“Predsednik Putin posku\u0161a izkriviti zgodovino, da bi upravi\u010dil svojo neizzvano in brutalno vojno proti Ukrajini,” je ob 77. obletnici dneva zmage v Evropi dejal ameri\u0161ki dr\u017eavni sekretar Anthony Blinken.<\/p>\n
Dejansko je ruski predsednik razglasil svojo tako imenovano “posebno voja\u0161ko operacijo” (pravzaprav popolno stopnjevanje rusko-ukrajinske vojne, ki se je za\u010dela spomladi 2014) in svoje klju\u010dne naloge imenoval “denacifikacija” in “demilitarizacija” Ukrajine – dve od \u0161tirih komponent, ki sta bili leta 1945 del programa “\u0161tirje D-ji” – v zvezi s povojno Nem\u010dijo in Avstrijo (Putin drugih dveh ni omenil – “demokratizacija” in “dekartelizacija”). No, to je “hvala”).<\/p>\n
Vendar pa poziv ruskega voditelja k zgodovinskim kontekstom ni nov, zgodil se je \u017ee dolgo pred letom 2022.<\/p>\n
“Rusija je bila in bo ostala velika dr\u017eava,” je dejal Putin v svojem \u010dlanku (ki je dejansko postal njegov prvi politi\u010dni dokument) “Rusija na prelomu tiso\u010dletja”, ki je bil objavljen 30. decembra 1999, dan pred “silvestrovo” odstopa Borisa Jelcina iz predsedstva.<\/p>\n
Od takrat je humanitarna komponenta (promocija ruskega jezika, kulture in zgodovine) skupaj z gospodarskimi in voja\u0161kimi dejavniki postala sestavni del ruske doma\u010de in, kar je najpomembneje, zunanje politike. Poleg tega je prvi “Putinov” zunanjepoliti\u010dni koncept Ruske federacije leta 2000 jasno razglasil oblikovanje “pasu dobrega sosedstva vzdol\u017e oboda ruskih meja”, za\u0161\u010dito pravic in interesov ruskih dr\u017eavljanov in rojakov v tujini ter pomo\u010d pri ustvarjanju pozitivnega dojemanja Rusije v svetu.<\/p>\n
Vendar pa se je ruski voditelj v prvih dveh mandatih \u0161e vedno ukvarjal z drugimi vpra\u0161anji – drugo vojno v \u010ce\u010deniji, krepitvijo vertikale mo\u010di, “deoligarhizacijo” Rusije (po kateri pa se \u0161tevilo oligarhov tam ni zmanj\u0161alo) in vzpostavitvijo dr\u017eavnega nadzora nad rusko plinsko, naftno in medijsko sfero.<\/p>\n
In zgodba … \u010ceprav je konec aprila 2005 Putin prvi\u010d z visokega govorni\u0161kega odra (pred Zvezno skup\u0161\u010dino Ruske federacije) dejal, da je razpad ZSSR morda najve\u010dja geopoliti\u010dna katastrofa dvajsetega stoletja, je v tem obdobju vidik preteklosti deloma ostal le poklon zgodovinskim obletnicam, zlasti na temo tako imenovane \u00bbVelike domovinske vojne\u00ab \u2013 temeljnega ideologa svetovnega nazora pokojnega sovjetskega Homo sovietika in postsovjetskega (pro)ruskega \u0161ovinista.<\/p>\n
Zlasti Parada zmage v Moskvi leta 2005, ki sovpada s 60. obletnico konca druge svetovne vojne v Evropi, je postala pravi “praznik pompa”. Vendar pa je bil takrat predsednik Ruske federacije v spremstvu uglednih gostov \u2013 voditeljev najbolj razvitih svetovnih igralcev, ki so pri\u0161li v rusko prestolnico \u2013 \u0161e vedno precej zadr\u017ean, ni trdil izjemnosti zmage ZSSR (beri \u2013 Rusija) v vojni, nasprotno, poudaril je, da Moskva nikoli ne bo razdelila \u00bbzmage na svojo ali na nekoga drugega\u00ab in se bo spomnil pomo\u010di zaveznikov iz antihitlerjeve koalicije.<\/p>\n
Vendar pa ni pozabil na sedanjost, med zgodovino. Najprej je poudaril, da je “9. maj sveti datum za vse dr\u017eave SND”, zato je “eno \u017ealovanje, en sam spomin in ena dol\u017enost do prihodnjih generacij” spodbudilo nadaljnjo podporo “zgodovinski sorodnosti, skupnim mislim in skupnim upom” – verjetno po Putinovem mnenju v okviru integracijskega projekta “skupnega gospodarskega prostora”, ki ga je navdihnil. Drugi\u010d, opozoril je tudi na “zgodovinsko spravo med Rusijo in Nem\u010dijo” (ki je, mimogrede, v 2000-ih vse bolj za\u010del vonjati po “ruskem plinu”, nato pa po projektih Nord Stream).<\/p>\n
Na koncu, ko se je Kremelj, kot se zdi, \u017ee ukvarjal s politiko in gospodarstvom, je v humanistiko pri\u0161el \u0161e bolj aktivno. Organizacijsko je bilo vse to utele\u0161eno v ustanovitvi fundacije Russkiy Mir leta 2007 in Rossotrudni\u010destva na ruskem zunanjem ministrstvu, ki je neposredno \u017eelela promovirati ruske \u0161tudije (ne v \u0161ir\u0161em smislu, ampak dejansko v prokremeljskem smislu) prek mre\u017ee tujih ruskih znanstvenih, kulturnih in informacijskih centrov prek “mehke mo\u010di” in zgraditi pozitivno podobo same Rusije, njene vlade in osebno Vladimirja Putina (in celo takrat, ko je Dmitrij Medvedjev leta 2008 postal predsednik in je v\u010deraj\u0161nji predsednik dr\u017eave vodil vlado).<\/p>\n
Sam Putin se je v svojih govorih vse pogosteje ukvarjal z zgodovinskimi vpra\u0161anji, tokrat na neposredno politi\u010dnih (in ne spominskih) platformah (zlasti mednarodnih), kar je z zgodovinskim vidikom delno upravi\u010dilo trenutno stanje.<\/p>\n
Zlasti med zloglasnim m\u00fcnchenskim govorom leta 2007 je zagovarjal pravico Rusije, da z “ve\u010d kot tiso\u010d letno zgodovino” igra odlo\u010dilno vlogo v \u017eelenem “ve\u010dpolarnem” svetu.<\/p>\n
Vendar pa so tak\u0161ni odvratni pogledi, na primer, na Ukrajino kot dr\u017eaveZaenkrat je bila umetno ustvarjena iz vzhodnoevropskih in zgodovinskih ruskih de\u017eel, ostala je le poklon zaprtim sestankom in neformalnim pogovorom (na primer domnevno med vrhom Nata leta 2008 v Bukare\u0161ti), o tak\u0161nih izjavah pa so javnosti poro\u010dali nekateri anonimni viri neimenovanih delegatov.<\/p>\n
Da bi preverili, kako bi dru\u017eba dojemala tak\u0161ne zgodovinske neumnosti, je vedno obstajal \u017dirinovski, ki se je iz klovna ruske politike postopoma spremenil v glasnika Putina, skozi katerega je izrazil svoja stali\u0161\u010da, ne da bi tvegal, da bi izgubil ugled pred zahodnimi partnerji v tistem \u010dasu (da, ruski voditelj je takrat veliko skrbel za to). In to ne omenjam ton ustrezne psevdozgodovinske literature, ki se je takrat za\u010dela proizvajati v tiso\u010dih izvodih v Rusiji in na postsovjetskem prostoru.<\/p>\n
Bolj ko je Putin trdno \u010dutil svoj polo\u017eaj na vrhu doma\u010dega politi\u010dnega \u017eivljenja v Rusiji in na koncu na globalni geopoliti\u010dni \u0161ahovnici, pogostej\u0161a so njegova \u00bbzgodovinska razmi\u0161ljanja\u00ab o Rusiji in svetu. Na primer, decembra 2010, med “neposredno linijo” z Rusi, je Vladimir Vladimirovi\u010d (takratni predsednik vlade) podal dve izjavi o preteklosti. Najprej je dejal, da bi tudi brez Ukrajine (ali druge sovjetske republike) Rusija sama zmagala v drugi svetovni vojni. In drugi\u010d, spet je “\u017ealoval” zaradi razpada ZSSR, \u010deprav je priznal, da “kdor ga \u017eeli obnoviti v prej\u0161nji obliki, nima glave.”<\/p>\n
Toda nedvomno je bil katalizator Putinovih “zgodovinskih \u0161tudij” njegov za\u010detek oboro\u017eene agresije na Ukrajino spomladi 2014 – v ozadju ruske okupacije Krima in nato dela Donbasa z vzporednimi poskusi “zamajati” politi\u010dno stabilnost v ju\u017enih in vzhodnih regijah Ukrajine pod blagovno znamko tako imenovane “ruske pomladi”.<\/p>\n
\u017de v tako imenovanem “krimskem govoru” je kremeljski diktator povsem kriminalna dejanja ruske vojske in lokalnih sodelavcev februarja in marca 2014 na polotoku upravi\u010dil s “skupno zgodovino, ki sega stoletja nazaj” in njeno simboliko za “rusko voja\u0161ko slavo in hrabrost brez primere”. Mimogrede, v istem govoru, morda prvi\u010d, je Putin neposredno izjavil, da so bolj\u0161eviki nepravi\u010dno prenesli “ozemlja zgodovinskega juga Rusije” v sovjetsko Ukrajino.<\/p>\n
Slednjo tezo je redno razvijal v prihodnosti, zlasti aprila in novembra 2014, ko je javno govoril o obstoju neke vrste “Novorossiya” na jugu in vzhodu Ukrajine, od Odese do Harkova, druga\u010dnega od preostale Ukrajine. Navsezadnje so takrat sodelavci iz tako imenovanih “DPR” in “LPR” pozvali k ustanovitvi istoimenske “konfederacije”, vendar je po razglasitvi tega projekta leto kasneje, maja 2015, ustrezna retorika izginila iz ust lastnika Kremlja.<\/p>\n
V naslednjih nekaj letih pa se ni nikoli naveli\u010dal ponavljati, da sta \u00bbRusija\u00ab in \u00bbRusija\u00ab enaka pojmoma (rutenska dr\u017eava\/politi\u010dna\/kulturna\/duhovna dedi\u0161\u010dina je \u00bbruska\u00ab), da so Rusi in Ukrajinci \u00bbeno ljudstvo\u00ab s skupno zgodovino, da je \u00bbLviv\u00ab \u00bbpoljsko mesto\u00ab, ki je postalo del Ukrajine samo zaradi sovjetske mo\u010di (pa tudi Transcarpathia, ki je bila Mad\u017earska, Bukovina pa Romunka) in da je bil \u00bbpakt Molotov-Ribbentrop\u00ab upravi\u010den. ker, pravijo, no, da, podpisali so ga, ker se ZSSR “ni \u017eelela boriti”. Tak\u0161na stali\u0161\u010da je zlasti izrazil ruski predsednik na sre\u010danju z ruskimi zgodovinarji 5. novembra 2014 in dejansko opisal ideolo\u0161ki okvir, v katerem bi morali izvajati svoje nadaljnje raziskave. Na koncu je Rusko zgodovinsko dru\u0161tvo, ki je o\u017eivelo leta 2012 in ga je vodil (aplavz!) takratni vodja dr\u017eavne dume, zdaj pa vodja ruske zunanje obve\u0161\u010devalne slu\u017ebe Sergej Nari\u0161kin, za\u010delo pomagati Kremlju pri tej zadevi.<\/p>\n
V kontekstu Putinove \u00bbzgodovinskosti\u00ab so jo \u00bbdojele\u00ab tudi druge dr\u017eave. Dovolj je re\u010di, na primer, teze ruskega predsednika, da “Kazahstanci nikoli niso imeli svoje dr\u017eavnosti”, ki jo je dobesedno ustvaril (!) Nursultan Nazarbajev (in propagandisti niso zamudili prilo\u017enosti, da bi \u0161e enkrat spomnili, da tam, kot v Ukrajini, obstajajo celotne regije s prete\u017eno rusko govore\u010dim prebivalstvom).<\/p>\n
Mojster Kremlja je za\u010del veliko pozornosti posve\u010dati zgodovini Poljske, \u0161e posebej po tem, ko jeseni 2019 ni bil povabljen v Var\u0161avo na dogodke, posve\u010dene 80. obletnici za\u010detka druge svetovne vojne, Evropski parlament pa je sprejel pakt Molotov-Ribbentrop in priznal ZSSR kot soodgovorno z nacisti\u010dno Nem\u010dijo za izbruh druge svetovne vojne.<\/p>\n
V odgovor je Putin decembra 2019 dejal, da je Sovjetska zveza zadnja evropska dr\u017eava, ki je z Nem\u010dijo podpisala pakt o nenapadanju, da se je “vztrajnik” druge svetovne vojne za\u010del prav na zahodu (zlasti v Veliki Britaniji in Franciji), kar je omogo\u010dilo delitev \u010ce\u0161koslova\u0161ke v M\u00fcnchnu leta 1938 ter interese Poljske in Mad\u017earske na tamkaj\u0161njem bavarskem sre\u010danjuc, ki ga zastopa sam Hitler (o\u010ditno namiguje na premestitev Cieszyn \u0160lezije v uradno Var\u0161avo in del Transcarpathia in Slova\u0161ke na Mad\u017earsko). Septembra 1939 je po besedah Putina Rde\u010da armada vstopila na vzhodna ozemlja takratne Poljske \u0161ele “potem, ko je poljska vlada izgubila nadzor nad svojimi oboro\u017eenimi silami in nad tem, kar se je dogajalo na ozemlju Poljske, in je bila \u017ee nekje na obmo\u010dju poljsko-romunske meje”.<\/p>\n
Nekaj mesecev kasneje, 23. januarja 2020, je Putin govoril v Jeruzalemu v Jad Va\u0161emu ob 75. obletnici osvoboditve koncentracijskega tabori\u0161\u010da Auschwitz (ni bil povabljen na spominske dogodke na Poljskem), poleg tega pa je poudaril, da je bilo najprej “sovjetsko ljudstvo … branil svojo domovino in prinesel osvoboditev od nacizma v Evropo”, je nedvoumno namignil, da so bili storilci zlo\u010dinov poleg nacistov tudi “sostorilci, sostorilci v mnogih evropskih dr\u017eavah”, ki so skupaj “slu\u017eili tovarnam smrti” (tak\u0161en je antizahodni revizionizem!).<\/p>\n
In 18. junija istega leta (\u0161tiri dni pred naslednjo obletnico za\u010detka “Velike domovinske vojne” in \u0161est dni pred parado zmage, ki je bila zaradi pandemije Covid-19 prelo\u017eena z 9. maja) je ruski predsednik \u0161el \u0161e dlje in objavil \u010dlanek na straneh ameri\u0161ke revije The National Interest z zgovornim naslovom “5 let velike zmage: skupna odgovornost do zgodovine in prihodnosti.”<\/p>\n
V njej je \u0161e enkrat poudaril, da temeljni vzrok druge svetovne vojne niso bili nem\u0161ko-sovjetski sporazumi, temve\u010d “neuspeli” versajsko-washingtonski sistem svetovnega reda in na koncu “M\u00fcnchenska zarota” iz leta 1938 med zahodnimi dr\u017eavami in Nem\u010dijo (ker je bila samo ZSSR zainteresirana za ohranitev \u010ce\u0161koslova\u0161ke!), zato so po Putinovi logiki evropski politiki (in zlasti vodstvo Poljske!) v prvi vrsti krivi za namestitev drugega globalnega voja\u0161kega spopada.<\/p>\n
Takratna uradna Var\u0161ava jo je \u00bbdobil\u00ab od sodobnega ruskega voditelja v drugem odlomku \u010dlanka \u2013 poljsko stran je obto\u017eil, da je Sovjetski zvezi, Veliki Britaniji in Franciji aprila in avgusta 1939 prepre\u010dila sklenitev voja\u0161kega zavezni\u0161tva proti Hitlerju. Ko pa se je vojna za\u010dela, je bila ZSSR preprosto prisiljena poslati vojake na Poljsko, da bi “prepre\u010dila, da bi Wehrmacht dosegel obrobje Minska” (zato je verjetno 22. septembra 1939 v Brestu potekala skupna parada z nacisti!).<\/p>\n
Nazadnje, Putin v svoji oprostitvi besedi “\u0161tudija” omenja tudi baltske dr\u017eave in pojasnjuje, da jih junija 1940 nih\u010de ni okupiral, njihov pristop pa je potekal na “pogodbeni podlagi in s soglasjem njihovih oblasti”, na splo\u0161no pa pravijo, “da je bilo v skladu z mednarodnim in dr\u017eavnim pravom tistega \u010dasa”.<\/p>\n
Leto kasneje, julija 2021, je bila objavljena \u0161e ena \u00bbobve\u0161\u010devalna slu\u017eba\u00ab Vladimirja Vladimirovi\u010da – tokrat z drugim zgovornim naslovom \u00bbO zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev\u00ab (objavljen v obeh jezikih na uradni spletni strani Kremlja!).<\/p>\n
Njegovo vsebino lahko zmanj\u0161amo na ve\u010d klju\u010dnih tez: Rusi, Ukrajinci (in Belorusi) – “eno ljudstvo” (in njihovo obmo\u010dje je enoten kulturni in duhovni prostor zgodovinske Rusije), razdeljene v srednjem veku zaradi dejavnikov doma\u010de in zunanje politike, vendar so se posledi\u010dno ponovno “zdru\u017eile” pod \u017eezlom Moskve (pravzaprav dokon\u010dno – v \u010dasu ZSSR); razpad Sovjetske zveze \u2013 razpad same “zgodovinske Rusije”; pri\u0161lo je do zmagoslavja nacionalistov, zlasti ukrajinskih nacionalistov (ukrajinsko nacionalno gibanje je v \u010dlanku obravnavano le kot produkt dolo\u010denih intelektualnih krogov v Ukrajini s podporo Avstro-Ogrske v 19. stoletju); Ukrajina znotraj sodobnih dr\u017eavnih meja je izklju\u010dno bolj\u0161evi\u0161ki izdelek; V 1990-ih in 2000-ih so zahodne dr\u017eave posku\u0161ale na vse mo\u017ene na\u010dine le oslabiti Rusijo, hkrati pa \u0161iriti Nato na vzhod – blizu ruskih meja in kon\u010dno postopoma spremeniti enega od sestavnih delov “ruskega sveta” – Ukrajino v stran, sovra\u017eno do Kremlja – “protirusko” (in to, pravijo, kljub vsem poskusom ruske strani, da ohrani dobre sosedske odnose).<\/p>\n
In vse bi bilo sme\u0161no in ironi\u010dno, \u010de Putin na podlagi tak\u0161nih prepri\u010danj ne bi za\u010del svoje “posebne voja\u0161ke operacije”. In \u017ee med popolno invazijo, zaradi katere je umrlo ve\u010d deset tiso\u010d ukrajinskih vojakov in civilistov (sploh ne bom omenil ruskih izgub), ne bi ponovil svojega navidezno zanesljivega zgodovinskega znanja in prepri\u010danj kot mantro, iskreno (ali morda ne) verjel, da se z bojem na ukrajinskem jugu in vzhodu “vrne in okrepi” ruske de\u017eele. kot pravijo, sta Peter I in Katarina II storila v XVIII. Stoletju. Hkrati pozablja, da se prva \u010detrtina 21. stoletja dejansko kon\u010duje zunaj okna, dana\u0161nji svet pa ni svet boja imperijev (\u010deprav na \u017ealost diktature, ki \u0161e niso popolnoma premagane).<\/p>\n
Vendar pa je nekaj spodbudnega. Na primer, Putinova zadnja izjava z dne 3. novembra 2023, da je Zlata horda bolj\u0161a za Moskvo kot “zahodna osvajalci.” Morda se bo kmalu odrekel dedi\u0161\u010dini Rusije?<\/p>\n
Za zaklju\u010dek bi se verjetno morali strinjati, da sta potrebna “denacifikacija” in “demilitarizacija”. Ampak ne za Ukrajino, ampak za samo Rusijo. Seveda, ne da bi pozabili na njegovo demokratizacijo in dekartelizacijo. No, ne smemo pozabiti na deideologizacijo.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
“Predsednik Putin posku\u0161a izkriviti zgodovino, da bi upravi\u010dil svojo neizzvano in brutalno vojno proti Ukrajini,” je ob 77. obletnici dneva zmage v Evropi dejal ameri\u0161ki dr\u017eavni sekretar Anthony Blinken. Dejansko je ruski predsednik razglasil svojo tako imenovano “posebno voja\u0161ko operacijo” (pravzaprav popolno stopnjevanje rusko-ukrajinske vojne, ki se je za\u010dela spomladi 2014) in svoje klju\u010dne naloge […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":21499,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[1],"tags":[2287,1572,2294,57,23,66,35],"class_list":["post-21498","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-vojna","tag-antony-blinken","tag-glavne-novice","tag-pavlo-artymyshyn","tag-propaganda","tag-rusija","tag-rusko-ukrajinska-vojna","tag-vladimir-putin"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/21498","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=21498"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/21498\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/21499"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=21498"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=21498"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=21498"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}