{"id":4784,"date":"2022-08-30T17:01:02","date_gmt":"2022-08-30T17:01:02","guid":{"rendered":"https:\/\/razvedka.info\/si\/2022-08-sest-mesecev-vojne-v-ukrajini\/"},"modified":"2022-08-30T17:01:02","modified_gmt":"2022-08-30T17:01:02","slug":"sest-mesecev-vojne-v-ukrajini","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/ruwar.org\/si\/2022-08-sest-mesecev-vojne-v-ukrajini\/","title":{"rendered":"\u0160est mesecev vojne v Ukrajini"},"content":{"rendered":"

“Pono\u010di sem \u0161el spat za nekaj ur, zaprl o\u010di in mislil, da bi bilo dobro, \u010de me bo udarila ruska raketa. Ker bom umrl v spanju. Potem sem se zbudil in spoznal, da me ni\u010d ne ubije, zato bom opravil svoje delo \u2013 re\u0161il bom ljudi,” anesteziolog Elizar Grankov pove Zoryani Vareni o delu v bolni\u0161nici v Mariupolu v prvih tednih po ruski invaziji.<\/em><\/p>\n

\u2013 Iz Donje\u010dka ste, leta 2014 pa ste se preselili v Mariupol. Ste se med rusko invazijo po\u010dutili enako kot pred osmimi leti?<\/strong><\/p>\n

\u2013 Ne, to so zelo razli\u010dne stvari, saj takrat, leta 2014, ni bilo jasno, kaj se dogaja, kaj je Rusija. Bili so nemiri, tam je bil Krim, ki se je boril v ve\u010d mestih, vendar ne v takem obsegu. In letos je bilo povsem druga\u010de. \u0160e pred 24. februarjem je bila napetost zelo, zelo visoka. Osem let sem imel ob\u010dutek, da se bo nekega dne za\u010dela vojna, a sam nisem hotel verjeti. Upal sem, da bo Putin umrl. Nisem verjel, da se bodo ljudje v Rusiji spremenili v naciste in po\u0161asti.<\/p>\n

Se spomni\u0161 okupacije Mariupola leta 2014? Kako se je od takrat spremenilo?<\/strong><\/p>\n

\u2013 Mariupol takrat ni bil zaseden, kot je zdaj. Razli\u010dne separatisti\u010dne skupine so skupaj z rusko vojsko dolgo posku\u0161ale zavzetje mesta, potem pa je bil oblikovan azovski polk, ki ga je skupaj z drugimi enotami ukrajinske vojske preprosto osvobodil mesec dni kasneje. Mesto skoraj ni bilo po\u0161kodovano, uni\u010denih je bilo le nekaj stavb.<\/p>\n

Ko sem pred osmimi leti za\u010del \u017eiveti v Mariupolu, je izgledalo kot vsako postsovjetsko mesto. V teh osmih letih je bilo vse novo zgrajeno, parki, ceste so bile zgrajene, vse bolni\u0161nice so bile popravljene. Za otroke je bilo veliko igri\u0161\u010d. Z leti je Mariupol postal eden najbolj\u0161ih krajev za \u017eivljenje.<\/p>\n

\u010ce je bil leta 2014 velik odstotek ljudi, ki so podpirali Ruse, potem so bili osem let kasneje osamljeni primeri. Ukrajina je pokazala, kako lahko Izgleda Mariupol, in 100 km do Donjeck, ki se je zdelo, da zamrzne leta 2014. Razvili smo se in v Donjecku, nasprotno, tudi zdaj, ko pogledam, kaj se tam dogaja, vidim, da se mesto sesuva tudi brez voja\u0161kega posredovanja. Samo zru\u0161i se.<\/p>\n

Kako se po\u010duti\u0161 zdaj, ko je Mariupol uni\u010den? \u017dalost, sovra\u0161tvo, agresija, nostalgija?<\/strong><\/p>\n

Imam me\u0161anico \u010dustev. Vsi tisti, ki ste jih omenili, in nostalgija in ob\u017ealovanje, toda najbolj \u017eivo ob\u010dutje je sovra\u0161tvo do vsega, kar so Rusi storili z na\u0161imi \u017eivljenji. Uspevali smo, \u017eiveli, potovali, zaslu\u017eili, samo \u017eiveli. Postajalo je vse bolje in bolje. In zdaj je vse izginilo, vse nam je bilo odvzeto.<\/p>\n

Putin in njegova obhodnost ne dojemata Mariupola ali katerega koli drugega mesta kot kraj za \u017eivljenje, \u017eelijo si ozemlja, \u017eelijo ve\u010d ozemelj na zemljevidu in to je to. In navadni Rusi zame… Neumni so. Pametni ljudje so zapustili Rusijo, ostala je biomasa, ki poslu\u0161a televizijo in sanje o velikini njenih ljudi. Enake metode kot v Nem\u010diji v 30.<\/p>\n

Kje ste na\u0161li za\u010detek ruske invazije?<\/strong><\/p>\n

\u2013 V bolni\u0161nici sem bil na dol\u017enosti in okoli 17.00 ali 17.30 sem sli\u0161al nekaj utripa. Za\u010del sem prebrati novico, kaj je povedal predsednik Ruske federacije, pol ure kasneje pa so za\u010dela k nam prihajati re\u0161evalna pomo\u010d, mi pa smo za\u010deli delati \u2013 da bi re\u0161evali ljudi.<\/p>\n

\u2013 To pomeni, da so v bolni\u0161nico za\u010deli prihajati re\u0161evalci dobesedno v prvi uri vojne?<\/strong><\/p>\n

– 24. februarja so Rusi zadeli vse vrste voja\u0161kih ciljev, vendar ne vedno. Navadni ljudje so postali \u017ertve v svojih domovih.<\/p>\n

Z usposabljanjem sem anesteziolog in sem opravil veliko razli\u010dnih te\u010dajev, vklju\u010dno z vojsko. V vojski imam veliko prijateljev. Bil sem pripravljen, a ni bil dan, ne dva, ampak ves \u010das, ko smo bili tam, smo imeli na desetine, na desetine operacij vsak dan, ne vem to\u010dno koliko, nih\u010de ni pre\u0161tel. Zato se nih\u010de na svetu ne more pripraviti na tako maso ranjenih.<\/p>\n

In “ves \u010das” je koliko?<\/strong><\/p>\n

\u2013 V bolni\u0161nici sem bil od 24. februarja do 12. marca. In naslednji trije dnevi v ruskem ujetni\u0161tvu. 15. marca nam je uspelo pobegniti z ve\u010d prijatelji.<\/p>\n

“Kako so te ujeli?”<\/strong><\/p>\n

\u2013 Rusi so napredujejo z vseh strani, na\u0161a bolni\u0161nica je bila na robu mesta. Preden so nas napadli, so uni\u010dili vse zgradbe okoli bolni\u0161nice, vse hi\u0161e. \u0160e naprej so streljali na minomete, to\u010de, rakete, letala, vse. Na oknu moje bolni\u0161nice sem videl, kako gorijo devetnadla\u010dne stavbe. Posebej so na\u0161o bolni\u0161nico pustili razmeroma neoku\u017eeno, saj jih je treba tudi zdraviti. Ko je bilo vse uni\u010deno in na\u0161ega obmo\u010dja ni bilo ve\u010d mogo\u010de braniti, se je ukrajinska vojska umaknila v mesto. Rusi so se pravkar vozili v tankih, posku\u0161ali so iti naprej, na\u0161a vojska je uni\u010dila njihove tanke, vendar so zasedli po\u017egana obmo\u010dja okoli nas.<\/p>\n

Ste zdravili Ruse?<\/strong><\/p>\n

“Imeli smo ruske vojake z zlomi udov in vseh vrst po\u0161kodb. Zdravniki bi morali zdraviti vse ljudi ne glede na raso, dr\u017eavljanstvo ali kar koli drugega. Ampak nisem se je dotaknil. \u010ceprav, \u010de bi mitraljez ustrelil name, bi opravil svoje delo, kaj naj re\u010dem.<\/p>\n

Lahko bi rekli, da zdru\u017eujem dve osebnosti. Ena je, da sem zdravnik. Ko sem na dol\u017enosti v bolni\u0161nici, moram opraviti svoje delo, re\u0161iti ljudi. Ampak kot druga oseba, kot Ukrajinec, ne bom re\u0161il niti enega ruskega vojaka. Nasprotno, pripravljen sem na vse, pripravljen sem ubiti.<\/p>\n

“Si bila prestra\u0161ena?”<\/strong><\/p>\n

\u2013 Zdaj se bojim smrti, saj \u017ee nekaj mesecev \u017eivim v dokaj mirnih razmerah. Ja, tam so rakete, so sirene, vendar ne hudi\u010da, ki je takrat. Potem v bolni\u0161nici nismo \u010dutili strahu. Ko vse nenehno eksplodira, ne veste, kje bo naslednja eksplozija in ali vas bo udarila raketa. To je naklju\u010dje. Nekdo se je skrival v stanovanju ali kleti in tam umrl. Pono\u010di sem \u0161la za nekaj ur v posteljo, zaprla o\u010di in mislila, da \u010de me bo ruska raketa udarila, bo dobro. Ker bom umrl v spanju. Potem sem se zbudil in spoznal, da me ni\u010d ni ubilo, zato sem opravil svoje delo \u2013 re\u0161il ljudi.<\/p>\n

In kak\u0161ni ruski vojaki so bili? Pogodbene delavce ali naro\u010dnike?<\/strong><\/p>\n

\u2013 Zdravniki so nas ujeli s strani profesionalnega voja\u0161kega osebja. To je bilo opaziti iz njihovega naglasa in po tem, kako so se oblekli. Ko pa so od\u0161li, je vstopila topovska krma. Videl sem veliko prestra\u0161enih ljudi, ki so bili pravkar odvzeti z ulice, iz Donje\u010dka. Ujeli so jih v drugih mestih, glede na oro\u017eje in rekli, naj gredo: “\u010ce ne gre\u0161, te bomo ustrelili.” Videl sem praznino v njihovih o\u010deh, vendar je bilo tudi veliko ljudi, ki so \u0161li ubijati z veseljem. Rekli so tudi, da so Donbas bombardirali osem let Ukrajinci, a to so pravljice za Ruse iz Sibirija, morda iz Moskve.<\/p>\n

Ko so ujeli na\u0161o bolni\u0161nico, je en policist, ne vem to\u010dno, kdo je bil, pregledal celotno zgradbo, hodil naokrog, pregledal vse, da bi se spomnil. Vpra\u0161al sem ga, \u010de lahko grem domov, ker imam majhnega otroka. Nasmehnil se je in rekel, da se seveda lahko, ampak potem me lahko “Azov” ubije. Tako nam je posredno povedal, zdravniki, da nas bodo takoj, ko smo od\u0161li, ubili. Ker ni bilo ve\u010d “Azova”, samo Rusov.<\/p>\n

\u2013 Ste posku\u0161ali govoriti z vojaki, ki so vas ujeli?<\/strong><\/p>\n

“Ja, poskusil sem, zakaj ne bi poskusil?” Ve\u010dina ni ni\u010d povedala, drugi so rekli, da so ukrajinci bili ubiti osem let, da Ukrajina ne obstaja kot dr\u017eava, da je Ukrajina Rusija. Res so kot zombiji, ne glede na to, kako zabavno je videti, so samo zombiji.<\/p>\n

“Si imel prilo\u017enost pobegniti?”<\/strong><\/p>\n

Verjetno je bilo mogo\u010de oditi nekaj dni po za\u010detku invazije. Ampak nismo od\u0161li, ker sem bila potrebna kot zdravnik. In odkrito povedano, nih\u010de si ni mogel predstavljati, da bi Rusi lahko uni\u010dili pol milijona mest. Mislili smo, da vojna ne pomeni uni\u010denja vsega. In uni\u010dili so jih. \u0160e pred vojno sem rekel, da bi Mariupol lahko pridobili le, \u010de bi bila uni\u010dena, a sploh nisem mogel verjeti, da bi to res lahko storili.<\/p>\n

\u2013 Kak\u0161en je bil za\u010detek ruske okupacije? Ste bili pri\u010da vojnim zlo\u010dinom? Ste videli avtomobile, ustreljeni na ulicah z napisom “Otroci”?<\/strong><\/p>\n

– Ja, videl sem, govoril sem o vsem, kar sem videl, to\u017eilstvu, ZN, Human Rights Watch<\/em> in druge organizacije. Ustreznim oblastem sem dal dokaze o tem, kaj so Delali Rusi.<\/p>\n

Lahko ti dam primere. 12. marca, ob 10. ure na Matrosovi ulici, sem iz okna \u0161estega nadstropja videl, kako so Rusi ustrelili tri avtomobile, ubili vsaj nekaj ljudi in jih \u0161e nekaj ranili, potem smo re\u0161ili te ljudi na operacijski mizi.<\/p>\n

\u010ce ste sli\u0161ali, da so Rusi uni\u010dili porodni\u0161nico v Mariupolu, potem vedite, da so od tam preva\u017eali \u017eenske v porodni\u0161nici k nam. Vedeli so, da imamo \u017eenske, otroke, veliko pacientov, vendar jim to ni prepre\u010dilo, da bi na\u0161o bolni\u0161nico spremenili v voja\u0161ko ustanovo. Iz njenega ozemlja so izstrelili tanke in to\u010de proti mestu, se skrili za na\u0161o bolni\u0161nico, streljali in se vrnili nazaj na dvori\u0161\u010de. Vedno so bili oklepniki in tanki. Nikoli ukrajinska vojska ni streljala nazaj v na\u0161o bolni\u0161nico.<\/p>\n

To pojasni, kdo je kdo.<\/p>\n

\u2013 Govorili ste o nose\u010dnicah, ki so vam jih pripeljali iz porodni\u0161nice, koliko jih je bilo?<\/strong><\/p>\n

\u2013 Pribli\u017eno 10, v treh dneh smo vzeli pribli\u017eno 10 rojstev.<\/p>\n

Bilo je marca, bilo je -10 stopinj, kako je izgledalo \u017eivljenje v bolni\u0161nici?<\/strong><\/p>\n

” Imeli smo dizelski generator, tako da ko v mestu ni bilo svetlobe, smo ga imeli in ga obdelali. Moral sem operirati ljudi, tam so bile umetne dihalne naprave. A nismo imeli oken, vsi so bili onesna\u017eeni v za\u010detku marca, morali smo jih pokriti s kartonskimi \u0161katlami, vzmetnicami, vsem, kar je bilo. Bilo je zelo hladno. Tako mrzlo, da je bila norma 3-4 parov hla\u010d, ve\u010d majic, pulovesov, jakn. In na vrhu covid kombinej.<\/p>\n

V operacijski sobi nismo imeli dovolj prostora. OperiraIi smo eno stvar, takoj smo morali narediti naslednjo, in enostavno ni bilo kam iti. Bilo je potrebno prenesite ljudi po stopnicah v razli\u010dna nadstropja. Nosili smo jih kjerkoli je bil prostor, bolni\u0161nica je bila polna.<\/p>\n

Kako ste dobili hrano in zdravila?<\/strong><\/p>\n

V prvih dneh vojne nam je uspelo kupiti veliko izdelkov v trgovinah, takrat so \u0161e delali, bilo je celo mogo\u010de pla\u010dati s kartico. Veliko ljudi je prineslo zdravila. Nekateri zdravniki, farmacevti so jih pravkar pripeljali iz lekarn, sami smo \u0161li v lokalne lekarne in od tam vzeli vse, kar je bilo mogo\u010de vzeti, vse, kar smo potrebovali. Ko pa sem pobegnil iz mesta, iz bolni\u0161nice, skoraj ni bilo ve\u010d zdravil.<\/p>\n

Kateri so bili zadnji dnevi v bolni\u0161nici, preden so vstopili Rusi?<\/strong><\/p>\n

\u2013 Ukrajinski vojaki in prostovoljci so do 10. marca dnevno prinesli hrano, vodo in zdravila. Kasneje, ko so na\u0161e obmo\u010dje mo\u010dno obstreljevali, tja ni nih\u010de ni\u010d prinesel. Za\u010del se je velik problem z vodo. Iz ogrevanja smo ga izcedili iz cevi. Re\u0161ili smo vsako kapljico, kolikor smo lahko, ker je to najpomembnej\u0161a stvar, ki bi lahko bila.<\/p>\n

V eni od sob sem na\u0161la celo \u0161tiri steklenice s petimi litra vode, ki so zalile ro\u017ee. Ni bilo sve\u017ee, ampak ni\u010d, lahko bi pil. Kar zadeva hrano, nismo zani\u010diti mesa, ki je bilo zamujalo. Jedli so in jedli, ker so morali jesti vsaj enkrat na dan. Porabili smo veliko energije. Ko sem pri\u0161el iz ujetni\u0161tva, sem izgubil ve\u010d kot 10 kg te\u017ee, kar je pribli\u017eno 10%.<\/p>\n

“Kaj je bilo najhuj\u0161e zate?”<\/strong><\/p>\n

\u2013 Eden najte\u017ejih dni je bil 28. februar, ko so nam pripeljali prvorojenca. Posku\u0161ali smo ga re\u0161iti, o\u017eivljati, vendar to ni pomagalo, kot re\u010demo: rane so bile nezdru\u017eljive z \u017eivljenjem. In potem, do 15. marca, je bilo veliko otrok, sam sem opravil operacije z ducatom. Zgodilo se je, da so pripeljali \u017ee mrtve otroke. Matere so pripeljale. Na isti dan, skoraj isto\u010dasno dva. Eden je bil star 2 leti, drugi 8 mesecev. Prva je bila po tem, ko je bila poleg nas odvr\u017eena zra\u010dna bomba, veliko stekla je polomljeno, otrok pa je bil s tem steklom skoraj prerezan na pol.<\/p>\n

Bil je zelo majhen otrok.<\/p>\n

Tudi zdravniki zelo te\u017eko prenesejo tak\u0161no situacijo: otroka ubijejo in mati, ki prosi za pomo\u010d. Toda nih\u010de ji ni mogel pomagati. In skoraj hkrati z njo, prite\u010de \u0161e ena mama, nekaj ima zavito v krpo, roke v kri, vidim, otrok ima lo\u010deno odrezano roko, vidim rebra, in ona prosi: doktor, naredi nekaj. In ni\u010desar nisem mogel narediti.<\/p>\n

V tem trenutku se kot oseba, kot zdravnik, kot o\u010de mojega otroka, ni\u010desar nisem bal, vrgel sem cigareto, ki sem jo kadil v obraz ruskemu okupatorju. Ni mi bilo mar, \u010de me je ustrelil. Ustrelili jih bodo, \u010de ne. Naj bo tako.<\/p>\n

Kako ti je uspelo pobegniti iz ujetni\u0161tva?<\/strong><\/p>\n

“Bil sem v bolni\u0161nici, nisem videl svoje dru\u017eine en teden, ni bilo povezave, nisem vedel, kaj naj naredim.” \u017delel sem iti domov, brat je pri\u0161el po mene. Ko smo se hoteli preseliti, so prispeli ruski tanki in nikamor nismo mogli priti. Ostala sva v bolni\u0161nici. Tudi moj brat je pomagal ljudem. In potem je pri\u0161la moja mama, ker sta njena dva sinova od\u0161la nekam in izginila, tako da ji ni bilo ve\u010d mar zase, samo naju je hotela najti. In na\u0161la naju je. In bili smo ujeti, moj brat je slu\u017eil v vojski. Pogledali smo skozi okno, kaj se je dogajalo in videli smo, da nekje ljudje nekaj pripravljajo, da je ob nas nekak\u0161no \u017eivljenje. Ko smo \u0161li dol, smo videli, da so Rusi prvi\u010d v treh dneh prinesli hrano. In v bolni\u0161nici je bilo na stotine ali tiso\u010d ljudi, ne vem to\u010dno koliko. Vsi so tekli do avta, ker so bili la\u010dni, tam je bila velika mno\u017eica in te\u017eko so ga nadzirali. In v tem trenutku sem spoznala, da moram vstani in ven. Vzel sem 5-litra vode, vzel prijatelja, brata, mamo, in smo potihoma od\u0161li iz bolni\u0161nice. Na poti smo mimo deset ruskih vojakov z mitraljezi. In \u0161li smo korak za korakom. Odvrgli smo zdravni\u0161ke obleke, ker nas ne bi pogre\u0161ali. Obkro\u017eili smo mesto, videli, da je vse uni\u010deno, videli mrtve ljudi, videli po\u017egano rusko opremo in za nekaj \u010dasa smo od\u0161li domov. Potem smo \u0161li proti Berdyansku, bilo je veliko avtomobilov, ljudje so zapu\u0161\u010dali mesto, ker so se Rusi strinjali s humanitarnim koridorjem. Pri\u0161li smo do Zaporozhyeja.<\/p>\n

\u2013 Mislite, da bo mogo\u010de kdaj \u017eiveti v Mariupolu, ali ga je mogo\u010de obnoviti ali je \u017ee mrtev?<\/strong><\/p>\n

To vpra\u0161anje je filozofsko. Zame, v Mariupolu, v mestu, kjer sem \u017eivel, ne bo nikoli ve\u010d isto. Ni ga mogo\u010de o\u017eiviti. \u010ce pa bo obnovljena, bo to drugo mesto. Ni ga treba ponovno zgraditi, treba ga je zgraditi na novo. Ampak najprej jo mora\u0161 izpustiti. Potem mora\u0161 razmi\u0161ljati o tem, kaj storiti naprej. Kot zdravnik lahko tudi veliko verjamem, ko pa imam pacienta, ga moram zdraviti. Verjamem, da bo pre\u017eivel, a verjeti je eno, in storiti nekaj, da pre\u017eivi, je drugo.<\/p>\n

Prevod iz polj\u0161\u010dine<\/em><\/p>\n

Besedilo je bilo objavljeno v okviru projekta sodelovanja med nami in Poljsko.zdaj Europa Wschodnia.<\/em><\/p>\n

Prej\u0161nji \u010dlanki projekta: Ukrajina – EU: vro\u010d konec pogajanj, – pobeci od izbor, Eastern partnership after Arab revolutions, In the crooked mirror, Preziran, Lukashenko u rata sa Putinom, Izmedu Moskve i Kijeva, Kobasica je kobasica, Moj Lviv, Putin na galijama, Poluostrana straha, Ukrajina izmislila na Eisu, Novo staro odkritje, I to je moralo biti tako lepo, Novo leto dar za Rusiju, Ali razpravljati o zgodovini, Minsk brezmi\u010dno<\/em><\/p>\n

Prvotni naslov \u010dlanka: P\u00f3\u0142 roku wojny w Ukrajine. Rosjanie mogli Mariupol zdoby\u0107, tylko go niszcz\u0105c<\/a><\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

“Pono\u010di sem \u0161el spat za nekaj ur, zaprl o\u010di in mislil, da bi bilo dobro, \u010de me bo udarila ruska raketa. Ker bom umrl v spanju. Potem sem se zbudil in spoznal, da me ni\u010d ne ubije, zato bom opravil svoje delo \u2013 re\u0161il bom ljudi,” anesteziolog Elizar Grankov pove Zoryani Vareni o delu v […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":4785,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[1],"tags":[5,23,3,66,26],"class_list":["post-4784","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-vojna","tag-mariupol","tag-rusija","tag-ruski-vojni-zlocini","tag-rusko-ukrajinska-vojna","tag-top-novice"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/4784","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=4784"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/4784\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/4785"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=4784"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=4784"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=4784"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}