Decembra 1797 je Pariz zmagoslavno sprejel junaka – 28-letnega generala, ki je na \u010delu svoje vojske dejansko sam prinesel zmago Franciji v vojni proti celotni koaliciji sovra\u017enikov, predvsem pa Avstrijcem. Prvi\u010d po nekaj letih se je mlada in nestabilna republika lahko vsaj za kratek \u010das po\u010dutila varno in naredila optimisti\u010dne na\u010drte za prihodnost. In vedno ve\u010d Francozov je za\u010delo povezovati vero v bolj\u0161o prihodnost s tem mladim generalom, katerega odlo\u010dnost in vodstvene lastnosti so bile resni\u010dno ob\u010dudovanja vredne. Ime mu je bilo Napoleon Bonaparte.<\/p>\n
Preostanek zgodbe je znan. Napoleon je vodil Francijo, najprej kot prvi konzul in kasneje kot cesar. Vzpostavil je diktaturo enega \u010dloveka in postal izjemen ne le vojak, ampak tudi dr\u017eavnik. Napoleonov zakonik, ki je postavil temelje sodobnega pravnega sistema Francije, posodobitev njenih gospodarskih institucij in \u0161tevilne druge dr\u017eavni\u0161ke dose\u017eke – zaradi tega in ne le zaradi voja\u0161kih zmag mnogi ljudje \u0161e vedno spo\u0161tujejo Napoleona.<\/p>\n
Kljub temu je njegova zapu\u0161\u010dina \u0161e danes sporna. Eden od pomembnih elementov teh razprav je, ali so bili zgoraj na\u0161teti dose\u017eki vredni \u0161tevilnih smrti v napoleonskih vojnah. In ali je vredno, da vojska, tudi najbolj nadarjena, postane vodja dr\u017eave?<\/p>\n
Vojna, zlasti vojna proti zunanjemu agresorju, je vedno pove\u010danje vpliva vojske. \u0160e posebej, \u010de je ta vojna zmagala. Zgodovina pozna veliko primerov, kako so poveljniki po zmagah (in v\u010dasih porazih) postali vplivni dr\u017eavniki in pogosto vodili dr\u017eave s pravnimi ali mo\u010dnimi metodami.<\/p>\n
Realnost dana\u0161nje Ukrajine v kontekstu obse\u017ene ruske invazije je tak\u0161na, da Ukrajinci zaupajo svoji vojski kot nih\u010de drug. Uspe\u0161en spopad s sovra\u017enikom je oboro\u017eene sile Ukrajine naredil razlog za ponos. In to je naredilo znane voja\u0161ke voditelje, predvsem pa vrhovnega poveljnika oboro\u017eenih sil Ukrajine Valerii Zaluzhnyi, izjemno priljubljene v dru\u017ebi. \u010ceprav Zaluzhnyi sam ni niti namignil na svoje ambicije v politiki z besedami ali dejanji, za mnoge Ukrajince v zadnjem letu in pol, je postal nedvomna avtoriteta in za\u017eelen kandidat za vlogo tistega, ki bi moral ob koncu vojne kon\u010dno “obnoviti red” v dr\u017eavi.<\/p>\n
Trenutno tak\u0161en razvoj izgleda malo verjetno. \u010ce pa bi nas zgodovina morala \u010desa nau\u010diti, je to tisto, kar “nikoli ne reci nikoli” – \u0161e posebej po 24. februarju 2022. Dru\u017ebena realnost je tak\u0161na, da ima lahko Valerii Zaluzhnyi ali drug znani poveljnik oboro\u017eenih sil Ukrajine zelo dobre mo\u017enosti v primeru vstopa v politiko. To bo posledica velikega zaupanja v oboro\u017eene sile Ukrajine, \u0161e enega vala razo\u010daranja nad “tradicionalnimi” politiki (Volodimir Zelenski se je \u017ee zanesljivo pridru\u017eil kohorti) in splo\u0161nih te\u017eav, ki bodo neizogibno prizadele povojno Ukrajino.<\/p>\n
Leto 2014 je \u017ee pokazalo del potenciala tak\u0161nega poteka dogodkov. \u010ceprav je ruska priklju\u010ditev Krima in njena invazija na vzhodno Ukrajino po obsegu in (bodimo iskreni) vplivu na ukrajinsko dru\u017ebo bistveno pretresla dru\u017ebo manj kot dogodki leta 2022, so na lanskih parlamentarnih volitvah skoraj vse politi\u010dne stranke posku\u0161ale v ospredje pritegniti vojake ATO, vklju\u010dno s poveljniki prostovoljnih bataljonov. Rezultati prve opazne kampanje posameznega voja\u0161kega osebja v politiko so se izkazali za zelo sporne. Nekdo je delal nesebi\u010dno in nekdo se je izkazal za Semen Semenchenko in Nadiya Savchenko.<\/p>\n
Drug pomemben dejavnik, ki bi lahko potencialno prispeval k nastanku vojske v politiki (ali celo na vrhu), je tradicionalna bole\u010dina ukrajinske politi\u010dne kulture – prepri\u010danje velikega \u0161tevila dr\u017eavljanov, da mora dr\u017eavo voditi “mo\u010dna roka”, ki bo z radikalnimi metodami premagala gospodarske te\u017eave, korupcijo in vse ostalo. To prepri\u010danje je eden od hranljivih virov ukrajinskega populizma, ki vedno znova daje mo\u010d tistim, ki obljubljajo, da bodo tukaj in takoj “uredili stvari”. Najnovej\u0161i (vendar dale\u010d od prvega) in najbolj presenetljiv primer je Volodimir Zelenski. Konec koncev, ni bilo za ni\u010d, da je bil do leta 2020 Alexander Luka\u0161enko morda najbolj priljubljen tuji vodja med Ukrajinci.<\/p>\n
Nekateri Ukrajinci to \u017eeljo po “mo\u010dni roki” dopolnjujejo z idejo, da se bodo “fantje vrnili s fronte in obnovili red v dr\u017eavi.” O\u010ditno in tu je zgodovina spet dober u\u010ditelj, da si bo po dolgi vojni ve\u010dina njenih udele\u017eencev iskreno \u017eelela in potrebovala po\u010ditek in pomo\u010d, ne pa novih, tokrat politi\u010dnih, bitk. \u010ce pa se nekdo \u0161e vedno \u017eeli preizkusiti v politiki, bodo tak\u0161na \u010dustva v njegovo korist.<\/p>\n
Mnogi od tistih, ki resno ali ne resni\u010dno razpravljajo o hipoteti\u010dnem prihodu na oblast vojske, si iz nekega razloga predstavljajo tak\u0161en razvoj dogodkov po scenariju voja\u0161kega udara in vzpostavitvi tega, kar je v na\u0161i dr\u017eavi postalo mem in ne resna beseda – hunta.<\/p>\n
Ni treba posebej poudarjati, da so vsi dr\u017eavni udari, vklju\u010dno z voja\u0161kimi, neza\u017eelena pot. Ker ga na\u0161i zavezniki zagotovo ne bodo odobrilismo na Zahodu, kjer je za politi\u010dne kroge, zlasti javno mnenje, legitimnost klju\u010dnega pomena. Ker je “mo\u010dna roka” z mo\u010djo diktatorja nekaj, kar je mogo\u010de zlahka “za\u010deti” in potem zelo te\u017eko “umakniti”. Ker mo\u010dna vlada enega \u010dloveka na\u010deloma ni zgodovinsko zna\u010dilna za ukrajinsko politi\u010dno kulturo. Ukrajina ni Singapur ali Ju\u017ena Koreja, kjer dru\u017ebe \u017ee desetletja prena\u0161ajo diktaturo (v primeru Ju\u017ene Koreje, vklju\u010dno z voja\u0161ko diktaturo) zaradi gospodarske rasti.<\/p>\n
Obstaja \u0161e en scenarij. Tako kot Napoleonu ni treba izvesti dr\u017eavnega udara, zlasti ne v evropski dr\u017eavi 21. Demokrati\u010dni sistem ni popoln, vendar je sposoben pripeljati sposobne ljudi na vrh, zlasti v \u010dasu krize. In tudi vojska. \u010ceprav zgodovina dvajsetega stoletja ponuja veliko manj primerov voja\u0161kih politikov kot prej\u0161nja obdobja, lahko navedemo en presenetljiv primer. Dwight D. Eisenhower, ki je poveljeval zdru\u017eenim ameri\u0161kim in britanskim silam v Evropi od izkrcanja Normandije med drugo svetovno vojno, je leta 1953 postal demokrati\u010dno izvoljen za predsednika Zdru\u017eenih dr\u017eav. Kot bo pokazalo naslednjih osem let in dva predsedni\u0161ka mandata, eden najuspe\u0161nej\u0161ih v novej\u0161i ameri\u0161ki zgodovini.<\/p>\n
Pove\u010danje vloge vojske v ukrajinski politiki po vojni ni zagotovljen scenarij, vendar je zelo verjetno. Samo pojav voja\u0161kih politikov ni ne dober ne slab. In to zagotovo ni slab\u0161e od “testiranja mo\u010dne predsedni\u0161ke republike” Volodimirja Zelenskega in njegovega spremstva. General kot politi\u010dni vodja lahko postane bodisi pomembna osebnost, kot sta Napoleon ali Eisenhower, bodisi neusmiljen tiran, ki ga bodo prihodnje generacije preklele.<\/p>\n
V ukrajinski realnosti ni u\u010dinkovite alternative razvoju u\u010dinkovitih demokrati\u010dnih mehanizmov in institucij. \u010ce je v okviru tak\u0161nega sistema oseba, ki zdru\u017euje voja\u0161ke zmage in izku\u0161nje z jasno vizijo demokrati\u010dnega in uspe\u0161nega razvoja dr\u017eave in jih je sposobna izvajati, lahko na \u010delu mo\u010di, bo to le najbolj\u0161e.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Decembra 1797 je Pariz zmagoslavno sprejel junaka – 28-letnega generala, ki je na \u010delu svoje vojske dejansko sam prinesel zmago Franciji v vojni proti celotni koaliciji sovra\u017enikov, predvsem pa Avstrijcem. Prvi\u010d po nekaj letih se je mlada in nestabilna republika lahko vsaj za kratek \u010das po\u010dutila varno in naredila optimisti\u010dne na\u010drte za prihodnost. In vedno […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":20518,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[1],"tags":[2433,1572,2434,28,1088,66,2435,1875,2163],"class_list":["post-20517","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-vojna","tag-druga-svetovna-vojna","tag-glavne-novice","tag-nadija-savcenko","tag-oborozene-sile-ukrajine","tag-roman-lekhniuk","tag-rusko-ukrajinska-vojna","tag-semyon-semenchenko","tag-valerii-zaluzhnyi","tag-volodimir-zelenski"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/20517","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=20517"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/20517\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/20518"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=20517"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=20517"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/ruwar.org\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=20517"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}