Trditev, da se zgodovina ponavlja, je relativna. Ne sledimo poti ljudi prej\u0161njih obdobij, niti se ne ukvarjamo s preizku\u0161njami, ki so jih doletele. Prav tako je neutemeljeno, sedeti pred prenosnim ra\u010dunalnikom ali piti skodelico kave, stigmatizirati figure prej\u0161njega stoletja – ker niso obdr\u017eali svoje dr\u017eave ali likov oddaljenega XVII. Stoletja, ki so se morda prvi\u010d vklju\u010dili v pojav moskovskega faktorja na na\u0161em ozemlju. Povezava s preteklostjo se nenehno ohranja \u2013 nekje dolo\u010da nas in na\u0161e \u017eivljenje, v\u010dasih jo dolo\u010dimo (na\u0161e ideje o njej). Vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo, v bistvu ali navidezne, se nenehno sli\u0161ijo v javnem prostoru. Vendar to ni lahka in resna zadeva. V\u010dasih to navdihuje in potrjuje prepri\u010danja, pogosteje le zmede in se ga ne morete znebiti.<\/p>\n
Najte\u017eji del je s temami, ki se pogosto uporabljajo. Januar je na primer mesec, povezan s Perejaslavskim svetom (1654). Kozaki in regija Hmelnytsky so pogosto postali osrednji motivi za razli\u010dne, celo druga\u010dne pripovedi. Zato se njihove razlage razlikujejo. Hetman Bohdan Khmelnytsky je veljal za skoraj glavno osebnost v procesu izgradnje dr\u017eave v Ukrajini v prvih letih neodvisnosti. Namesto tega zdaj sli\u0161imo previdno, celo negativno oceno njegove zapu\u0161\u010dine. Ruska agresija na Ukrajino je to vpra\u0161anje \u0161e posebej zaostrila. Perejaslovanski koncil je imel tudi v letih neodvisnosti Ukrajine druga\u010den “tisk”. Kot odmev sovjetskega mita o “ponovni zdru\u017eitvi” je bil na za\u010detku neodvisnosti pozitivno interpretiran. Danes, kar je logi\u010dno, ta dogodek, njegov pomen in posledice ocenjujemo bolj kriti\u010dno.<\/p>\n
Nismo sre\u010dni<\/p>\n
8. januarja 1654 so hetman Bohdan Hmelnytsky in koza\u010dki \u010dastniki prisegli zvestobo moskovskemu carju Alekseju Mihajlovi\u010du v Perejaslavu. Seveda “ponovna zdru\u017eitev” Ukrajine in Rusije, ki so jo kasneje spodbujali imperialni in sovjetski ideologi, ni pri\u0161la v po\u0161tev. Niti Ukrajina niti Rusija v sodobnem smislu \u0161e nista obstajali! Hetman in \u010dastniki so predstavljali zaporo\u0161ko vojsko, car, ki se ni hotel pogajati, \u0161e bolj pa prise\u010di, je bil na \u010delu moskovske dr\u017eave. Nih\u010de \u0161e ni sli\u0161al za ukrajinske ali ruske narode.<\/p>\n
Pravljice o skupnosti zgodovine, kulture in jezika so prav tako neprimerne. Med pogajanji stranke uporabljajo storitve tolma\u010dev. Kasnej\u0161i dogodki so pokazali, da med avtorji sporazuma obstaja splo\u0161no brezno. Na razli\u010dne na\u010dine so si razlagali celo sam sporazum, kar ka\u017ee na pomembne razlike v politi\u010dni kulturi, svetovnem nazoru in vrednotah. Vse je naravno. Ve\u010dina figur z “ukrajinske” strani je odra\u0161\u010dala in je bila vzgojena v realnosti poljsko-litovske zveze, bila podrejena kralju in \u0161tudirala v dr\u017eavah, ki jih danes imenujemo “Zahod”. \u0160tevilke z “ruske” strani so takrat za\u017egale knjige, tiskarje so obravnavale kot \u010darovnike in zrasle iz korena Horde. Pred Perejaslavom stranke niso imele veliko skupnega. Perejaslavski koncil tudi ni postal povezovalni dejavnik, \u010deprav je uvedel mehanizem zbli\u017eevanja, oziroma absorpcije.<\/p>\n
Ne brez besednih iger (Pereyaslav “\u010detrt”?). \u0160e posebej je to govor Bohdana Khmelnytskyja koza\u0161kim \u010dastnikom, zabele\u017een v dokumentih Moskovije. Na koncilu naj bi hetman nagovoril “ljudstvo” (o\u010ditno se njegovi “ljudje” niso preve\u010d razlikovali od “ljudi” poljsko-litovske zveze in so jih sestavljali predvsem koza\u010dki \u010dastniki in elite) in ponudil izvolitev pokrovitelja. Izbira med “tur\u0161kim carjem”, “krimskim kanom”, “poljskim kraljem” in “pravoslavnim suverenom” [\u2026] Car in veliki vojvoda [\u2026] avtokrat vse Rusije\u00ab nekoliko spominja na legendo o izbiri vere kneza Vladimirja. To je igra demokracije, ko je vse \u017ee znano in so bile sprejete odlo\u010ditve. Nasprotniki sindikata, duhov\u0161\u010dina, zlasti metropolit Sylvester (Kosovo), so se “prostovoljno vzdr\u017eali” glasovanja.<\/p>\n
Zarota z izvolitvijo pokrovitelja nekoliko spominja na dolo\u010dene prakse sodobne politike. Takrat naj bi manipulirali z mo\u017enostjo izvolitve starej\u0161ega. Zdaj se z ljudmi, katerih stali\u0161\u010da in pobude oblasti ne jemljejo resno, manipulira z uporabo otro\u0161kih predlogov za referendume.<\/p>\n
Prosta delovna mesta v moskovski politiki<\/p>\n
Za\u0161\u010dita carja je Bohdanu Khmelnytskyju omogo\u010dila, da drugi\u010d stoji z vojaki pod obzidjem Lviva. Preostali moskovski vojaki so takrat iskali “brate” v sodobnih beloruskih in litovskih de\u017eelah. Kot ponavadi so bili tako drzni, da so celo pogledali v Vilno, glavno mesto Velikega vojvodstva Litve. Ti dogodki bi morali spominjati na sodobno Poljsko. Ukrajina, ki je odvisna od Rusije ali jo absorbira Rusija, zanje ni koristna.<\/p>\n
Ko se je vrnil v Bohdan Khmelnytsky, kljub podpori moskovskih vojakov, njegova uspe\u0161nost ni zmagala. V\u010deraj\u0161nji zavezniki so se hitro razlikovali po svojih stali\u0161\u010dih in prednostnih nalogah. Spoznali so, da govorijo razli\u010dne “jezike” in imajo druga\u010dno vizijo sveta. Za Poljsko-litovsko zvezo izumrtje Hmelnytskyija tudi ni bila zmaga, ampak je preraslo v \u0161e ve\u010dje probleme. V poljskem zgodovinopisju to pomeni metafori\u010dni izraz “poplava”. Ne samo, da so koza\u0161ke in moskovske \u010dete napredovale na poljsko-litovsko zvezo sredi 17. stoletja. “Ugodne” razmere so izkoristili \u0160vedi, ki so vzeli Var\u0161avo in Krakov.<\/p>\n
V tistem \u010dasu je car Aleksej Mihajlovi\u010d pozabil na zaveznike. Nenaden obrat v smeri Poljsko-litovske zveze in zavrnitev prej\u0161nje politike nista bila usklajena s koza\u0161kimi voditelji. Khmelnytsky je igral vlogo “peter\u0161ilja” in “ivashki” – tace carja, ki jih pri sprejemanju pomembnih odlo\u010ditev sploh niso poslu\u0161ali. Hetman se je prepri\u010dal, da se je obrnil napa\u010dno.<\/p>\n
Swing vizije preteklosti in nekaj koristnega<\/p>\n
Vojna, ki jo je vodil Bohdan Hmelnytsky, in njegovi nameni za izgradnjo dr\u017eave so bili osnova ukrajinske nacionalne ideje. Preko Perejaslavskega koncila in mitske “ponovne zdru\u017eitve” so ti dogodki postali sprejemljivi tudi za sovjetske ideologe. \u0160e posebej po letu 1954, ko je bil ob obletnici “ponovne zdru\u017eitve” Krim prenesen v ukrajinsko SSR. Regija Hmelnytskyi in Perejaslavski svet sta postala klju\u010dni dejavnik sovjetske propagande. Poleg tega so bili pri interpretaciji agitatorjev usmerjeni tudi proti “gospodom” – nih\u010de ni pogledal, kak\u0161ni ljudje so v spremstvu Hmelnytskega (zdravo Vyhovsky, Nemyrych). Zdaj je pristop k razumevanju tega obdobja, dogodkov in osebnosti bolj kriti\u010den. \u010ceprav obstaja veliko lastnih mitov, iskreni Ukrajinec Hmelnytskega ni slab\u0161i od Khmelnytskyja, ki se je boril za enakost, socialno in zgodovinsko pravi\u010dnost in \u017eelel iztrgati Ukrajino iz gospodovega jarma, da bi se “ponovno zdru\u017eil” z moskovskimi baskaki, oprostite, carji.<\/p>\n
Bli\u017ea se \u0161e ena obletnica Perejaslavskega koncila. Ukrajinci bi raje izbrisali ta dogodek iz svoje zgodovine, vendar to ni mogo\u010de. “Skupnost” in “bli\u017eina” Ukrajine in Rusije je povzro\u010dila vojno, ki jo je povzro\u010dil plenilski imperializem slednje. Bohdan Hmelnytsky je kriv in obto\u017een zbli\u017eevanja z Muscovy. Hkrati pa so po njem poimenovane ukrajinske voja\u0161ke formacije, tako kot pred sto leti. Ali je smiselno hoditi naokoli v krogih in kriviti nekoga, ki se ne more braniti? Khmelnytsky je \u017eivel in deloval ob drugem \u010dasu, izhajajo\u010d iz realnosti, ki jo je videl pred seboj. Bil je strateg, ne pa prerok. Zato ni mogel napovedati prihodnosti. Konec koncev, resno, ni neposredne povezave med Perejaslavskim svetom in Putinovo glavo. To je razvidno, vendar je tak\u0161na izjava relativna in ni preverljiva.<\/p>\n
\u010ce zgodovina lahko kaj nau\u010di, potem ni dovolj, da stigmatiziramo figure preteklosti, ki niso izpolnile pri\u010dakovanj. To je le hrbtna stran pogovora o tem, katera od figur preteklosti ima ve\u010d domoljubnih vzorcev na vezenju. \u010ce zapu\u0161\u010dina figure, po mnenju nekoga, zaslu\u017ei negativno oceno, je vredno re\u010di. Vendar pa je blagovna znamka brez pomena. Ve\u010d koristi od vsebinskih zaklju\u010dkov, ki izhajajo iz \u010dlove\u0161kih izku\u0161enj. V primeru Bohdana Khmelnytskyja je spoznanje, da je izbira zaveznika pomembna odlo\u010ditev, ki jo je treba dokumentirati. Ne z dvomljivimi sporazumi ali jamstvi, ki temeljijo na nejasnem besedilu (to se je zgodilo tudi v na\u0161i zgodovini). Na koncu, v te\u017ekih realnostih, je Khmelnytsky uspelo zgraditi dokaj u\u010dinkovito dr\u017eavo. Vojska, diplomacija, notranja politika … Predstavniki ukrajinskega gibanja v za\u010detku dvajsetega stoletja niso imeli tak\u0161ne samoorganizacije. Danes so na vsakem od teh podro\u010dij vrzeli.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Trditev, da se zgodovina ponavlja, je relativna. Ne sledimo poti ljudi prej\u0161njih obdobij, niti se ne ukvarjamo s preizku\u0161njami, ki so jih doletele. Prav tako je neutemeljeno, sedeti pred prenosnim ra\u010dunalnikom ali piti skodelico kave, stigmatizirati figure prej\u0161njega stoletja – ker niso obdr\u017eali svoje dr\u017eave ali likov oddaljenega XVII. Stoletja, ki so se morda prvi\u010d […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":23318,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[1],"tags":[2807,1572,23,66,76],"class_list":["post-23317","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-vojna","tag-bohdan-khmelnitsky","tag-glavne-novice","tag-rusija","tag-rusko-ukrajinska-vojna","tag-zgodovina-ukrajine"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/23317","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=23317"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/23317\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/23318"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=23317"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=23317"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=23317"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}