\u010ceprav je minilo 30 let od propada ZSSR, se pomemben del zahodnih politi\u010dnih elit odra\u017ea na starodavnih fobijah. Strah pred morebitnim propadom Rusije zaseda natan\u010den polo\u017eaj v geopoliti\u010dnih poravnavah. Zahod se tako kot na predve\u010der razpada Sovjetskega cesarstva resno boji razpada Ruske federacije. Od tod zavrnitev, da bi Ukrajini zagotovili ofenzivno oro\u017eje in nenavadno neracionalno \u017eeljo po zagotovitvi ukrajinske zmage brez odlo\u010dilnega poraza agresorja.<\/p>\n
Zmaga ZDA in dr\u017eav zahodnega sveta v hladni vojni je ustvarila la\u017eno iluzijo. Zdi se, da je Washington vedno zadal svoj glavni strate\u0161ki cilj propad Sovjetske zveze. Taka stali\u0161\u010da so bila dejansko pogosta med uglednim delom zahodne politike. Mnogi so si iskreno za\u017eeleli propad komunisti\u010dnega totalitarnega bloka in v to vlo\u017eili veliko truda. Politika predsednika ZDA Ronalda Reagana je dala mo\u010dan zagon za pospe\u0161itev procesa oslabitve in prihodnjega propada sovjetskega sistema. Toda vsi politiki na Zahodu niso pokazali \u017eelje po uni\u010denju \u00bbimperija zla\u00ab.<\/p>\n
Na koncu 80-90-jih let 20. stoletja so politi\u010dni voditelji Zdru\u017eenih dr\u017eav Amerike in drugih dr\u017eav Nata menili, da je propad ZSSR in ustanovitev na njenem mestu neodvisnih nacionalnih dr\u017eavnih formacij preve\u010d tvegana in neza\u017eelena scenarij. Eno je, da si prizadevamo za uni\u010denje komunisti\u010dnega bloka in demokrati\u010dno preobrazbo dr\u017eav, ki so bile del nekdanjega socialisti\u010dnega tabora. Drugi je, da bi odpravili velikansko kolonialno mo\u010d, ki je v Sredi\u0161\u010du Moskve. Niso hoteli uni\u010diti “imperija zla”. Hoteli so jo demokratizirati, preoblikovati, ponovno vzpostaviti, narediti del globalnega sveta, dati mu “\u010dlove\u0161ki obraz”.<\/p>\n
Obnavljanje celotne nacionalne suverenosti \u0161tevilnih narodov, zasu\u017enjenih s Strani Kremlja, zagotovo ni bila prednostna naloga administracije takratnega predsednika ZDA Georgea W. Busha. Moskvo so videli kot najbolj zanesljivega in predvidljivega partnerja, s kom se lahko po razkomuniciji gradijo odnosi. Tak\u0161na mnenja so bila raz\u0161irjena kljub totalitarnemu bistvu in \u0161tevilnim zlo\u010dinom sovjetsko-moskovskega re\u017eima. V svetu, kjer so se vsa kolonialna cesarstva \u017ee zru\u0161ila, so iz nekega razloga menili, da je treba narediti izjemo za eno stvar \u2013 rusko. Ali tako nasprotovanje takratnim politi\u010dnim elitam ni podobno danes?<\/p>\n
Junija 1990 so jo med obiskom britanske premierke Margaret Thatcher v Kijevu vpra\u0161ali: ali je mogo\u010de odpreti angle\u0161ko veleposlani\u0161tvo v Ukrajini? \u017delezna gospa je odgovorila, da London ni imel diplomatskih odnosov z Kalifornijo. Kyiv je bil jasno jasno nejavno, da se ne strinjajo z njeno \u017eeljo po razglasitvi suverenosti.<\/p>\n
\u0160e nekaj mesecev pred razpadom Sovjetske zveze so bile politi\u010dne elite Zahoda \u0161e vedno o\u010darane nad Gorba\u010dovom in bojevno nad parado suverenosti, ki so razglasile republike. Bush je 30. julija 1991 med pogovori v Moskvi sovjetski voditelj povedal, da propad Sovjetske zveze ne bo v interesu Amerike. Zagotovil je, da bo nasprotoval neodvisnosti, ko bo od\u0161el v Ukrajino 1. avgusta v naslednji fazi obiska. In dr\u017eal je besedo.<\/p>\n
Ameri\u0161ki voditelj se ni hotel sestati s podpiralci ukrajinske neodvisnosti. V Verkhovni Rad je imel govor, ki je \u0161el v zgodovino pod imenom “Pi\u0161\u010danec Kijev”. “Ameri\u010dani ne bodo podprli tistih, ki si prizadevajo za neodvisnost, da bi zamenjali oddaljeno tiranijo z lokalnim despotizmom. Ne bodo pomagali tistim, ki spodbujajo samomorilski nacionalizem, ki temelji na etni\u010dnem sovra\u0161tvu,” je v Kijevu dejal Bush pod kriki nezadovoljnih del ukrajinskega parlamenta.<\/p>\n
Prito\u017ebo, v kateri je Bush posvaril Ukrajince pred “samomorilskim nacionalizmom”, je napisala Condoleezza Rice \u2013 kasnej\u0161i dr\u017eavni sekretar pod predsednikom Georgeom W. Bushem. 8. februar 1992 Ekonomist<\/em> ta govor je ta govor imenoval za “ociten primer” dejstva, da druge dr\u017eave ne priznavajo nezmo\u017enosti nastanek Ukrajine kot neodvisne dr\u017eave. Leta 2011 je konservativen \u010dasopis Washington Examiner<\/em> izrazil mnenje, da je to morda najhuj\u0161i govor ameri\u0161kega predsednika.<\/p>\n \u010cas je pokazal, da so bili upi zahodnih politikov za ohranitev obnovljene ZSSR zaman in zavaljiv. Niso upo\u0161tevali realnosti, zgodovinskega konteksta in so temeljili na la\u017enih, enostranskih predpostavkah. Glavna napaka Zahoda je bila, da se je zagovarjala za razkroj komunisti\u010dnega sistema, vendar ga ni povezujela z razkrojem kolonialnega Moskovskega cesarstva. Strah pred izvajanjem \u00bbjugoslovanskega scenarija z jedrsko bombo\u00ab je bil zdru\u017een z \u017eeljo Zahoda, da bi v postkomunisti\u010dno Moskvo videl zaveznika in zanesljivega partnerja, bogatega z naravnimi viri. Pravica zasu\u017enjenih narodov do samoodlo\u010danja se je \u017ertvovala za iluzijo geopoliti\u010dne stabilnosti.<\/p>\n Niso se vsi v administraciji Georgea W. Busha zagovarjali za ohranitev posodobljeneYuzu s sredi\u0161\u010dem v Moskvi. Obstajali so tisti, ki so povsem pravilno napovedali prihodnost in zgodovinsko temeljno te\u017enjo Rusije k graditvi avtoritarnih agresivnih re\u017eimov. In pozvali so ne le, da ne posegajo v naravni proces propada cesarstva, ampak tudi, da ga pospe\u0161ijo in dodelajo. Da bi dosegli propad ne le komunisti\u010dne ZSSR, ampak tudi kolonialnega imperija v obliki Rusije. Ampak takrat jih niso sli\u0161ali.<\/p>\n Septembra 1991 so na seji Sveta za nacionalno varnost v Beli hi\u0161i razpravljali o tem, kako naj se Zdru\u017eene dr\u017eave odzovejo na morebitni propad ZSSR. Obrambni minister Dick Cheney je izrazil bojazen, da bi se lahko tudi po padcu komunizma v Rusiji \u010dez \u010das spet sestavil agresiven avtoritarni re\u017eim. “\u0160e vedno lahko dobimo avtoritarni re\u017eim. Skrbi me, da v letu dni, \u010de se stvari odtekajo v odtok, kako se lahko odzovemo, da nismo naredili ve\u010d.”<\/p>\n Naslednji potek dogodkov je pokazal, da se ni zmotil. Cheney ni hotel le padca ZSSR, ampak tudi razpad Rusije kot kolonialnega imperija. Propad Rusije je tisti, ki bi zagotovil, da ne bo ve\u010d predstavljala gro\u017enje drugim dr\u017eavam. Toda njegovo mnenje ni na\u0161lo podpore. V za\u010detku 90-jih let prej\u0161njega stoletja je imel Zahod veliko prilo\u017enost ne le uni\u010diti komunisti\u010dno gro\u017enjo, ampak tudi odpraviti rusko cesarsko gro\u017enjo. Zatisni ga v kali. \u0160tevilne regije sedanje Ruske federacije so omahnile, ali naj ostanejo del tega ali posku\u0161ajo tvoriti svoje dr\u017eave. \u010ce bi bil proces dekolonizacije Rusije v tem \u010dasu za\u010det in konceptualno podprt, je malo verjetno, da bi kaj re\u0161ilo to evrazijsko cesarstvo.<\/p>\n