ta ve\u010dni “sovra\u017enik pred vrati”, “intervencionisti”, “Zdru\u017eene dr\u017eave nam \u017eelijo povzro\u010diti strate\u0161ki poraz” in tako naprej<\/a>. V bistvu se je za osebo, ki je zaspala v ZSSR s \u010dasopisom v rokah nekje v 1960-ih in se zbudila z besedilom Putinovega govora leta 2024, malo dramati\u010dno spremenilo.<\/p>\nIn, seveda, ne da bi omenili bojno pripravljenost ruskega jedrskega oro\u017eja in “ogromne bojne izku\u0161nje”, ki jih je ruska vojska pridobila med “posebno voja\u0161ko operacijo”, odobritvijo “Kinzhals”, “Cirkon”… Hkrati pa nadaljnje sovra\u017enosti v Ukrajini po mnenju ruskega voditelja najprej niso neposredno soo\u010denje z uradnim Kijevom, ampak v odsotnosti z Zahodom, ki ga vodijo Zdru\u017eene dr\u017eave in njihova “odprta sovra\u017ena dejanja”.<\/p>\n
Vendar pa izvedba predsedni\u0161ke volilne kampanje v \u010dasu vojne za Putina ni novica. Na primer, marca 2000 je kot vr\u0161ilec dol\u017enosti predsednika kandidiral na volitvah v \u010dasu, ko v \u010ce\u010deniji (ali Republiki Ichkeriji) po\u017eari druge \u010de\u010denske vojne \u0161e niso bili ugasnjeni, katere aktivna faza se je zgodila decembra 1999 – februarja 2000, ru\u0161evine skoraj popolnoma uni\u010denega Groznega pa \u0161e niso bile poru\u0161ene.<\/p>\n
V tistem \u010dasu je bil v ruskem provladnem informacijskem prostoru (in on je dejansko ustvaril tisto pozitivno podobo Putina, ki je javnosti \u0161e vedno malo znana) Vladimir Vladimirovi\u010d prikazan kot nekak\u0161en re\u0161itelj ruske ozemeljske celovitosti \u2013 no, ker so \u010de\u010densko nacionalno gibanje v Kremlju interpretirali le kot ekstremizem in separatizem. Dolo\u010dena simbolika v tem kontekstu (vsaj po mnenju skupine Putinovih politi\u010dnih strategov pod vodstvom Gleba Pavlovskega) je bil beg takratnega ruskega predsedni\u0161kega kandidata (vendar \u017ee vrhovnega poveljnika ruskih oboro\u017eenih sil) na lovca Su-27 iz Krasnodarja v \u010ce\u010denijo 20. marca 2000 – teden dni pred samimi volitvami.<\/p>\n
Isti politi\u010dni strategi so Putinovi ekipi ponudili strategijo (in, kot se je izkazalo, u\u010dinkovito), da bi stavili na segment dru\u017ebe, ki se je med Jelcinovim predsedovanjem po\u010dutil “zapu\u0161\u010denega”. Hkrati pa je Putin sam prvemu predsedniku Ruske federacije in njegovi “dru\u017eini” zagotovil popolno ekonomsko in pravno imuniteto v novi politi\u010dni realnosti.<\/p>\n
Skupaj mu je to omogo\u010dilo, da je v prvem krogu zmagal na predsedni\u0161kih volitvah – \u010deprav takrat z bolj ali manj verjetnimi rezultati – skoraj 53% za.<\/p>\n
In potem – pove\u010danje svetovnih cen plina in nafte – osnova ruskega gospodarstva – je omogo\u010dilo, da je Ruska federacija postopoma vodila iz gospodarske krize, ki jo je utrpela v 1990-ih, zlasti po nepla\u010dilu leta 1998, in hkrati nekoliko izbolj\u0161ala blaginjo navadnih Rusov (vsaj v velikih mestih, zlasti v evropskem delu Ruske federacije). In ker je bil Putin takrat gospodar Kremlja, je dru\u017eba z njim za\u010dela povezovati te izbolj\u0161ave v njihovem osebnem \u017eivljenju in si zatiskala o\u010di pred postopnim “zvijanjem” decentralizacije regij, ki so jo za\u010deli Jelcini (no, ker se “mo\u010dna roka” v postsovjetskem prostoru \u0161teje bolj za pozitivno kot napako), neposredno ali posredno “nacionalizacijo” medijev, ki se je do sredine 2000-ih ve\u010dinoma spremenila v propagandne storitve za prve tri “oblasti” v Ruski federaciji. in ne njene neodvisne “\u010detrte veje” in za\u010detka preganjanja nasprotnikov novega predsednika (“no, ker so tisti Berezovski, Gusinski ali Hodorkovski oligarhi, ki so oropali Ruse v 1990-ih, zato naj odgovorijo zdaj po zakonu!”).<\/p>\n
V tak\u0161nih okoli\u0161\u010dinah ni bilo dvoma, da bo Putin zlahka zmagal na svojih drugih predsedni\u0161kih volitvah, predvidenih za 14. marec 2004. Morda je bila edina “spletka” kampanje v tistem \u010dasu v tisku vpra\u0161anje: “Ali bo predsednik lahko zmagal v tem priljubljenem izrazu v enem krogu?” No, nekateri so predlagali, da bi morda prvi krog lahko “neuspeh” nizke udele\u017ebe (te\u017eko je verjeti, da se je volilna udele\u017eba v Ruski federaciji takrat na splo\u0161no \u0161tela za nekaj groze\u010dega). Vendar takrat niti prvi (prejel je ve\u010d kot 71% glasov) niti drugi (volilna udele\u017eba je bila ve\u010d kot 64%) nista uspela.<\/p>\n
“Najbolj dolgo\u010dasne volitve v zgodovini postsovjetske Rusije” (kot so jih opisovali novinarji v Ruski federaciji v tistem \u010dasu) si je bilo mogo\u010de zapomniti le po nenadnem izginotju 5. februarja 2004 zve\u010der enega od predsedni\u0161kih kandidatov, Ivana Rybkina, ki je dan prej obto\u017eil Putinovo administracijo, da je sodelovala pri razstreljevanju hi\u0161 v Moskvi leta 1999, kar je bil eden od razlogov za kasnej\u0161o napotitev vojakov v \u010ce\u010denijo. In… njegov enako nenaden nastop 10. februarja v Kijevu, kjer, kot se je kasneje izkazalo, je pravkar od\u0161el … Hoditi. Politi\u010dni analitiki \u0161e vedno razpravljajo o tem, kaj je bilo takrat \u2013 spontana, slabo zasnovana odlo\u010ditev, posebna operacija FSB za “ustrahovanje” z ugrabitvami ali \u017eelja po poceni PR. Kakorkoli \u017ee, vse se je kon\u010dalo z dejstvom, da je 11. februarja Rybkin umaknil svojo kandidaturo z volitev.<\/p>\n
Putinova tretja predsedni\u0161ka kampanja je potekala pozimi leta 2007 in spomladi 2008. Ja, to ni zdrs jezika. In ja, med takratnimi kandidati za predsedovanje ne boste videli Vladimirja Vladimirovi\u010da. Toda zahvaljujo\u010d sodelovanju absolutno predanega Dmitrija Medvedjeva – \u010dloveka, s katerim je delal v 1990-ih v Sankt Peterburgu v bazenu Anatolija Sob\u010daka, ki je vodil svoj volilni \u0161tab leta 2000 in ki ga je po prvi zmagi vodil na razli\u010dnih polo\u017eajih, od predsedni\u0161ke uprave Ruske federacije do ruske vlade – je Putin uspel ohraniti svoj vpliv na vlado, ne da bi kr\u0161il rusko ustavo. kar mu je trikrat zapored prepovedalo kandidiranje za predsednika Ruske federacije.<\/p>\n
Takrat je imel drugi ruski predsednik \u0161e vedno na\u010drte za aktivne stike z Zahodom, trgovina s plinom in nafto pa se je le \u0161e okrepila, kar je Rusiji prineslo super dobi\u010dke, ki bi jih lahko vklju\u010dili v nove poslovne in politi\u010dne projekte (od novih plinskih podru\u017enic do financiranja posameznih zahodnih politikov in politi\u010dnih sil ter kulturnih sredi\u0161\u010d zunaj Ruske federacije) in ni hotel odkrito “o\u010drniti” svojega ugleda s kr\u0161enjem ustave dr\u017eave. Putin ni izginil iz sistema \u2013 Medvedjev, ki je bil izvoljen z ve\u010d kot 70-odstotno podporo, je svojemu predhodniku \u00bbzaupal\u00ab vodenje ruske vlade.<\/p>\n
V naslednjih \u0161tirih letih je Dmitrij Analijevi\u010d znotraj in zunaj Rusije ustvaril podobo mladega, digitaliziranega voditelja z iPhonom v rokah (v ozadju popolnoma “nera\u010dunalni\u0161ko ne-ra\u010dunalni\u0161kega” Putina), ki je v Skolkovem nameraval ustvariti inovativen ruski analog ameri\u0161ke Silicijeve doline in v globalnem smislu, je dejal, vodil “stranko mirovnih golobov” v ruski politiki v nasprotju z varnostnimi silami. In to kljub dejstvu, da je bil pet mesecev kasneje formalno Medvedjev, ki je bil vrhovni poveljnik ruske vojske, ki je napadel suvereno Gruzijo, del tega zasedel v Ju\u017eni Osetiji in Abhaziji, zaradi \u010desar je Ruska federacija kljub mirovnim sporazumom priznala te samooklicane psevdo-dr\u017eave. Nagovor Medvedjeva avgusta 2009 ukrajinskemu kolegu Ju\u0161\u010denka te\u017eko imenujemo miroljuben.<\/p>\n
Kljub temu je izpolnila svojo funkcijo – “izni\u010dila” je prej\u0161nje kadence Putina, ki je ponovno dobil prilo\u017enost, da uradno kandidira za predsedstvo (navsezadnje je bila prepovedana trikrat zapored in ne trikrat skupaj!). Prav tako je bila na njegov predlog sprejeta sprememba ruske ustave, ki je podalj\u0161ala predsedni\u0161ki mandat na \u0161est let. Vladimir Vladimirovi\u010d je izkoristil \u010das, ko je Vladimir Vladimirovi\u010d vodil vlado, da bi potrdil podobo “mened\u017eerja”, ki je Rusijo vodil iz posledic svetovne gospodarske krize leta 2008.<\/p>\n
Toda manj \u010dasa je ostalo pred predsedni\u0161kimi volitvami leta 2012, pogosteje ob\u010dasno je bilo mogo\u010de sli\u0161ati glasove, da bi Medvedjev lahko celo vsestransko vstopil, zdru\u017eil opozicijo s Putinom okoli sebe in kandidiral za drugi mandat. Vendar pa je spletka izginila septembra 2011, ko je med kongresom vladajo\u010de stranke Zdru\u017eena Rusija Dmitrij Anatoljevi\u010d uradno napovedal svojo zavrnitev kandidiranja in podprl Putinovo kandidaturo.<\/p>\n
Seveda je imel tak\u0161en \u00bbgrad\u00ab dolo\u010den u\u010dinek javnega ogor\u010denja in Putin je moral iti na volitve 4. marca 2012, po opozicijskih protestih, ki so zajeli ruska mesta, vklju\u010dno z Moskvo in Sankt Peterburgom. Da bi malo “izpustili paro”, je bilo treba poleg tradicionalnih predstavnikov “krotke opozicije” iz Liberalnodemokratske stranke in Komunisti\u010dne partije Ruske federacije (in pravi\u010dne Rusije) v tekmo naglo vklju\u010diti poslovne\u017ea Mihaila Prohorova, ki naj bi pokazal udele\u017ebo na volitvah, domnevno resni\u010dno neodvisnega samoimenovanega kandidata, ki je kriti\u010den do Kremlja.<\/p>\n
Vendar je na teh volitvah zmagal tudi Putin, \u010deprav je prejel 63,64 % glasov, kar je manj kot leta 2004 ali Medvedjeva leta 2008. In v ozadju mno\u017ei\u010dnih aretacij javnih aktivistov in nato ponarejanja med volitvami v dr\u017eavno dumo Ruske federacije in ruskega predsednika, je legitimnost Putinove mo\u010di postopoma vse pogosteje se je razpravljalo tako na Zahodu kot v prozahodnih medijih v Ruski federaciji (oblasti so jih vse bolj za\u010dele ozna\u010devati kot “tuje agente”, kar je bilo kon\u010dno legalizirano leta 2019).<\/p>\n
Vendar pa je bilo o\u010ditno, da so bile takrat kljub zagotovilom provladnih ruskih medijev gospodarske razmere v Ruski federaciji precej \u0161ibkej\u0161e kot v za\u010detku leta 2000, podpora Putinu v tem ozadju pa se je za\u010dela zmanj\u0161evati tudi med tistimi krogi, ki so ga prej povezovali z izbolj\u0161anjem njihovega po\u010dutja. Javnomnenjske raziskave iz leta 2013 so pokazale, da se pove\u010duje dele\u017e Rusov, ki bi raje zapustili polo\u017eaj, kot pa \u010detrti\u010d.<\/p>\n
V tak\u0161nih razmerah se je Putin odlo\u010dil, da bo na\u0161el re\u0161evalca … v ruskem nacionalizmu in trditvi, da se Ruska federacija soo\u010da z zunanjo gro\u017enjo. Skupaj z iskanjem notranjih “sovra\u017enikov” v letu 2014 se je okrepil tako imenovani “boj” z zunanjimi.<\/p>\n
V tem kontekstu, pravijo, obramba Krimskega polotoka pred “ukrajinskimi nacionalisti-banderiti” in “dr\u017eavnim udarom” (tako Kremelj razlaga zmago revolucije dostojanstva v Ukrajini), so se ruske oblasti odlo\u010dile, da bodo zasedle polotok in se “ponovno zdru\u017eile” z Rusko federacijo. Pravzaprav se je krimska posebna operacija za\u010dela 20. februarja 2014, ko so se na Maidanu nadaljevala mno\u017ei\u010dna streljanja protestnikov, in te\u017eko je bilo napovedati, kako se bo revolucija dejansko kon\u010dala, zato je o\u010ditno, da je bila okupacija Krima na\u010drtovana vnaprej in ni bila situacijska re\u0161itev “za za\u0161\u010dito sodr\u017eavljanov v tujini”.<\/p>\n
Kakorkoli \u017ee, imela je u\u010dinek, ki ga je v dru\u017ebi potrebovala za ruske oblasti \u2013 Putinove ocene so za\u010dele ponovno rasti. Kljub temu je bilo \u00bbkrimsko vpra\u0161anje\u00ab eno najbolj ob\u010dutljivih vpra\u0161anj ruskega diskurza po razpadu ZSSR.<\/p>\n
In potem je bilo treba ustvariti dejavnik, ki bi bil dolgotrajen, hkrati pa bi zdru\u017eil dru\u017ebo v Ruski federaciji okoli skupne nevarnosti, ki se, pravijo, nenehno pribli\u017euje. Ta gro\u017enja se je vse bolj za\u010dela prikazovati na javnem podro\u010dju v obliki barvnih revolucij, ki so dve desetletji izbruhnile v razli\u010dnih delih sveta, domnevno na ra\u010dun kolektivnega Zahoda, da bi tu in tam vzpostavili agendo, ki bi koristila le zahodnim dr\u017eavam, predvsem Zdru\u017eenim dr\u017eavam. In le nekaj dr\u017eav na svetu, vklju\u010dno z Rusko federacijo, se je zdelo, da so sposobne izpodbijati to prakso in postati u\u010dinkovito nasprotovanje unipolarnosti, ki jo je uvedel Washington.<\/p>\n
S to retoriko je Putin 18. marca 2018 od\u0161el na predsedni\u0161ke volitve, na katerih je zmagal z rekordom celo za ve\u010d kot 76-odstotno rusko “ro\u010dno” \u0161tetje. Omeniti velja, da je bil Aleksej Navalni, ki je veljal za enega tistih opozicijskih kandidatov, ki bi lahko vsaj posku\u0161al u\u010dinkovito tekmovati za glasove in pokazati, da protestni pogledi na Putina obstajajo v Ruski federaciji, zaradi svoje kazenske evidence celo zavrnil registracijo za sodelovanje na volitvah.<\/p>\n
Konec koncev, v sistemu, ko so se volitve kon\u010dno spremenile v formalno sliko iz predstave z naslovom “demokracija v ru\u0161\u010dini”, je imel malo mo\u017enosti za zmago. Leta 2021 je ruski parlament legaliziral amandma ustave Ruske federacije, ki je dejansko “ni\u010del” Putinove trenutne predsedni\u0161ke mandate.<\/p>\n
Ruski predsednik je velikodu\u0161no izkoristil to spremembo in se \u017ee peti\u010d prijavil na ruske predsedni\u0161ke volitve leta 2024. O\u010ditno je tokrat sanjal, da bi \u0161el k njim kot “zdru\u017eevalec zgodovinskih ruskih de\u017eel” v Ukrajini, vklju\u010dno s Kijevom, za katerega je za\u010del tako imenovano “posebno voja\u0161ko operacijo” pod pretvezo za\u0161\u010dite Donbasa – to je po mnenju ruskih propagandistov “trdnjava ruskega sveta”, ki je “trpel” osem let po letu 2014 zaradi “bombardiranja kijevskega re\u017eima” (pravzaprav je del tega zasedla ruska vojska).<\/p>\n
Najverjetneje so Putinovi na\u010drti vklju\u010devali kopensko pot do Pridnestrja. In potem so verjetno priprave na konfrontacijo z Natom, ki se je po besedah ruskega predsednika “nezakonito” raz\u0161iril na vzhod.<\/p>\n
Izkazalo se je, da je resni\u010dnost milo re\u010deno druga\u010dna. V Ukrajini je ruska vojska naletela na mo\u010dan odpor ukrajinskih obrambnih sil in celotnega naroda. Medtem je Nato dopolnjen z drugo \u010dlanico \u2013 Finsko. In kot se zdi, je pristop druge dr\u017eave k zavezni\u0161tvu \u2013 \u0160vedske \u2013 prav tako stvar zelo kratkega \u010dasovnega vidika.<\/p>\n
Kaj je ostalo ruskim oblastem v takih razmerah? Kot je bilo zapisano na za\u010detku – jedrsko izsiljevanje in retorika o ve\u010dnem “sovra\u017eniku pred vrati”, “intervencionisti”, “ZDA nam \u017eelijo povzro\u010diti strate\u0161ki poraz” … In \u0161e vedno \u017eelim, da ga dejansko povzro\u010dijo.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Zadnji dan februarja 2024 (in letos je 29.) je Vladimir Putin Zvezni skup\u0161\u010dini Ruske federacije poslal sporo\u010dilo. Pri tem se zdi, da je \u017ee znana ruski avtokraciji, formalna komunikacija predsednika-diktatorja s privr\u017eencem zgornjega doma parlamenta (in spodnji dom ni pobegnil dale\u010d) tokrat posebna. Kljub temu pa je kontekst govora napovedan tri tedne pred Putinovo izvolitvijo […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":24750,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[1],"tags":[1572,2294,2582,23,3,66,31,35],"class_list":["post-24749","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-vojna","tag-glavne-novice","tag-pavlo-artymyshyn","tag-predsedniske-volitve-v-rusiji","tag-rusija","tag-ruski-vojni-zlocini","tag-rusko-ukrajinska-vojna","tag-sankcije-proti-rusiji","tag-vladimir-putin"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/24749","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=24749"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/24749\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/24750"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=24749"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=24749"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=24749"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}