\u041c\u043e\u044f\u0412\u0456\u0439\u043d\u0430-Ocividci-ruskih-vojnih-zlocinov-povejo-o-izkusnjah.jpg\" "\\"#\u041c\u043e\u044f\u0412\u0456\u0439\u043d\u0430.")
![\"1540235](\"https:\/\/razvedka.info\/si\/media\/2022\/10\/1666077430_28_\u041c\u043e\u044f\u0412\u0456\u0439\u043d\u0430-Ocividci-ruskih-vojnih-zlocinov-povejo-o-izkusnjah.jpg\" "\\"#\u041c\u043e\u044f\u0412\u0456\u0439\u043d\u0430.")
![\"1649091182](\"https:\/\/razvedka.info\/si\/media\/2022\/10\/1666077430_877_\u041c\u043e\u044f\u0412\u0456\u0439\u043d\u0430-Ocividci-ruskih-vojnih-zlocinov-povejo-o-izkusnjah.jpg\" "\\"#\u041c\u043e\u044f\u0412\u0456\u0439\u043d\u0430.")