5. decembra obele\u017eujemo 30. obletnico podpisa zloglasnega Budimpe\u0161tanskega memoranduma. Ta dokument je bil velika napaka ukrajinskih oblasti in je imel usodne posledice za prihodnjo varnost Ukrajine. \u010ce pa se osredoto\u010dimo na diplomatske neuspehe Kijeva, ki se je strinjal z zamenjavo mo\u010dnega jedrskega arzenala za uradni kos papirja, bi bilo napa\u010dno oceniti memorandum kot izklju\u010dno ukrajinski polomij. Budimpe\u0161tanski memorandum je bil tudi globalna napa\u010dna ocena celotnega kolektivnega Zahoda. To je posledica nezmo\u017enosti zahodnih politi\u010dnih elit, da bi pravilno razumele geopoliti\u010dne razmere v tistem \u010dasu, in izjemno \u0161ibke ravni napovedovanja. Kot tudi zelo izkrivljeno in naivno dojemanje Rusije.<\/p>\n
V ukrajinskem informacijskem prostoru je bil Budimpe\u0161tanski memorandum redko v sredi\u0161\u010du pozornosti medijev, preden je Rusija leta 2014 priklju\u010dila Krim. Zato je ve\u010dina ukrajinske dru\u017ebe imela o njem precej nejasno predstavo. \u010ce je bila Budimpe\u0161ta 1994 omenjena ob\u010dasno, so ve\u010dinoma pri\u0161li do pozitivne ocene dejanj ukrajinskih oblasti in pomanjkanja pravih alternativ. Toda po pojavu “malih zelenih ljudi” na ozemlju Krima so se vsi nenadoma spomnili tega dokumenta in varnostnih jamstev, ki so v njem zapisana. Izkazalo se je, da so bili fikcija.<\/p>\n
V zadnjih desetih letih je bilo objavljenih veliko \u010dlankov in \u0161tudij o Budimpe\u0161tanskem memorandumu. O tem so govorili skoraj vsi ukrajinski politiki, politologi in diplomati. Ta mednarodni akt je postal tema razprav ne le v strokovni skupnosti, temve\u010d tudi v kuhinji in rekreacijskih objektih. Toda glavni poudarek je bil vedno na tem, kako naivna in neodgovorna je bila ukrajinska vlada v prvi polovici 1990-ih, ki je podarjala atomsko oro\u017eje in v zameno prejela ni\u010desar.<\/p>\n
Krav\u010duk, Ku\u010dma in drugi ukrajinski politiki, ki so sprejeli klju\u010dne odlo\u010ditve o popolni razoro\u017eitvi na\u0161e dr\u017eave, so resni\u010dno krivi. Vendar ne smemo pozabiti na drugo plat medalje. Konec koncev, \u010de ne bi bilo kolektivnega polo\u017eaja zahodnih elit, ki so jim zmaga v hladni vojni in miti o \u00bbkoncu zgodovine\u00ab zameglili misli, se Budimpe\u0161tanski memorandum morda ne bi zgodil.<\/p>\n
\u010ceprav se sli\u0161i \u010dudno, je bil Zahod v zgodnjih 1990-ih veliko bolj zaskrbljen zaradi jedrskih arzenalov Ukrajine, Belorusije in Kazahstana. In sploh ni menil, da je treba skrbeti za prisotnost velikega \u0161tevila jedrskega oro\u017eja in njegovih nosilcev v ruski bilanci stanja. Zato je bilo v zahodnem tisku tistega \u010dasa mogo\u010de prebrati \u010dlanke o gro\u017enji, ki jo svetu predstavlja neodvisna jedrska Ukrajina. Vendar pa so bile zelo redko objavljene publikacije o podobni gro\u017enji iz Ruske federacije, ki je nenadoma postala skoraj svetilnik demokracije in primer zanesljivega predvidljivega partnerja. Zahodni politiki so se izrazili v podobnem duhu.<\/p>\n
25. novembra 1991 je senator Joe Biden, ki je mnogo let kasneje postal \u0161estin\u0161tirideseti ameri\u0161ki predsednik, nagovoril takratnega ameri\u0161kega predsednika Georgea H.W. Busha. Predstavil je svoje argumente, zakaj bi bilo treba Ukrajini \u010dim prej odvzeti jedrsko oro\u017eje:<\/p>\n
“\u017delja Rusije, da bi pridobila ameri\u0161ko podporo za uni\u010denje tega oro\u017eja, ni le posledica dejstva, da so (Rusi, op. ur.) skrbi, da bo uporabljen proti ZDA. Skrbi jih, da bo uporabljen proti njim (Rusi \u2013 ur.).<\/p>\n
Na ozemlju Ukrajine je veliko jedrskih bojnih glav. Jutri bodo razglasili neodvisnost, gospod predsednik. Pravzaprav bodo nacionalizirali vse oro\u017eje, ki je trenutno na njihovem ozemlju. Takoj postanejo jedrska sila, gospod predsednik. Z vlado, o kateri ne vemo ni\u010desar, v okoli\u0161\u010dinah, ki si jih ne moremo predstavljati, in za Rusko republiko je to nova dimenzija, s katero se morajo spopasti.”<\/p>\n
Govor Joeja Bidena ima izjemno zanimivo, \u010deprav v osnovi napa\u010dno logiko. Izra\u017ea mnenje, da ima Rusija vse razloge, da se po\u010duti nevarno zaradi obstoja jedrske Ukrajine v bli\u017eini. Na \u017ealost je ve\u010dina zahodnih politikov razmi\u0161ljala v podobnem duhu. Lahko bi videli gro\u017enjo Ukrajine, ki ima jedrsko oro\u017eje. Toda iz nekega razloga niso opazili podobne gro\u017enje iz Ruske federacije, katere arzenal je bil veliko mo\u010dnej\u0161i. In sploh se niso potrudili, da bi se vsaj povr\u0161no seznanili z zgodovino odnosov med Moskvo in Kijevom. Zdi se, da so zahodni politiki do\u017eiveli nenadno amnezijo, ki je izbrisala spomin na ruski imperializem in njegovo kriminalno bistvo.<\/p>\n
Ko je bila Sovjetska zveza korak stran od propada, je administracija ameri\u0161kega predsednika Georgea H. W. Busha za\u010dela politi\u010dno afero z Mihailom Gorba\u010dovom. Naslednji predsednik, Bill Clinton, je nadaljeval to tradicijo in zgradil \u0161e posebej prijateljske odnose z ruskim predsednikom Borisom Jelcinom. Stranski u\u010dinek tak\u0161nih odnosov je bila te\u017enja, da se razmere na ozemlju nekdanje ZSSR vidijo skozi o\u010di Moskve. Zato Moskva nenehno \u0161epeta o potrebi po \u010dimprej\u0161nji razoro\u017eitvi UkrajineAine so na Zahodu na\u0161le hvale\u017ene poslu\u0161alce.<\/p>\n
Razmi\u0161ljanje Washingtona, osredoto\u010denega na Moskvo, se je odra\u017ealo v internem memorandumu ameri\u0161kega zunanjega ministrstva iz aprila 1992: \u00bbV tem procesu ni ni\u010d pomembnej\u0161ega od konsolidacije jedrskega oro\u017eja v demokratizirani Rusiji.\u00ab Isto\u010dasno je administracija Billa Clintona sistemati\u010dno izvajala pritisk na Kijev. Kot je zapisal Eugene Fishel, zaslu\u017eni sodelavec v Centru za \u0161tudije varnostne politike Georgea Masona: “Ameri\u0161ka vlada je vse ukrajinsko vedenje, namenjeno demonstraciji, obrambi in obrambi lastnih nacionalnih interesov, dojemala kot jalovo, provokativno in celo vredno posmehovanja in odkritega ustrahovanja.”<\/p>\n
Ko je kolektivni Zahod (in zlasti ZDA) pritisnil na Ukrajino, naj se poslovi od jedrskega oro\u017eja, je resni\u010dno iskreno verjel, da prisotnost tak\u0161nega oro\u017eja v Rusiji ni problem. Ker je Moskva v bizarni domi\u0161ljiji ameri\u0161kih in mnogih zahodnoevropskih politikov veljala za zanesljivega partnerja, ki mu je mogo\u010de zaupati. Hkrati jedrsko oro\u017eje v Ukrajini ogro\u017ea ne le Zahod, ampak tudi samo Rusijo. Med visokimi ameri\u0161kimi uradniki v tistem \u010dasu je imel nasprotno stali\u0161\u010de le obrambni minister v Bushevi administraciji Dick Cheney, ki ni verjel v demokrati\u010dno Rusijo. Toda njegova opozorila niso bila upo\u0161tevana.<\/p>\n
Omeniti velja, da je predsednik Bill Clinton, ki nosi velik del odgovornosti za odvzem jedrskega oro\u017eja Ukrajini, v intervjuju aprila 2023 dejal, da zdaj ob\u017ealuje svojo vlogo v tem procesu. Vendar je namignil, da si Rusija morda ne bi upala napadati, \u010de bi Ukrajina \u0161e vedno imela svoje jedrsko odvra\u010danje. Toda drugi ameri\u0161ki in zahodni politiki na splo\u0161no niso javno priznali svojega dele\u017ea odgovornosti za Budimpe\u0161tanski memorandum in soglasja k hitri denuklearizaciji Ukrajine.<\/p>\n
V zgodnjih 1990-ih je Zahod zavrnil razumno idejo, da je mo\u010dna in oboro\u017eena Ukrajina najbolj\u0161e jamstvo za ohranjanje ravnovesja mo\u010di v Evropi in boj proti ruskemu imperializmu. Navajeni smo biti kriti\u010dni do ukrajinskih politi\u010dnih elit in njihovih odlo\u010ditev. Toda zahodni politiki so sposobni tudi epskih neuspehov in pristranskega razmi\u0161ljanja. In na \u017ealost te lastnosti do danes niso izgubili.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
5. decembra obele\u017eujemo 30. obletnico podpisa zloglasnega Budimpe\u0161tanskega memoranduma. Ta dokument je bil velika napaka ukrajinskih oblasti in je imel usodne posledice za prihodnjo varnost Ukrajine. \u010ce pa se osredoto\u010dimo na diplomatske neuspehe Kijeva, ki se je strinjal z zamenjavo mo\u010dnega jedrskega arzenala za uradni kos papirja, bi bilo napa\u010dno oceniti memorandum kot izklju\u010dno ukrajinski […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":32640,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[1],"tags":[2,1572,348,3294,3660,3649,23,3,66,31],"class_list":["post-32639","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-vojna","tag-budimpesta","tag-glavne-novice","tag-jedrsko-orozje","tag-jozef-biden","tag-leonid-kravcuk","tag-leonid-kucma","tag-rusija","tag-ruski-vojni-zlocini","tag-rusko-ukrajinska-vojna","tag-sankcije-proti-rusiji"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/32639","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=32639"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/32639\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/32640"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=32639"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=32639"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=32639"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}