Potrditi<\/a> spremembe javnega razpolo\u017eenja v Ukrajini. V primerjavi z decembrom 2022 je vse bolj kriti\u010den odnos do dela oblasti. Dele\u017e tistih, ki zaupajo Verkhovni radi, se je zmanj\u0161al s 35% na 15%, dele\u017e tistih, ki ne zaupajo, pa se je pove\u010dal s 34% na 61%. Zaupanje v vlado se je zmanj\u0161alo z 52% na 26%, nezaupanje se je pove\u010dalo z 19% na 44%. Predsednik Volodimir Zelenski je doslej ohranil pozitivno ravnovesje zaupanja. Vendar mu ni bilo prizaneseno val javnega razo\u010daranja. Trenutno 62% zaupa predsedniku dr\u017eave, 18% pa mu ne zaupa. Decembra 2022 je 84% zaupalo predsedniku, 5% mu ni zaupalo. Analitiki napovedujejo, da se bo zaupanje v predsednika \u0161e naprej zmanj\u0161evalo.<\/p>\nZakaj so Ukrajinci vse bolj kriti\u010dni do vladnega dela? Razlaga, da je to posledica vpliva ruskih informacijskih in psiholo\u0161kih operacij, namenjenih destabilizaciji razmer v dr\u017eavi, se zdi logi\u010dna. Vendar ve\u010dinoma ne odra\u017ea realnosti. Seveda si Kremelj prizadeva sejati dvom o sposobnosti Ukrajine, da se u\u010dinkovito upre invaziji ruske vojske. Moskva zahodnemu ob\u010dinstvu \u0161iri tudi ponaredke in la\u017ene signale. Kremelj bo morda posku\u0161al manipulirati z razpolo\u017eenjem v Ukrajini. Ampak ni vam treba, da ga naredite vsemogo\u010dnega in vsemogo\u010dnega. Prvi\u010d, obstaja veliko notranjih objektivnih razlogov za rast nezadovoljstva javnosti.<\/p>\n
Ukrajinci so navajeni, da kritizirajo vsako vlado in jo obravnavajo z nezaupanjem. Verjetno je to du\u0161evna zna\u010dilnost na\u0161ega naroda, ki dolgo \u010dasa ni imel svoje dr\u017eave. Sedanji vladi je veliko vpra\u0161anj. Toda iz nekega razloga, po valu kritike, dru\u017eba pozabi, da je sama izvolila to vlado. In upravi\u010deno o\u010ditajo uradnikom korupcijo, neuspe\u0161no kadrovsko politiko, prepo\u010dasno napotitev lastnega voja\u0161ko-industrijskega kompleksa, ljudje pozabljajo, da del odgovornosti nosijo oni.<\/p>\n
Ukrajinci so nagnjeni k \u010dustvenim nihanjem. Zelo pogosto se pri sprejemanju odlo\u010ditev ne zana\u0161ajo na hladno ra\u010dunanje in analiti\u010dno motivirane sklepe, temve\u010d na kratkoro\u010dni \u010dustveni impulz. Toda \u010dustva sama po sebi niso stabilna. Imajo sposobnost, da se spreminjajo in zbledijo. Ali pa pojdite na nasprotno. Ko \u010dloveka poganjajo \u010dustva, vidi le en del realnosti. Njen pogled na stanje ne zajema raznolikosti trenutnih razmer. Tak\u0161no osebo zlahka manipuliramo tako, da mu ponudimo dejstva, za katera se zdi, da krepijo \u017ee oblikovano, a povr\u0161insko in enostransko sliko sveta.<\/p>\n
Enako se zdaj dogaja z Zelenskim kot s Poro\u0161enkom. Leta 2014 so Ukrajinci izvolili predsednika Petra Poro\u0161enka, saj so verjeli, da obljublja, da bo hitro zaklju\u010dil protiteroristi\u010dno operacijo v Donbasu. Seveda je bila tak\u0161na obljuba nepo\u0161tena do volivcev. Navsezadnje \u017eelja Ukrajine, da kon\u010da vojno z Rusijo, ni dovolj. Potrebna je \u017eelja druge stranke. In Rusija ni nameravala kon\u010dati sovra\u017enosti. Putin ni nameraval vrniti Krima in zasedenih delov Donbasa v Ukrajino. Nasprotno, nameraval je zavzeti nova ozemlja. In glede na to so se v dru\u017ebi raz\u0161irile absurdne govorice, da za vojno ni kriva toliko Rusija kot ukrajinska vlada. Pravijo, da hucksterji ustvarjajo dobi\u010dek in ne \u017eelijo dose\u010di miru. Torej, ko so novembra 2018 Rusi zasegli tri ukrajinske ladje v Ker\u0161ki o\u017eini, je bilo veliko tistih, ki so za ta incident krivili ukrajinske oblasti. Zahrbtni Poro\u0161enko naj bi namerno uprizoril provokacijo, da ne bi organiziral volitev, na katerih bi lahko izgubil.<\/p>\n
Seveda obstaja veliko vpra\u0161anj o petem predsedniku. Vendar pa obstajajo tudi vpra\u0161anja o otro\u0161ki ukrajinski dru\u017ebi, ki je iz nekega razloga v napadu kritike pozabila, kdo je pravi sovra\u017enik Ukrajine.<\/p>\n
Leta 2019 so Ukrajinci izvolili predsednika Zelenskega, zlasti naivno verjeli njegovim obljubam, da bo vojno v Donbasu kon\u010dal v enem letu. Pravzaprav, tudi z najve\u010djo \u017eeljo, Zelensky tega ni mogel storiti sam. Ker klju\u010d do vojne in miru le\u017ei v Moskvi. Rusija ni spremenila svojih na\u010drtov za Ukrajino. Njegov cilj je uni\u010denje ukrajinske dr\u017eave, ukrajinska identiteta in vrnitev Ukrajine v orbito “ruskega sveta”. Vendar pa je pred popolno invazijo pomemben del dru\u017ebe iz nekega razloga pozabil na to. Vklju\u010dno z ukrajinskimi oblastmi, ki so podcenjevale rusko gro\u017enjo.<\/p>\n
\u010ce danes upravi\u010deno kritiziramo ukrajinsko vlado in od nje zahtevamo ve\u010djo u\u010dinkovitost, ni treba pre\u010dkati nevarne \u010drte. V katerem se kritika spremeni v destruktivno. Potem je podoba pravega sovra\u017enika izravnana in zamegljena. Glavni predmet sovra\u0161tva in nezadovoljstva ni agresor in okupator, ne Rusija, ampak lastna vlada. To ima lahko zelo slabe posledice.<\/p>\n
Spomnimo se dogodkov izpred sto let. Takrat so bili tudi Ukrajinci zelo sumljivi do svoje vlade. Ukrajinska vlada v dobi narodnoosvobodilnega boja je bila resni\u010dno neu\u010dinkovita, nerodna in \u0161ibka. Toda to je bila njena lastna mo\u010d. In \u010de bi se ukrajinska dr\u017eavnost ohranila v za\u010detku dvajsetega stoletja, bi bilo mogo\u010de spremeniti voditelje. Izberite druge. Ali pa naj se razvija in razvija. Toda to se ni zgodilo.<\/p>\n
Med narodnoosvobodilnim bojem 1917-1920 je imelo vsaj nekaj milijonov Ukrajincev voja\u0161ke izku\u0161nje. Leta 1914 so jih ruski in avstro-ogrski imperiji mobilizirali za slu\u017eenje in sodelovali v prvi svetovni vojni. Takrat se je pribli\u017eno 5 milijonov Ukrajincev borilo za tuje dr\u017eave in tuje interese, zlasti med seboj. Ko pa se je nekaj let kasneje pojavila zgodovinska prilo\u017enost za ponovno vzpostavitev ukrajinske neodvisnosti, od te ve\u010dmilijonske vojske skoraj ni\u010d ni ostalo.<\/p>\n
V naslednjih letih Ukrajinci na splo\u0161no niso aktivno podpirali ukrajinskih oblasti in se niso \u017eeleli mno\u017ei\u010dno mobilizirati za obrambo splo\u0161nega rednega pregleda. Bolj so se ukvarjali s tak\u0161nim vpra\u0161anjem, kot je razdelitev zemlji\u0161\u010d lastnikov, kot pa z oblikovanjem in za\u0161\u010dito lastne dr\u017eave. \u010ceprav je bil ukrajinski narod od leta 1917 precej \u0161tevil\u010den in je \u0161tel do 35-40 milijonov ljudi, je bila velikost ukrajinske vojske ena najmanj\u0161ih med dr\u017eavami Evrope v tistem \u010dasu. V enotah Ukrajinske ljudske republike se je redno borilo najve\u010d nekaj deset tiso\u010d ljudi. Seveda je bilo pri toliko vojakih nerealno ohranjati neodvisnost. Hkrati so bolj\u0161eviki v prvi polovici leta 1919 uspeli mobilizirati do 185.000 vojakov v tako imenovano “ukrajinsko sovjetsko vojsko”. Osebe. Sovra\u017eniki Ukrajine se niso izogibali popolni mobilizaciji ukrajinskega prebivalstva. In niso bili pozorni na njegovo \u017eeljo ali nepripravljenost za sodelovanje v sovra\u017enostih.<\/p>\n
\u017dalostna resnica ni le v tem, da je Centralna Rada ali imenik pokazal slabo u\u010dinkovitost pri razvoju dr\u017eavnega aparata. Toda tudi v dejstvu, da je ve\u010dina ve\u010dmilijonskih Ukrajincev raje \u010dakala in ne aktivno sodelovala v narodnoosvobodilnem boju. Toda po izgubi neodvisnosti nih\u010de ni resni\u010dno vpra\u0161al Ukrajincev o njihovih \u017eeljah, sanjah ali interesih. Potem so milijoni Ukrajincev postali \u017ertve lakote in represije. Zato se moramo pri kritiziranju oblasti danes spomniti, kdo je glavni sovra\u017enik Ukrajine. Ker je izgubil svojo neodvisnost, ne bo nikogar, ki bi kritiziral.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Konec leta 2023 so sociologi zabele\u017eili jasen trend zmanj\u0161evanja bonitetnih ocen sedanje ukrajinske vlade. Upad zaupanja v predsednika, vlado, parlament in ve\u010dino institucij se dogaja v razmerah neuspe\u0161ne protiofenzive, te\u017eav z zunanjo finan\u010dno pomo\u010djo in vro\u010dih razprav o mobilizaciji. Ukrajinci imajo dobre razloge, da so kriti\u010dni do dela vlade. Preve\u010d je vpra\u0161anj, ki jih je […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":23070,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[1],"tags":[1572,2757,2338,1484,2758,66,323,76],"class_list":["post-23069","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-vojna","tag-glavne-novice","tag-osvobodilno-gibanje","tag-peter-gerasimenko","tag-politicne-ocene","tag-prva-svetovna-vojna","tag-rusko-ukrajinska-vojna","tag-sociologija","tag-zgodovina-ukrajine"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/23069","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=23069"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/23069\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/23070"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=23069"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=23069"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=23069"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}